Jedro

Mož dolžnice iz izvršilnega postopka je družbenik te družbe, zato je predmet skupnega premoženja lahko samo njegov poslovni delež. Družba ne more odgovarjati za obveznosti dolžnice iz izvršilnega postopka, pa čeprav je bila ustanovljena v času trajanja zakonske zveze dolžnice in edinega družbenika te družbe. Podjetje je pravno, vsebinsko in prostorsko ločeno od lastnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi : "Ugotovi se, da je izvršba na aparat za kavo znamke Faema s.p.a. model E 91 S/2 Nr. 94100583847 in mlinček za kavo znamke Faema Nr. 95040004984, ki sta bila zarubljena družbi K. d.o.o., dne 15.02.2001 v izvršilni zadevi Ig 1997/00182, nedopustna." Stranki krijeta vsaka svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je izvršba na aparat za kavo in mlinček za kavo, ki sta bila zarubljena družbi K. v izvršilnem postopku upnika T. d.d. Ljubljana zoper dolžnico M. Z., nedopustna. Ugotovilo je, da sta ta dva predmeta osnovno sredstvo družbe K., ki je z računom z dne 15.12.1995 dokazala, da je ta dva aparata kupila ta družba. Ker pa je lastnik te družbe mož dolžnice iz izvršilne zadeve, je zaključilo, da izvršba na ta dva predmeta ni nedopustna, saj spada družba K., katere ustanovitelj je mož dolžnice, v skupno premoženje dolžnice in njenega moža. Za obveznosti, ki po splošnih predpisih bremenijo oba zakonca, pa odgovarjata zakonca nerazdelno tako s skupnim premoženjem, kot s posebnim premoženjem. Upnik (v tem sporu tožena stranka) zato lahko terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakona. Proti tej sodbi je vložila tožeča stranka pritožbo, v kateri opozarja, da teče izvršilni postopek zaradi izbrisa družbe V. d.o.o. proti M.Z. V tem izvršilnem postopku zato ni dopustno rubiti predmetov, ki so last firme K. d.o.o. Lastnik firme K. d.o.o. in tudi vsega premoženja je B. Z., ki je bil tudi edini investitor tako firme kot gradnje objekta in vsega premoženja v njem. M.Z. nima stalnega bivališča v I.B. ter ne razpolaga z nikakršnim premoženjem. Ker ni pripravljen poravnati nobenih stroškov, vlaga to pritožbo. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru navaja, da se tožeča stranka sploh ni udeležila obravnave. Sodišče je izvedlo vse razpoložljive dokaze, zaslišalo je izvršitelja, ki je povedal, da tožeča stranka ni nasprotovala rubežu, da je rubež potekal brez fizičnega in verbalnega nasilja. Ob tem je bilo dogovorjeno, da bo pritožnik plačal zapadlo terjatev, to je glavnico do 30.03.2001, ostalo pa po dogovoru, kar je razvidno tudi iz zabeležke M. S., to je pooblaščenca upnika. Zato meni, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene. Sodišče je popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Pravilno je upoštevalo ocenjeno vrednost zarubljenih predmetov v znesku 540.000,00 SIT in ne tako kot je navedel pritožnik v tožbi znesek 1.800.000,00 SIT. Prav tako je pravilno zaključilo, da se dolg nanaša na neporavnane obveznosti družbe V. d.o.o. iz leta 1993, ki je izbrisana iz sodnega registra in da se na predlog upnika nadaljuje zoper družbenika, to je ženo pritožnika B. Z. Premoženje, ki ga v teku trajanja zakonske zveze pridobita zakonca je njuno skupno premoženje. Ker je bila družba ustanovljena v času trajanja zakonske zveze in pritožnik ni navedel drugih dokazov v dokaz svojih trditev, da bi to bilo posebno premoženje, je sodišče pravilno zaključilo, da spada družba K. d.o.o., katere ustanovitelj je pritožnik, mož dolžnice, v njuno skupno premoženje. Ob takem dejanskem stanju je odločitev pravilna. Tožena stranka zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe ter uveljavlja povračilo pritožbenih stroškov. Pritožba je utemeljena. Dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi ni sporno, saj tožena stranka v odgovoru na pritožbo tudi sama navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Iz teh ugotovitev pa povsem jasno sledi, da sta aparat za kavo in mlinček za kavo last družbe K. d.o.o. Ker sta aparata, ki sta bila zarubljena v izvršilnem postopku dolžnici M.Z. last tožeče stranke, sledi iz tega zaključek, da je izvršba na ta dva predmeta nedopustna. Razlogi izpodbijane sodbe, da spada družba K. d.o.o., katere ustanovitelj je mož dolžnice v njuno skupno premoženje, ker je bila ustanovljena v času trajanja njune zakonske zveze in da za obveznosti, nastale s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame zakonec za tekoče potrebe družine odgovarjata zakonca nerazdelno, so pravno zgrešeni. Tožeča stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki je samostojna pravna oseba. Mož dolžnice iz izvršilnega postopka je družbenik te družbe, zato je predmet skupnega premoženja lahko samo njegov poslovni delež (člen 415 Zakona o gospodarskih družbah, ZGD). Družba zato ne more odgovarjati za obveznosti dolžnice iz izvršilnega postopka, pa čeprav je bila ustanovljena v času trajanja zakonske zveze dolžnice in edinega družbenika te družbe.Podjetje je pravno, vsebinsko in prostorsko ločeno od lastnika, zato bi sodišče prve stopnje moralo ob nesporni ugotovitvi, da sta zarubljena predmeta last podjetja, ugoditi utemeljenemu zahtevku tožeče stranke in je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo po 4.tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v tem smislu spremeniti. Tožeča stranka je po spremenjeni sodbi v pravdi uspela, zato bi ji morala po 1. odst. 154. člena ZPP tožena stranka povrniti stroške postopka. Po členu 163 ZPP pa odloči o povrnitvi stroškov sodišče samo na določno zahtevo, v kateri morajo biti stroški specificirani. Ker takšne zahteve tožeča stranka do konca glavne obravnave ni postavila in tudi v pritožbi ni uveljavljala stroškov pritožbenega postopka, je pritožbeno sodišče odločbo o stroških spremenilo tako, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, saj tožena stranka ob takšnem izidu spora ni upravičena do povračila stroškov na prvi stonji, niti ne pritožbenih.