Jedro

Presoja višine nepremoženjske škode in sicer za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in skaženosti ter za strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora druga tožena stranka A., Z. d.d. plačati prvemu tožniku 7.650.000,00 SIT in drugi tožnici 153.925,00 SIT ter jima povrniti 346.761,50 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1995 dalje. Zoper prvo toženo stranko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je bil tožnik hudo poškodovan v prometni nesreči dne 27.12.1987, ko ga je zadel z avtomobilom zavarovanec tedanje Z. s. T., O. K., katere pravna naslednica je druga tožena stranka. Tožnik je tedaj utrpel obtolčenine možganov, zlom leve stegnenice in zlom leve ključnice. Trpel je dolgotrajne intenzivne bolečine in prestal izredno mučno in dolgotrajno zdravljenje. Poškodbe so za vedno okvarile njegovo zdravje, zaradi česar so njegove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane. Po poškodbi možganov je tožniku ostala latentna ohromelost leve strani telesa s hipotonijo in hipotrofijo leve roke in leve noge. Njegovo telo je asimetrično. Desna roka in noga sta krajši. Nastala je deformacija obeh stopal. Vse to mu povzroča motnje pri gibanju. Težave pa ima tudi pri pomnenju in učenju. V času zdravljenja se je bal za usodo svojega zdravja. Glede na to mu je bila s sodbo prve stopnje določena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v znesku 3.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.500.000,00 SIT, za strah 500.000,00 SIT in zaradi skaženosti 500.000,00 SIT. Sodišče je upoštevalo tožnikovo desetodstotno soodgovornost in mu priznalo 7.650.000,00 SIT. Odškodnina, prisojena tožnici, pa se nanaša na stroške, ki jih je imela v zvezi s tožnikovo poškodbo. Za prvo toženo stranko je ugotovilo, da ni pasivno legitimirana.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in druga tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo druge tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa deloma ugodilo ter razsodilo, da mora druga tožena stranka plačati prvemu tožniku znesek 11.000.000,00 SIT in drugi tožnici 154.361,00 SIT ter jima povrniti 446.456,50 SIT pravdnih stroškov, vse z enakimi zamudnimi obrestmi, kot so določene s sodbo prve stopnje. Ugotovilo je izključno odgovornost voznika, za katerega odgovarja druga tožena stranka. Zvišalo je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 2.500.000,00 SIT in tožniku iz tega naslova priznalo skupaj 7.000.000,00 SIT, oziroma v celoti 11.000.000,00 SIT. Potrdilo je prvostopno stališče o tem, da je v tem sporu pasivno legitimirana druga tožena stranka, prva tožena pa ne.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša odškodnino za 3.000.000,00 SIT in ugodi tožbenemu zahtevku zoper obe toženi stranki. Meni, da je prva tožena stranka solidarno odgovorna skupaj z drugo toženo, kajti medsebojna pogodba med toženima strankama velja le zanju in ne more zmanjševati pravne varnosti oškodovancev.

Avtomobil je bil zavarovan pri prvi toženi stranki. V času od nesreče do odcepitve druge tožene stranke bi prva tožena stranka lahko že poravnala nastalo škodo. V zvezi s predlogom, da se prisojena odškodnina zviša, pa opozarja na obseg poškodb, na hude težave v zvezi z zdravljenjem in na dejstvo, da je tožnika nesreča doletela kot otroka, posledice pa bo čutil celo življenje.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Zmotno je stališče tožeče stranke, da je bilo vozilo povzročitelja nesreče zavarovano pri prvi toženi stranki. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki temeljijo na podatkih zavarovalne police št. .. z dne 14.12.1988, je bila avtomobilska odgovornost imetnika tega vozila zavarovana pri Z. s. T., O. s. K.. Z. s. T. in vse območne skupnosti v njenem sestavu pa so bile izbrisane iz sodnega registra s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. Srg 9768/90 z dne 28.12.1990. Tedaj je bila na podlagi Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ št. 17/90) ustanovljena Z., d.d. L., to je prva tožena stranka.

Z. s., pri kateri je imel povzročitelj nesreče sklenjeno zavarovanje za odgovornost, torej ni več. Njen pravni naslednik pa je druga tožena stranka, na katero so prešle pravice in obveznosti iz pogodb o premoženjskem in osebnem zavarovanju O. K., iz katere je ustanovljena. Pravno nasledstvo izhaja iz medsebojnega sporazuma, ki ga v zvezi s tem navaja sodba druge stopnje, pa tudi neposredno iz določbe 124.čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja. Zato ne gre za primer, ko bi mogli dotedanji pravni subjekti s statusnimi spremembami izigrati upnike. Pravno nasledstvo je določeno z zakonom in s tem je upnikom v celoti zagotovljena pravna varnost. Revizija utemeljeno opozarja na dejstvo, da so bile tožnikove poškodbe izredno hude in da je tožnik poleg hudih in dolgotrajnih bolečin prestal tudi številne druge nevšečnosti med zdravljenjem in rehabilitacijo. Prav tako so ugotovljene trajne posledice, zaradi katerih je tožnik znatno omejen v svojih življenjskih aktivnostih. Vse to je podrobno ugotovil izvedenec. Njegove ugotovitve sta povzeli obe sodbi in jih nobena od strank ni izpodbijala. Zato je ponavljanje teh ugotovitev odveč. Zadostuje ugotovitev, da gre za zelo hude poškodbe in obsežne posledice, ki tožniku nedvomno povzročajo duševne bolečine. Vendar so bile te ugotovitve s sodbo druge stopnje ustrezno upoštevane. Denarna odškodnina v takih primerih lahko pomeni le zadoščenje, kajti škode, ki se pojavlja v tožnikovi nematerialni sferi, ne more odpraviti. V takih primerih je mogoče določiti denarne zneske, ki ustrezajo pravnemu standardu pravične denarne odškodnine po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, na podlagi primerjave z odškodninami, ki jih v podobnih ali primerljivih primerih pozna sodna praksa. Tožnikova škoda je izredno huda, posebno če se upošteva njegovo mladost in dejstvo, da gre za trajne anatomske posledice, katerih vpliva na zmanjšane življenjske sposobnosti ni mogoče odpraviti. Vendar sta prisojeni odškodnini za pretrpljene telesne bolečine v znesku 3.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 7.000.000,00 v skladu s sedanjo sodno prakso in s splošnimi družbenimi razmerami.

Drugostopna odločitev je skladna tudi s splošnimi merili, ki jih določa 200.čl. ZOR za odškodnino za nepremoženjsko škodo. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. Zakona o pravdnem postopku).