Jedro

Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika odločila, da se za dolžnika A. d.o.o, ... (v nadaljevanju dolžnik) opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 25. 4. 2016 skupaj 199.860,28 EUR (1. točka izreka sklepa) in to po izvršilnih naslovih, navedenih v 4. točki izreka sklepa. Določila je, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke na podlagi Kupoprodajne pogodbe št. 2016/KC/GC39 z dne 15. 4. 2016 v višini 196.697,70 EUR, z datumom zapadlosti 23. 4. 2016 (2. točka izreka sklepa). Dolžniku je prepovedala razpolagati s terjatvijo do zarubljenega zneska, tožeči stranki pa naložila, da plača zarubljeni znesek dolga v višini 196.697,70 EUR na njen prehodni podračun (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ pojasnil, da iz knjigovodske evidence izhaja, da dolžnik davčne obveznosti, navedene v izreku sklepa, ni poravnal v predpisanem roku. Na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je bila zato zoper njega začeta davčna izvršba ter po določbi 173. člena tega zakona določeno, da se zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, to je do tožeče stranke, in sicer do višine njegovega dolga. Tožeči stranki, kot dolžnikovemu dolžniku, je prvostopenjski organ naložil, da mora zarubljeni znesek plačati na predpisane račune in določil, da se rubež opravi z dnem, ko ji je vročen sklep o izvršbi.

3. Tožeča stranka je zoper sklep prvostopenjskega organa vložila ugovor, ki mu je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. DT-499-29-404/2016-2 z dne 3. 1. 2017, delno ugodilo tako, da je sklep odpravilo za znesek 883,59 EUR in ga v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (1. točka izreka odločbe), v preostalem delu pa ga za znesek 195.814,11 EUR zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep (2. točka izreka).

4. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je bil izpodbijani sklep tožeči stranki vročen dne 28. 4. 2016 in v skladu s 173. členom ZDavP-2 takrat tudi izvršen rubež denarnih sredstev. Dolžniku je prvostopenjski organ prepovedal razpolagati s terjatvijo do višine zarubljenega zneska, tožeči stranki pa odredil, da zarubljeni znesek dolga plača na prehodni podračun. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je kljub izpodbijanemu sklepu tožeča stranka dne 29. 4. 2016 dolžnici nakazala znesek 182.534,07 EUR, na predhodni podračun tožene stranke pa le znesek 13.280,04. Glede na slednje nakazilo torej skupni znesek terjatve tožene stranke do tožeče stranke dejansko znaša še 195.814,11 EUR, kar je za 883,59 EUR manj od celotne zarubljene terjatve po izpodbijanem sklepu. V tej višini je zato drugostopenjski organ izpodbijani sklep odpravil ter ga vrnil prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. V preostalem delu, torej za terjatev višini 195.814,11 EUR, je drugostopenjski organ pritrdil odločitvi prvostopenjskega organa, pri tem pa se skliceval na odločitev Ustavnega sodišča RS, št. U-I-6/13-12, Up-24/13-16 z dne 11. 2. 2016 in mnenje Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 63/2016 z dne 13. 4. 2016. 5. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj mu tudi povrne stroške postopka. Trdi, da terjatev dolžnika, ki je bila predmet rubeža, v času rubeža ni obstajala, da zato ni mogla biti predmet rubeža in ta ni mogel imeti učinka.

6. S kupoprodajno pogodbo, sklenjeno med dolžnikom, kot prodajalcem, in tožečo stranko, kot kupovalko, je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka kupnino plačala v roku 8 dni po sklenitvi pogodbe. Tožeča stranka je že v ugovoru zoper sklep prvostopenjskega organa pojasnila, da je dolžnik znesek 182.534,07 EUR potreboval za plačilo svoje obveznosti do družbe B., d.o.o. zaradi izbrisa lastninske pravice. Ta družba je bila namreč vknjižena kot lastnica nepremičnine ID znak ... do dne 6. 5. 2016. Dne 15. 4. 2016, ko se je sklepala kupoprodajna pogodba, dolžnik ni bil lastnik navedene nepremičnine in je zato kupnino dejansko potreboval za to, da je poplačal obveznosti do lastnice, torej družbe B., d.o.o. in kar je bilo tudi pogoj, da je ta prenesla lastninsko pravico na dolžnika, nato pa ta na tožečo stranko. Dolžnik je imel gostinski objekt, ki je bil predmet pogodbe, v uporabi po leasing pogodbi, sklenjeni z družbo C., d.o.o., kasneje pa je bila ta pogodba prenesena na družbo B., d.o.o.. Dolžnik torej v času sklenitve kupoprodajne pogodbe še ni bil lastnik nepremičnine, pač pa je šele s plačilom preostanka obveznosti po leasing pogodbi tudi pridobil lastninsko pravico. Končni kupec nepremičnine pa ni bil niti dolžnik niti tožeča stranka, pač pa družba D., d.o.o., saj je tožeča stranka nepremičnino takoj prodala temu končnemu kupcu. Tak postopek je bil potreben zato, ker družba D., d.o.o. ni mogla neposredno vstopiti v pravni posel dolžnika po leasing pogodbi in tako sama neposredno družbi B., d.o.o. poravnati preostanek obveznosti ter od nje pridobiti lastninsko pravico. Tožeča stranka je v ta poseg vstopila po sili razmer, ker sicer ne bi mogla ohraniti statusa najemnika gostinskega lokala, ki je na nepremičnini. Lastninsko pravico je pridobila le kot vmesni člen v verigi prenosa do končnega kupca, česar pa tožena stranka ni ugotavljala in je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno. Vse opisane podatke sicer dokazujejo izpiski iz zemljiške knjige, kot tudi prodajne pogodbe, s katerimi tožena stranka tudi razpolaga.

7. Ker torej dolžnik v času sklepanja kupoprodajne pogodbe ni bil lastnik nepremičnine, tudi ni mogla nastati njegova terjatev do tožeče stranke iz naslova kupnine. Dolžnik je dejansko lastninsko pravico pridobil šele dne 6. 5. 2016 z vpisom v zemljiško knjigo in šele od takrat dalje je nastala terjatev do tožeče stranke na plačilo kupnine. To pa pomeni, da terjatve v času izdaje izpodbijanega sklepa še ni bilo, pač pa je bil plačani znesek le predplačilo zneska kupnine, kar ne more biti predmet rubeža. Nedopustno je, da bi tožeča stranka sedaj morala poravnavati dolg, ki ga ima dolžnik do tožene stranke, saj z njegovim poslovanjem ni bila v nobeni povezavi.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

9. Sodišče je tožbo vročilo tudi dolžniku, kot stranki z interesom, ki pa na tožbo ni odgovoril. K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

12. 143. člen ZdavP-2 določa, da v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Predmet davčne izvršbe je lahko vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), s tem pa tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se v davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, in sicer do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku, ta pa ima pravico, da zoper sklep o izvršbi ugovarja in sicer da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa (174. člen ZDavP-2), vendar pa ugovor ne zadrži izvršitve sklepa.

13. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno zaradi katerih neporavnanih obveznosti dolžnika je bil izdan sklep o davčni izvršbi in tudi določeno, da se davčna izvršba opravi z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih ima do tožeče stranke po kupoprodajni pogodbi z dne 15. 4. 2016. Skladno s tem je tožena stranka dolžniku prepovedala razpolagati s terjatvijo do višine zarubljenega zneska, tožeči stranki pa naložila, da zarubljeni znesek dolga plača na predhodni podračun tožene stranke. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu na podlagi 174. člena ZDavP-2 pravilno pojasnila, da se rubež denarnih sredstev opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku, med strankama pa ni sporno, da je bil sklep o davčni izvršbi tožeči stranki vročen dne 28. 4. 2016. To pomeni, da je bil s tem dnem opravljen rubež terjatve dolžnika do tožeče stranke iz naslova sklenjene kupoprodajne pogodbe v višini 196.697,70 EUR in torej tožeča stranka od tega dne dalje z zarubljenim zneskom ne bi smela prosto razpolagati, pač pa ga nakazati na predhodni podračun tožene stranke. Tožeča stranka je namesto tega naslednjega dne po prejemu sklepa o davčni izvršbi dolžniku nakazala znesek 182.534,07 EUR, na predhodni podračun tožene stranke pa le znesek 13.280,04. 14. Tožeča stranka temu, da je z dolžnikom sklenila kupoprodajno pogodbo in da se je zavezala k plačilu kupnine, ne oporeka, vendar pa trdi, da v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe dolžnik še ni bil lastnik prodajane nepremičnine, da je kupnino potreboval za to, da je poravnal obveznosti po leasing pogodbi in da je bila družba B., d.o.o. vknjižena kot lastnica nepremičnine vse do 6. 5. 2016. Smiselno torej trdi, da v trenutku, ko je prejela sklep o davčni izvršbi, dolžniku še ni ničesar dolgovala in da je bil dolžniku nakazani znesek le predplačilo zneska kupnine, vendar pa sodišče takemu zatrjevanju ne sledi.

15. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da sta dolžnik in tožeča stranka dne 15. 4. 2016 sklenila kupoprodajno pogodbo, št. 2016/KC/GC39. V pogodbi sta, med drugim, ugotovila, da je dolžnik lastnik nepremičnine z ID znakom ..., da znaša kupnina 218.144,11 EUR in da bo to kupnino tožeča stranka plačala dolžniku v roku 8 dni po sklenitvi pogodbe, to je, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, do dne 23. 4. 2016. Iz zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska sicer res izhaja, da je bila kot zemljiškoknjižna lastnica prodane nepremičnine v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe vknjižena družba B., d.o.o., prej s firmo C., d.o.o., vendar pa je ta že dne 31. 7. 2015 izdala dolžniku vknjižbeno dovoljenje, ki je bilo overjeno dne 10. 8. 2015 in iz katerega izhaja, da je dolžnik, kot lizingojemalec, izpolnil pogoje za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, da mu to ta družba priznava in da mu pri nepremičnini dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime. Zgolj dejstvo, da dolžnik ni uredil vknjižbe lastninske pravice v zemljiški knjigi, četudi je tako možnost imel od overitve vknjižbenega dovoljenja, torej od 10. 8. 2015 dalje, ne pomeni, da ni bil njen dejanski lastnik. Sodišče zato ne sledi tožeči stranki, ki zatrjuje, da je bil dolžniku plačan znesek le predplačilo kupnine in ne kupnina, pa tudi sicer je bila kupoprodajna pogodba sklenjena brez pogojev. Nenazadnje, trditve tožeče stranke o tem so same s sabo v nasprotju. Tožeča stranka tako ne oporeka dejstvu, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe postala lastnica nepremičnine in jo nato prenesla na novega lastnika, vendar pa po drugi strani trdi, da dolžnik v trenutku sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bil lastnik nepremičnine, iz česar bi bilo mogoče zaključiti, da naj bi prodajal stvar, ki takrat ni bila njegova in bi bilo zato treba kupoprodajno pogodbo šteti za nično, tožeča stranka pa na podlagi take pogodbe ne bi mogla pridobiti lastninske pravice, posledično je tudi ne prenašati na tretje. Sodišče ob tem še dodaja, da so navedbe tožeče stranke o tem, da je bila le "vmesni člen v verigi prenosa do končnega kupca" irelevantne, saj so prenosi lastninske pravice in način sklepanja pravnih poslov stvar pogodbene svobode strank, v obravnavani zadevi pa je ključno zgolj dejstvo, da je tožeča stranka z dolžnikom sklenila kupoprodajno pogodbo ter se zavezala, da bo kupnino poravnala v roku osem dni od sklenitve, to je do 23. 4. 2016. Tožeča stranka svoje pogodbene obveznosti v tem roku ni izpolnila, je pa kupnino dolžniku nakazala dne 29. 4. 2016, to pa je dan po tem, ko je prejela sklep o davčni izvršbi in je bil v sklepu navedeni znesek že zarubljen, tožeči stranki pa določeno, da ga mora nakazati na prehodni podračun tožene stranke. Nerelevantno je tudi sklicevanje tožeče stranke, da ni bila z dolžnikom v nobenem razmerju in da bi izvršitev izpodbijane odločbe pomenila blokado njenega poslovanja. Pri rubežu denarnih terjatev namreč ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve. Tožeča stranka pa je, kljub izdanemu sklepu o davčni izvršbi in zarubljeni terjatvi (kupnini), kupnino nakazala na račun dolžnika, na predhodni podračun pa le znesek 13.280,04 EUR, kar je drugostopenjski organ pravilno upošteval v svoji odločitvi in spremenil izpodbijani sklep.

16. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.