Jedro

Sodbo PRp 328/2024 z dne 3. 4. 2024, ki jo izpodbija tožnik s tožbo v tem upravnem sporu, je izdalo Višje sodišče v Kopru v okviru svojih na podlagi Ustave Republike Slovenije (126. člen) z zakonom, to je ZS in ZP-1 določenih pristojnosti. Navedena sodba torej spada med odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, kar pomeni, da ne gre za upravni akt, ki bi se glede na določbe (2. in 3. člena) ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je na Upravno sodišče RS vložil tožbo v upravnem sporu zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru PRp 328/2024 z dne 3. 4. 2024 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), ki je bila izdana v zadevi o prekršku zoper tožnika kot storilca zaradi prekrška po desetem odstavku 39. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju: ZMV-1). Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici ZSV 75/2023 z dne 5. 12. 2023, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog Upravne enote Nova Gorica, št. 710-193/2023/3 z dne 19. 6. 2023. 2. V tožbi tožnik navaja, da je izpodbijana sodba pravno formalno morda pravilna, a dejansko temelji na listinah in procesnih dejanjih, ki so rezultat kaznivih dejanj, ponarejanja in uničevanja ter načrtnega in naklepnega povzročanja škode. Nato opisuje okoliščine zadeve, v kateri je Okrajno sodišče v Novi Gorici izdalo sklep o izvršbi na denarna sredstva 0696 VL 122366/2018 z dne 18. 12. 2018 in sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari 0696 VL 122366/2018 z dne 5. 2. 2020, ter pojasnjuje, katera v tej izvršilni zadevi opravljena dejanja so zanj sporna. Upravnemu sodišču predlaga, da ta dejanja pregleda in prouči ter zavzame svoje stališče, še posebej o tem, zakaj sodišče ni obravnavalo kaznivih dejanj. Dodaja, da je pripravljen skleniti izvensodno poravnavo, če mu storilci kaznivih dejanj povrnejo vsaj del povzročenih stroškov in škode, ki je minimalno 10.000,00 EUR, kar je pripravljen znižati za četrtino, torej najmanj 7.500,00 EUR. Izpostavlja še, da je bil rubež na nepremičnine izveden v nasprotju z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP), zato naj se Upravno sodišče opredeli tudi do sklepa o rubežu nepremičnin in v pravnem pouku tožniku predlaga, kako rešiti nastali problem.

3. Tožnik je tožbi, poleg sodbe PRp 328/2024 z dne 3. 4. 2024 s poštnim dokazilom glede njene vročitve in potrdilom o plačilu sodne takse, priložil še račun družbe A., d.d., št. PRA18+224181 z dne 31. 3. 2018, sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici 0696 VL 122366/2018 z dne 5. 2. 2020 o nadaljevanju izvršbe z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, dopis družbe A., d.d. z dne 20. 12. 2018, predlog upnika za nadaljevanje izvršbe v zadevi VL 122366/2018 z dne 3. 2. 2020, sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici 0696 VL 122366/2018 z dne 5. 2. 2020 o nadaljevanju izvršbe z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, rubežni in cenilni zapisnik izvršiteljice B. B. z dne 10. 2. 2020, soglasje dolžnika za odlog izvršbe z dne 2. 3. 2020, dogovor z dne 28. 2. 2020, sklenjen med tožnikom in družbo A., d.d., blagajniški prejemek družbe A., d.d. z dne 28. 2. 2020, elektronsko sporočilo z dne 2. 3. 2020, priglasitev stroškov upnika v izvršilni zadevi VL 122366/2018 z dne 2. 3. 2020, sklep o odlogu izvršbe Okrajnega sodišča v Novi Gorici VL 122366/2018 z dne 8. 6. 2020, oklic javne dražbe, ki ga je izdelala izvršiteljica B. B. v izvršilni zadevi VL 122366/18 dne 30. 10. 2020, izpis iz Registra neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin z dne 25. 11. 2022, poročilo in obračun upniku izvršiteljice B. B. v izvršilni zadevi VL 122366/18 z dne 19. 12. 2022, predlog upnika za izvršbo na novo izvršilno sredstvo z dne 23. 12. 2022 ter fotografije.

4. Sodišče je moralo tožbo v tem upravnem sporu zavreči iz naslednjih razlogov:

5. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerim se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je po drugem odstavku 2. člena tega zakona upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije. Pri tem je v 3. členu ZUS-1 izrecno določeno, da upravni akti niso med drugim tiste odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

6. Sodbo PRp 328/2024 z dne 3. 4. 2024, ki jo izpodbija tožnik s tožbo v tem upravnem sporu, je izdalo Višje sodišče v Kopru v okviru svojih na podlagi Ustave Republike Slovenije (126. člen) z zakonom, to je Zakonom o sodiščih (ZS) in Zakonom o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1) določenih pristojnosti. Navedena sodba torej spada med odločitve, ki jih nosilci sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, kar pomeni, da ne gre za upravni akt, ki bi se glede na določbe (2. in 3. člena) ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu. Takšno stališče je povsem ustaljeno v že oblikovani sodni praksi Vrhovnega sodišča (glej sklepa I Up 214/2001 z dne 7. 11. 2001 in U 1497/2006 z dne 21. 8 2006) ter Upravnega sodišča (glej sklepe IV U 303/2013 z dne 7. 1. 2014, I U 154/2020 z dne 20. 8. 2020 in III U 265/2020 z dne 21. 1. 2021). Tožbo v upravnem sporu, s katero tožnik izpodbija sodbo Višjega sodišča v Kopru PRp 328/2024 z dne 3. 4. 2024, je zato treba zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. V zvezi s tožnikovo navedbo, naj se tukajšnje sodišče opredeli do sklepa (Okrajnega sodišča v Novi Gorici) o rubežu nepremičnin, sodišče najprej pojasnjuje, da je tožba v tem upravnem sporu vložena zoper izpodbijano sodbo z dne 3. 4. 2024 ter da pravilnosti in zakonitosti tistih aktov, ki niso izpodbijani s tožbo, tudi kolikor bi šlo za upravne akte, sodišče ne more presojati. Tudi sicer pa sodni sklep, s katerim je dovoljena izvršba, oziroma sodni sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, glede na predhodno obrazložitev, ne predstavlja upravnega akta, ki bi se po določbah 2. člena ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj gre pri tem za akte sodne veje oblasti iz 3. člena ZUS-1. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 bi torej moralo sodišče zavreči tudi morebitno tožbo v upravnem sporu zoper sodni sklep o rubežu nepremičnin.

8. Tudi kolikor bi bilo mogoče iz vsebine tožbenih navedb šteti, da tožnik tožbo vlaga kot tožbo na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 zoper druge akte oziroma dejanja, opravljena v prekrškovnem ali sodnem izvršilnem postopku, sodišče ugotavlja, da bi bila tudi tožba na tej podlagi nedovoljena. Kot že navedeno, po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo tudi poseg v človekove pravice, ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo pravic ali pravnih koristi posameznika.

9. Glede aktov, izdanih v prekrškovnih zadevah, je zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v prekrškovnem postopku. Organe za odločanje o prekrških ureja 45. člen ZP-1, po katerem o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča (prvi odstavek), pri čemer so prekrškovni organi upravni in drugi državni organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem zakonov in uredb, s katerimi so določeni prekrški, in organi samoupravnih lokalnih skupnosti, ki so s posebnimi predpisi pooblaščeni za odločanje o prekrških (drugi odstavek), sodišča pa so sodišča za prekrške prve in druge stopnje (tretji odstavek). Zoper plačilni nalog, izdan v postopku o prekršku, lahko stranka vloži zahtevo za sodno varstvo (59. člen ZP-1), za odločanje o kateri je pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1), zoper sodbo okrajnega sodišča pa lahko vloži pritožbo (66. člen ZP-1), o kateri odloča višje sodišče splošne pristojnosti (četrti in šesti odstavek 66. člena ZP-1). V okviru prekrškovnega postopka lahko stranka uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in temeljnih svoboščin (primerjaj sklep Upravnega sodišča I U 154/2020 z dne 20. 8. 2020). Sodno varstvo glede plačilnega naloga, izdanega zaradi prekrška, je bilo torej tožniku zagotovljeno v sodnem postopku, ki je na prvi stopnji tekel pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, zoper odločitev le-tega pa mu je bila zagotovljena tudi pravica do pritožbe kot rednega pravnega sredstva zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki jo je tožnik tudi izkoristil. Pod pogoji iz zakona pa tožnik ima oziroma je imel tudi možnost vložiti izredna pravna sredstva oziroma ustavno pritožbo.

10. Kolikor pa tožnik tožbo vlaga tudi zoper akte oziroma dejanja, opravljena v sodnem izvršilnem postopku v zvezi s sklepom o dovolitvi izvršbe in sklepom o nadaljevanju izvršbe, sodišče pojasnjuje, da je tudi v zadevah sodne izvršbe in zavarovanja stranki zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer po pravilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) in predpisov, na katere ta napotuje, pred stvarno pristojnimi sodišči splošne pristojnosti (prim. 3. točko drugega odstavka 99. člena Zakona o sodiščih, ZS, ter 5. člen in prvi odstavek 35. člena ZIZ). S pravili ZIZ je urejena tudi služba izvršitelja. ZIZ ureja tudi pravna sredstva, s katerimi se v sodnem izvršilnem postopku zagotavlja uresničevanje pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Ker je torej tožniku glede zadev sodne izvršbe zagotovljeno drugo sodno varstvo v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, tudi v zvezi s tem niso izpolnjeni pogoji za dopustnost tožbe zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred Upravnim sodiščem. Takšno stališče je že sprejeto tudi v upravnosodni praksi (npr. sklep Vrhovnega sodišča I Upr 3/2007 z dne 13. 12. 2007 in sklep Upravnega sodišča II U 220/2010 z dne 7. 7. 2010).

11. Zaradi vsega navedenega je tukajšnje sodišče tožbo v tem upravnem sporu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da procesne predpostavke za vsebinsko obravnavanje tožbe v tem upravnem sporu niso izpolnjene, in je zato moralo sprejeti procesno odločitev o zavrženju tožbe.