Jedro

Tožnik se poškodoval pri opravljanju dela v tujini (v Belgiji). Delo je opravljal na gradbišču belgijskega naročnika, z njegovimi delovnimi sredstvi, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da sta tožnik in druga toženka s pogodbo o zaposlitvi sklenila delovno razmerje v Sloveniji za opravljanje dela tesarja v tujini in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe napoten na delo k naročniku v Belgijo, je škodni dogodek v tesnejši zvezi s slovensko državo kot z državo, v kateri je škoda nastala.

Druga toženka je s tem, ko tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer pri naročniku, h kateremu ga je napotila na opravljanje dela, obveznost preprečevanja nevarnosti v zvezi z delom tožnika opustila. Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka v obravnavani zadevi ravnala protipravno, je zato pravilna.

Tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moral tožnik nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na ugotovljeni način ni bilo varno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožniku opravljanje dela na tak način s strani direktorja naročnika izrecno naročen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 9.611,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 9. 2015 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper prvo toženko pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe). V II. točki izreka sodbe je drugi toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati še odškodnino v znesku 18.333,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015 dalje do plačila, ter da je dolžna tožniku od 25. 2. 2016 dalje plačevati rento v mesečnem znesku 147,66 EUR, revalorizirano po stopnji rasti minimalne plače v RS, od vsakega 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pri čemer prva mesečna renta zapade v plačilo 15. 3. 2016; višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi toženki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.094,88 EUR (III. točka izreka sodbe) ter da je druga toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 130,54 EUR, oboje v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del (prvi odstavek) I. točke izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe se pritožuje prva toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi zatrjuje obstoj nasprotja med razlogi sodbe glede odločitve, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Po njenem mnenju je sodišče pri tej odločitvi spregledalo, da je bil tožnik dolžan skrbeti za svoje življenje in zdravje ter zato nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na naročen način ni varno. Tožnik bi moral tudi sodelavca opozoriti na to, da lestve ne sme spustiti oz. bi moral pred tem, ko je sodelavec lestev spustil, iz nje pravilno sestopiti. Na lestev nikakor ne bi smel sesti. Opozarja, da je imel tožnik dolgoletne izkušnje z odstranjevanjem opažov, zato je delodajalec od njega utemeljeno pričakoval strožjo stopnjo skrbnosti. S sklicevanjem na zadevo Vrhovnega sodišča RS II Ips 202/2011 uveljavlja, da je tožnik k nastali škodi prispeval vsaj do višine 25 %. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, češ da ta močno odstopa od primerljivih zadev iz sodne prakse. V zvezi s tem se sklicuje na zadeve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 73/2013, II Ips 335/2002 in II Ips 751/2009. Sodišču očita, da pri odločitvi ni zadostno upoštevalo dejstva, da je tožnik s pričetkom zdravljenja odlašal, za kar ni bilo objektivnih razlogov. Sodišče je iz izvedenskega mnenja površno povzemalo trajanje in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin. Glede prisojene odškodnine za skaženost zatrjuje, da sodišče ni ugotovilo, da tožnik zaradi skaženosti duševno trpi. Po dopolnitvi odškodninskega zahtevka glede na določbo 943. člena Obligacijskega zakonika ni mogla biti v zamudi pred 27. 9. 2015. Nasprotuje tudi odločitvi glede prisojene denarne rente iz naslova izgubljenega dohodka, saj je po njenem mnenju zahtevek v tem delu zastaran. Opozarja, da je po prejemu sodbe plačala še 354,96 EUR razlike predujma za izvedenino. Priglaša pritožbene stroške.

3. Druga toženka se pritožuje zoper ugodilni del I. in II. točke izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka sodbe, prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oz. podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da bi moralo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Uredbe "Rim II" uporabiti belgijsko in ne slovensko pravo, saj se delo po pogodbi o zaposlitvi ni nikoli opravljalo v Sloveniji. Belgijski naročnik je predstavljal dejanskega delodajalca, saj je tožnik delo opravljal po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom, z njegovimi delovnimi sredstvi in na njegovem gradbišču. V skladu s pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju je bil naročnik tisti, ki je bil tožniku dolžan zagotavljati varstvo pri delu. Ta pogodba, ki je v najtesnejši zvezi s škodnim dogodkom, je bila podpisana in sklenjena v Belgiji, zato njenih pravnih učinkov ni mogoče presojati po slovenskem pravu. Nasprotuje presoji sodišča, da je v zvezi s škodnim dogodkom ravnala protipravno. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, katere predpise o varstvu pri delu naj bi prekršila. Vztraja, da je tožnik soprispeval k nastali škodi, ker kljub temu, da lestev ni bila stabilna in da ga je sodelavec opozoril, da bo lestev spustil, z nje ni pravilno sestopil. Tožnik bi se kot izkušen delavec moral zavedati, da postavljanje lestve na neravna tla ni varno. Sicer pa je delavec, ki se zaveda nastanka nevarnosti za zdravje in življenje pri delu, o tem dolžan obvestiti nadrejenega in opravljanje dela tudi odkloniti. Nasprotuje višini prisojene odškodnine. Sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo ugotovitve, da je tožnik odlašal s takojšnjim pričetkom zdravljenja. Za svoje delavce je imela urejeno obvezno zdravstveno zavarovanje, dejstvo, da si tožnik pred odhodom v tujino ni priskrbel evropske kartice zdravstvenega zavarovanja, pa ji ne more iti v škodo. Sodišču očita površno povzemanje ugotovitev iz izvedenskega mnenja glede trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin. Iz dejanskih ugotovitev sodišča ne izhaja, da tožnik zaradi skaženosti duševno trpi. Sodišču očita, da je tožniku neutemeljeno prisodilo povračilo stroškov prihodov na zdravljenje iz Bosne v Slovenijo. Tožnik je imel v Sloveniji urejeno bivanje, pooperativno rehabilitacijsko zdravljenje pa bi lahko opravil tudi v Bosni. Sodišče je tožniku potne stroške neutemeljeno priznalo v znesku 0,37 EUR na kilometer, saj stroškov v tej višini ni izkazal. Pri odločitvi glede vtoževane denarne rente je izhajalo iz napačne predpostavke, da je tožnik popolnoma izgubil zmožnost za delo. Razlogi sodbe so si v tem delu med seboj v nasprotju, saj bi bil tožnik po ugotovitvi sodišča še vedno sposoben za določena fizična dela. Sicer pa tožnik izgubljenega dohodka niti ni dokazal že zato, ker je sodišču predložil le plačilno listo za mesec marec 2012. Sodišče ni navedlo nobenih razlogov za zavrnitev njenega ugovora zastaranja zahtevka za plačevanje mesečne denarne rente. Vztraja, da je ta del zahtevka zastaran in bi ga sodišče moralo zavrniti. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 28/2016 z dne 25. 10. 2017 je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi napačne presoje, da drugi toženki kot tožnikovi delodajalki ni mogoče očitati pomanjkljivosti v organizaciji dela na delovišču v tujini, češ da je to obveznost v skladu s pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju prevzel naročnik (ki ni stranka v tem sporu). Pritožbeno sodišče je zato po vloženi pritožbi tožnika s sklepom Pdp 16/2018 z dne 7. 6. 2018 prvo sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP), nato pa izdalo sodbo z vsebino, razvidno iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu od prve toženke (zavarovalnice, pri kateri je imela druga toženka v času škodnega dogodka zavarovano odgovornost za škodo) in druge toženke (delodajalca) uveljavlja solidarno plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki mu je nastala 29. 3. 2012 pri opravljanju dela v Belgiji za družbo A. iz B. (v nadaljevanju: naročnik). Tožnik je bil na delo k naročniku začasno napoten s strani druge toženke. Obravnavanega dne je odstranjeval opaž v železniškem podhodu. Nedostopen del na vogalu je v skladu z navodili direktorja naročnika želel doseči s pomočjo lestve, ki sta jo s sodelavcem postavila na vagon, pri čemer je tik pred nesrečo sodelavec držal lestev, tožnik pa je stal na lestvi in odstranjeval opaž. Ko je sodelavec segel po vrtalnik, je lestev za trenutek izpustil, tako da se je ta spodmaknila, tožnik pa je zato padel in se poškodoval. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da druga toženka ni imetnik nevarne stvari in da se tudi ni ukvarjala z nevarno dejavnostjo, zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost druge toženke. Na podlagi ugotovitve, da je direktor naročnika tožniku in njegovemu sodelavcu naročil opravljanje dela na način, ki je v nasprotju z navodili za varno delo, pa je v ponovljenem postopku presodilo, da je podana krivdna odgovornost druge toženke, posledično pa tudi odgovornost prve toženke – zavarovalnice. Tožnik je od toženk v tem sporu zahteval še plačilo 58.400,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo, 17.738,33 EUR za premoženjsko škodo ter 431,95 EUR denarne rente iz naslova izgubljenega dohodka. Sodišče prve stopnje je (ob upoštevanju revaloriziranega zneska že izplačanega dela odškodnine, in sicer 22.269,60 EUR za nepremoženjsko in 260,72 EUR za premoženjsko škodo) toženkama naložilo plačilo odškodnine v znesku 9.611,54 EUR, drugi toženki pa še plačilo odškodnine v znesku 18.333,92 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 9. 2015. Drugi toženki je od 25. 2. 2016 dalje naložilo še plačevanje mesečne denarne rente iz naslova izgubljenega dohodka v znesku 147,66 EUR. Zoper to odločitev se pritožujeta toženki. Ker se njuni pritožbi vsebinsko prekrivata (druga toženka se na več mestih izrecno sklicuje na pritožbene navedbe prve toženke), pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja na obe pritožbi hkrati.

9. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je treba za rešitev tega spora z mednarodnim elementom uporabiti slovensko materialno pravo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik poškodoval pri opravljanju dela v tujini (v Belgiji) ter da je delo opravljal na gradbišču belgijskega naročnika, z njegovimi delovnimi sredstvi, po njegovih navodilih in pod njegovim nadzorom. Ob upoštevanju nadaljnjih ugotovitev, da sta tožnik in druga toženka s pogodbo o zaposlitvi z dne 9. 9. 2011 sklenila delovno razmerje v Sloveniji za opravljanje dela tesarja v tujini in da je bil tožnik na podlagi te pogodbe napoten na delo k naročniku v Belgijo, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je škodni dogodek v tesnejši zvezi s slovensko državo kot z državo, v kateri je škoda nastala (tretji odstavek 4. člena Uredbe ES št. 864/2007 Evropskega parlamenta in sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti ‒ "Rim II"), zaradi česar je treba v obravnavani zadevi uporabiti domače pravo. Druga toženka v pritožbi zmotno zatrjuje, da tesnejšo zvezo s škodnim dogodkom predstavlja pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju, ker je bil v skladu z določili te pogodbe za varstvo delavcev na gradbišču dolžan poskrbeti naročnik. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu Pdp 16/2018, pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju ali kakršna koli druga pogodba, s katero se delodajalec in naročnik dogovorita glede dolžnosti za izvajanje varnostnih ukrepov ali glede odgovornosti za morebitno škodo, lahko velja le v njunem medsebojnem razmerju, ne pa v razmerju do oškodovanca ‒ delavca. Sicer pa podlago za uporabo slovenskega prava v obravnavani zadevi predstavlja že določba drugega odstavka 4. člena "Rim II", ki določa, da se v primeru, če imata oseba, za katero se zatrjuje, da je odgovorna (prva in druga toženka), in oseba, ki je utrpela škodo (tožnik), ob nastanku škode običajno prebivališče v isti državi (Slovenija), uporablja pravo te države (slovensko pravo).

Glede temelja odškodninske odgovornosti:

10. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, in sicer na določbo 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

11. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni podana objektivna odgovornost druge toženke, da pa je v zvezi s škodnim dogodkom podana njena krivdna odgovornost. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da iz razlogov sodbe ne izhaja, katere predpise o varstvu pri delu je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom sploh kršila. Preizkus pravilnosti sprejete odločitve namreč omogoča že dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je direktor naročnika, ki je bil spornega dne prisoten na gradbišču, tožniku dal navodilo za opravljanje dela na način, ki je bil nedvomno v nasprotju z navodili za varno delo (da naj težko dostopno mesto na vogalu železniškega podhoda doseže tako, da lestev postavi na nestabilno podlago ‒ vagon), pri čemer je opustitev skrbi za varnost delavcev že samo dopuščanje opravljanja dela na nevaren način (prim. s sodbo VSM opr. št. I Cp 765/2015 z dne 25. 8. 2015). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je direktor naročnika ne glede na določila pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju, sklenjene med naročnikom in drugo toženko, predstavljal le "podaljšano roko" druge toženke, ki je v razmerju do tožnika ohranila vse obveznosti iz delovnega razmerja (torej tudi obveznost zagotavljanja varnega dela). Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem že v razveljavitvenem sklepu opozorilo na temeljno obveznost delodajalca, da delavcem zagotavlja varno delovno okolje (43. člen ZDR), ki je konkretizirana tudi v Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011 in nadalj.). Delodajalec je dolžan z namenom zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev pri delu izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi (prvi odstavek 5. člena ZVZD-1). Druga toženka je s tem, ko tožniku ni zagotovila varnih delovnih razmer pri naročniku, h kateremu ga je napotila na opravljanje dela, obveznost preprečevanja nevarnosti v zvezi z delom tožnika opustila. Presoja sodišča prve stopnje, da je druga toženka v obravnavani zadevi ravnala protipravno, je zato pravilna, nasprotne pritožbene navedbe toženk pa so neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja nasprotja med razlogi sodbe v zvezi z odločitvijo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval, zato so pritožbene navedbe druge toženke v tej smeri neutemeljene. Sicer pa druga toženka z njimi po vsebini niti ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč nasprotuje pravni presoji sodišča prve stopnje, prav tako neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo prvega odstavka 171. člena OZ, po kateri ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pravilno odločilo, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata, da bi moral tožnik nadrejenega delavca opozoriti, da opravljanje dela na ugotovljeni način ni bilo varno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bilo tožniku opravljanje dela na tak način s strani direktorja naročnika izrecno naročeno, čemur pritožbi niti ne nasprotujeta. Druga toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 202/2011 z dne 6. 6. 2013, v kateri je bil ugotovljen 25 % soprispevek oškodovanca k nastali škodi. V tej zadevi namreč tožnik ni prejel izrecnega navodila za opravljanje dela v nasprotju z navodili za varno delo (nasprotno ‒ delodajalec ga je pred pričetkom dela opozoril na nevaren teren), zato ne gre za primerljivo zadevo. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje toženk, da bi se tožnik kot izkušen delavec moral zavedati, da lestev, postavljena na neravno podlago vagona, ni stabilna. Prav zaradi tega sta namreč tožnik in sodelavec k izvrševanju spornega navodila pristopila na način, da je med tem, ko je prvi na lestvi odstranjeval opaž, drugi moral lestev držati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da sodelavec lestve, dokler je bil tožnik na njej, ne bi smel spustiti, pri čemer tudi po presoji pritožbenega sodišča niti ni pomembno, zakaj jo je spustil. Toženki v pritožbah neutemeljeno vztrajata tudi pri navedbah, da bi moral tožnik opravljanje dela na nevaren način odkloniti. Tožniku kot prava nevešči osebi v okoliščinah obravnavane zadeve (da je delo opravljal na gradbišču v tujini in to za naročnika, ki ni bil njegov delodajalec) ni mogoče očitati, da bi se moral upreti izrecnemu navodilu za delo, še zlasti ne ob dejstvu, da delodajalec (oz. od njega pooblaščena oseba) že s samim dopuščanjem opravljanja dela na nevaren način krši svojo obveznost skrbi za varnost in zdravje delavcev pri delu. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik k nastali škodi ni soprispeval, je torej materialnopravno pravilna, nasprotni pritožbi pa nista utemeljeni.

Glede višine nepremoženjske škode:

13. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti D. v C. z dopolnitvijo in izpoved tožnika.

14. Toženki v pritožbah neutemeljeno nasprotujeta prisojeni višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 25.000,00 EUR od zahtevanih 30.000,00 EUR odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik v nesreči utrpel nestabilen kompresijsko impresijski zlom prvega ledvenega vretenca (huda telesna poškodba) in zlom križno-trtičnega dela hrbtenice brez premika (lahka telesna poškodba). V posledici poškodbe je potreboval dve operaciji, s katerima so mu poškodovano vretence zatrdili ob sosednjega. Prvi teden po poškodbi je trpel hude telesne bolečine, nato pa šest tednov srednje hude bolečine, z občasno hudimi. Ko se je zlom stabiliziral, so bolečine prešle v lažje do občasno srednje hudih, ki so trajale do prve operacije 6. 6. 2012. Po tej operaciji je tri dni trpel trajne zelo hude bolečine, nato teden dni trajne hude bolečine. Sledilo je tritedensko obdobje srednje hudih bolečin in nato dvomesečno obdobje lažjih bolečin do občasno srednje hudih bolečin. Po odstranitvi steznika je devetnajst tednov trpel trajne srednje hude bolečine z občasno hudimi. Po drugi operaciji 15. 1. 2013 je tri dni trpel zelo hude bolečine, en teden trajne hude bolečine, nato pa še pet tednov srednje hude bolečine. Do konca zdravljenja je trpel občasne lažje bolečine, srednje hude in hude nevralgične bolečine pa pri določenih spremembah položaja zgornjega dela telesa. Navedeno je v bistvenem skladno z ugotovitvami izvedenca (izvedensko mnenje na list. št. 175), zato pritožbi sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očitata nenatančno povzemanje ugotovitev iz izvedenskega mnenja. Glede nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik 48 dni hospitaliziran ter da je temu sledilo dvotedensko zdravljenje v zdravilišču. Prestal je dve operaciji v splošni anesteziji, pri čemer je ob drugi operaciji utrpel zlom rebra. Šest mesecev je nosil tritočkovni steznik. Prestal je 32 rentgenskih slikanj in vsaj tri CT preiskave. V času zdravljenja je jemal močne analgetike, najprej v obliki infuzij in injekcij, nato pa v obliki tablet. Zdravljenje je bilo zaključeno 17. 6. 2014, to je po skoraj dveh letih in treh mesecih od škodnega dogodka. Toženki v pritožbah neutemeljeno kot bistveno izpostavljata, da je tožnik z zdravljenjem pričel šele po vrnitvi v Slovenijo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik zdravljenje odložil zato, ker ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja v tujini, kar pa na sam potek zdravljenja ni imelo nobenega vpliva (zdravljenje bi bilo le osem tednov krajše, če bi bil tožnik operiran že v Belgiji). Druga toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je ustrezno poskrbela za tožnikovo zdravstveno zavarovanje v tujini in da je bil tožnik tisti, ki je glede uveljavljanja pravic iz tega naslova opustil dolžno skrbnost. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 25.000,00 EUR bi bila namreč pravična in primerna tudi v primeru, če spornega osemtedenskega podaljšanja zdravljenja pri njeni odmeri ne bi upoštevali.

15. Tožnik je že v tožbi v zvezi z vtoževano odškodnino iz naslova skaženosti navajal, da brazgotine močno vplivajo na njegovo samozavest, ki je načeta že zaradi tega, ker si mora ob hoji pomagati z berglo. Navajal je tudi, da mu je zaradi brazgotine neprijetno predvsem v poletnem času, ko je ta izpostavljena pogledom okolice. Toženki v pritožbah neutemeljeno opozarjata, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik v posledici skaženosti duševno trpel. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta postoperativni brazgotini pri tožniku vidni tudi na komunikacijski razdalji in lahko pri drugih vzbudijo občutek radovednosti in nelagodja, zaradi česar pomenijo skaženost druge stopnje. Poleg tega tožnik opazno šepa, ob spremembah telesa pa se ob nevralgičnih bolečinah tudi občasno zvija. Povzete ugotovitve sodišča prve stopnje bi utemeljevale celo prisojo odškodnine za skaženost v višjem znesku od prisojenega, zato sta pritožbi toženk, ki se zavzemata za znižanje tega zneska, neutemeljeni.

16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik zaradi škodnega dogodka upravičen do 47.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (25.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.000,00 EUR za skaženost ter 20.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ‒ pritožbi višini prisojene odškodnine iz tega naslova obrazloženo ne nasprotujeta). Odškodnina v navedenem znesku je tudi skladna z odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih. Prva toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na primere iz sodne prakse, v katerih je bila odškodnina odmerjena v bistveno nižjem znesku (na zadeve VSRS II Ips 751/2009, II Ips 335/2002 in VIII Ips 73/2013), saj glede na naravo poškodb in vse okoliščine, ki vplivajo na višino odškodnine (spol, starost, poklic oškodovanca itd.), ne gre za primerljive zadeve.

Glede višine premoženjske škode:

17. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev, da je tožnik takoj po stabilizaciji zdravstvenega stanja odšel v Bosno, kjer živi z družino, ter da je v Slovenijo prihajal le na zdravniške kontrole, na podlagi določbe prvega odstavka 174. člena OZ pravilno prisodilo 3.475,78 EUR iz naslova potnih stroškov. Druga toženka sicer v pritožbi zatrjuje, da je imel tožnik v Sloveniji "urejeno prebivanje" ter da bi postoperativno zdravljenje lahko opravil tudi v Bosni, vendar je tožnik v izpovedi, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojno, pojasnil, da se je, čeprav je bil zdravstveno zavarovan le v Sloveniji, še pred zaključkom zdravljenja v domovino vrnil zato, ker mu družinski člani pomagajo pri vsakodnevnih opravilih in ker s prihodkom v višini 300,00 EUR tu ne bi mogel (pre)živeti. Druga toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je pri odločitvi glede povračila spornih potnih stroškov nekritično sledilo le navedbam tožnika. Zaključek o tem, da se je tožnik iz Bosne v Slovenijo pripeljal na skupno devet pregledov, je napravilo ob upoštevanju izpovedi tožnika in popisa poteka tožnikovega zdravljenja iz izvedenskega mnenja. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje druge toženke višini upoštevane kilometrine (0,37 EUR na kilometer). Kilometrina v tem znesku izhaja iz 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Ur. l. RS, št. 140/2006 in nadalj.), kot podlaga za izračun potnih stroškov za prihod na zdravniški pregled pa je bila upoštevana že v številnih drugih zadevah (glej npr. sodbo pritožbenega sodišča Pdp 973/2017 z dne 1. 2. 2018 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2682/2016 z dne 18. 1. 2017).

18. Druga toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi škodnega dogodka upravičen do mesečne denarne rente po drugem odstavku 174. člena OZ, češ da glede na odločbo invalidske komisije I. stopnje ni popolnoma izgubil zmožnosti za delo. Dejanski ugotovitvi, da bi bil tožnik zaradi utrpelih poškodb sposoben le za delo z omejitvami (to je za fizično delo z ročnim premeščanjem bremen do 5 kilogramov, brez del na višini, z le občasno prisilno držo ledveno križne hrbtenice) ter da poklicna rehabilitacija zaradi njegove starosti na dan obravnave pred invalidsko komisijo (58 let) ne bi bila več smiselna, namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo prisojo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega dohodka. Druga toženka v pritožbi zmotno uveljavlja, da so si razlogi sodbe v tem delu med seboj v nasprotju (15. točka obrazložitve sodbe), saj pritožbeno sodišče tega ne ugotavlja.

19. Tožnik je že v tožbi navajal, da bi v primeru, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej opravljal delo tesarja, za katerega je prejemal (minimalno) plačo 763,14 EUR bruto oz. 584,34 EUR neto. Navedeno je izkazal z (zadnjo) pred škodnim dogodkom prejeto plačilno listo, to je s plačilno listo za mesec marec 2012. Druga toženka njegovih navedb glede višine plače ob normalnem teku stvari v nadaljnjem postopku ni obrazloženo prerekala. Njene pritožbene navedbe, s katerimi nasprotuje neto znesku 584,34 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izračunu tožnikovega prikrajšanja iz naslova izgubljenega dohodka, zato predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto in jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. Iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovor zastaranja toženk glede zahtevka za plačilo mesečne denarne rente zaradi izgubljenega dohodka štelo kot neutemeljen. Sodbo je zato tudi v tem delu mogoče preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje, da navedeni zahtevek ni zastaran, je tudi materialnopravno pravilna. Zastaranje terjatve za izgubo na dohodku, ki je posledica tožnikove delovne nezmožnosti, namreč prične teči šele takrat, ko se ta oblika škode sploh pojavi (glej tudi sklep pritožbenega sodišča Pdp 223/2015 z dne 18. 6. 2015). V obravnavani zadevi je kot trenutek nastanka škode treba šteti datum izdaje izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (16. 7. 2014), iz katerega izhaja, da je tožnik sposoben le za delo z omejitvami, za katerega bi bila potrebna poklicna rehabilitacija, ki pa v njegovem primeru ni več smiselna. Najkasneje takrat je bilo namreč tožniku jasno, da svojega dela in tudi drugega dela ne bo mogel več opravljati, zaradi česar bo prikrajšan pri dohodku. Ker od izdaje te odločbe do vložitve tožbe 25. 2. 2016 triletni rok iz prvega odstavka 347. člena OZ še ni pretekel, pritožbeno vztrajanje toženk pri ugovoru zastaranja zahtevka za plačilo mesečne denarne rente ni utemeljeno.

21. Prva toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je bila z izplačilom odškodnine v zamudi od 11. 9. 2015 dalje. V skladu s prvim odstavkom 943. člena OZ mora zavarovalnica v primeru nastanka zavarovalnega primera izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. Pritožbeno sodišče po vpogledu v dopisa "Nestrinjanje z odklonitvijo odškodninskega zahtevka - pritožba" z dne 21. 5. 2015 (A10) in "Dopolnitev odškodninskega zahtevka" z dne 3. 7. 2015 (A11), ki sta bila s strani tožnikovega pooblaščenca naslovljena na prvo toženko, ugotavlja, da je prva toženka z izplačilom odškodnine prišla v zamudo celo že pred 11. 9. 2015, kot je odločilo sodišče prve stopnje, zato so njene pritožbene navedbe, s katerimi se zavzema za kasnejši datum zapadlosti odškodninskega zahtevka, neutemeljene.

22. Prva toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja, da je po prejemu izpodbijane sodbe plačala še 354,96 EUR razlike predujma za izvedenino. Sodišče prve stopnje je 16. 4. 2019 izdalo sklep opr. št. Pd 107/2018, s katerim je tožniku in prvi toženki naložilo, da sta dolžna v roku 15 dni iz naslova predujma plačati še vsak po 354,96 EUR (III. točka izreka sklepa), povračilo tega zneska pa je prvi toženki priznalo v okviru odločitve o stroških postopka (17. točka obrazložitve sodbe).

23. Glede na vse navedeno je tožnik zaradi obravnavanega škodnega dogodka upravičen do 47.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in 3.475,78 EUR odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje mu je zato ob upoštevanju revaloriziranega zneska že plačane odškodnine (22.530,32 EUR) pravilno prisodilo 27.945,46 EUR odškodnine. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi izgubljenega dohodka upravičen do mesečne denarne rente v znesku 147,66 EUR.

24. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, sami krijeta svoje pritožbene stroške.