Jedro

V sporni zadevi je podan izključitveni razlog za nepriznanje pravice do denarne socialne pomoči. Tožnica namreč ni aktivni iskalec zaposlitve in tega tudi ni oproščena z zaposlitvenim načrtom. S tem ko je bila tožnica na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, to pomeni, da si s takšnim ravnanjem tožnica iz krivdnih razlogov sama ni mogla zagotoviti sredstev za preživljanje. Podan je torej izključitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, posledično pa po 29. členu ZUPJS tudi nima pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "da se v celoti odpravi dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2017 in prvostopenjska odločba št. ... z dne 12. 6. 2017 v delu, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči spremeni tako, da je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči za čas od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2017 v višini 292,56 EUR, da se tožnici izplača nematerialna odškodnina v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnejo materialni stroški v višini 20,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila."

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni argumentiralo svoje odločitve. V tem primeru gre za bistveno kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1, saj izpodbijana sodba nima razlogov, predvsem pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih glede 30. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: ZUPJS)2 in se je ne da preizkusiti. Tudi glede 29. člena navedenega zakona je sodba v popolnem nasprotju z zakonsko dikcijo in svojo obrazložitvijo. Sodba tudi ne vsebuje predpisov, na katere je sodišče oprlo sodbo. Sodišče se ni opredelilo niti ni upoštevalo predlaganih ter izvedenih dokazov. Tožnica ni mogla dokazovati utemeljenosti svojih zahtevkov, saj se je sodišče oprlo na upravne odločbe nasprotne stranke in jih sprejelo kot dejstva. S tem v zvezi tožnica opozarja na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodišče se sklicuje na zapise delavke Centra za socialno delo A. B.B., ki pa jo na glavni obravnavi ni zaslišalo in tako tožnica ni imela možnosti izzvati pričo. V tem primeru gre za kršitev pravice do odprtega sojenja in Evropske konvencije o človekovih pravicah. Omenjeno pričo bi tožnica vprašala, zakaj ji ni nikoli svetovala, da se na Zavodu RS za zaposlovanje lahko prijavi po pošti. Uradniki, ki so vodili upravne postopke so v položaju institucionalne pristranskosti, kar je povzročilo vsebinske napake v postopku za dodeljevanje zdravstvenega zavarovanja in denarne socialne pomoči. Tožnica je zahtevala zaslišanje strank Centra za socialno delo A. in Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, vendar pa sodišče tej zahtevi ni ugodilo, niti ni navedlo razlogov za neupoštevanje tožničine zahteve. Sodišče prve stopnje se zgolj sklicuje, da je izbris iz evidence pravnomočno končan proces, pri čemer pa ne upošteva, da zoper dokončno upravno odločbo poteka socialni spor. Glede protipravnega ravnanja upravnega organa pa tožnica opozarja na ustaljeno sodno prakso. Po njenem mnenju tožena stranka namenoma razlaga predpise v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in sicer zaradi pristranskosti. Posledica tega pa je arbitrarna odločitev v upravnih postopkih. Gre za grobo kršenje pravil upravnih postopkov in načelo materialne resnice, kar predstavlja napake, ki so zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja. Vse to pa pomeni kvalificirano kršitev in posledično odgovornost države za plačilo odškodnine na temelju odgovornosti za drugega. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V predmetni zadevi tudi ne gre za kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga v pritožbi navaja tožnica. Protispisnost, torej da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, namreč ni podana. Prav tako ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje bistvene razloge za odločitev in se jo tako tudi da preizkusiti. Samo nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje pa ne pomeni, da obstaja kršitev po prej citirani določbi ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 8. 2017, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 6. 2017. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Je pa upravičena do pravice do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje za čas od 1. 6. 2017 do 30. 11. 2017, če obveznega zdravstvenega zavarovanja nima urejenega iz drugega naslova. Nadalje je tudi odločilo, da tožnica ni upravičena do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Tožena stranka je priznanje navedenih pravic zavrnila ob ugotovitvi, da je podan krivdni razlog.

6. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre)3 v 28. členu določa, da do denarne socialne pomoči ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je Zavod RS za zaposlovanje A. z odločbo z dne 23. 9. 2015 odločil, da se tožnica preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD, ker se na vabilo ZRSZ A. z dne 9. 9. 2015, da se 15. 9. 2015 zglasi, ni odzvala. Taka odločitev je bila potrjena z odločbo drugostopenjskega organa z dne 26. 5. 2016, odločitev pa je bila potrjena tudi s sodbo II Ps 1058/2016 z dne 13. 7. 2017 in s sodbo pritožbenega sodišča Psp 124/2018 z dne 19. 4. 2018. 8. Glede na pravnomočno odločitev pristojnega organa, ki vodi evidenco brezposelnih oseb je bila torej tožnica iz krivdnih razlogov izbrisana iz evidence brezposelnih oseb (iz neupravičenih razlogov se ni odzvala na vabilo Zavoda RS za zaposlovanje).

9. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi4 je denarna socialna pomoč socialno varstveni prejemek, namenjen tistim posameznikom ali posameznicam, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti zaradi okoliščin, na katere sami ne morejo vplivati. Temeljno izhodišče socialne varnosti določeno v 6. členu ZSVarPre je, da je vsakdo po svojih zmožnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Pomeni, da si morajo upravičenci na podlagi vseh možnosti, ki jih imajo, primarno sami zagotoviti sredstva za preživljanje. Šele potem, ko izčrpajo vse možnosti, pa si kljub temu ne morejo zagotoviti sredstev za preživljanje, so upravičeni do socialno varstvenega prejemka.

10. V sporni zadevi je nedvomno podan izključitveni razlog za nepriznanje pravice do denarne socialne pomoči. Tožnica namreč ni aktivni iskalec zaposlitve in tega tudi ni oproščena z zaposlitvenim načrtom. S tem ko je bila tožnica na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)5 izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, to pomeni, da si s takšnim ravnanjem tožnica iz krivdnih razlogov sama ni mogla zagotoviti sredstev za preživljanje. Podan je torej izključitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, posledično pa po 29. členu ZUPJS tudi nima pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

11. Ker je bila za odločitev bistvena že pravnomočna odločitev Zavoda RS za zaposlovanje glede izbrisa iz evidence brezposelnih oseb, v tem primeru ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče zaslišalo priče, ki jih je predlagala tožnica. Podlaga za odločitev sodišča prve stopnje je bila pravnomočna odločba pristojnega organa, ki vodi evidenco brezposelnih oseb in zaslišanje prič ne bi ničesar prispevalo k rešitvi sporne zadeve.

12. Za samo odločitev tudi niso odločilne sodbe ESČP, na katere se sklicuje tožnica, kajti gre za različne primere, ki pa glede na vse obrazloženo za predmetno zadevo niso odločilne.

13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi zahtevek za plačilo odškodnine.

14. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ)6 v prvem odstavku 131. člena določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Skladno s prvim odstavkom 148. člena OZ pravna oseba odgovarja za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje funkcije. Odškodnino je mogoče priznati le v primeru, če so podani vsi elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode.

15. V predmetni zadevi tožnica ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke. Tožena stranka je namreč z upravno odločbo odločila o pravicah tožnice. V postopku je bilo ugotovljeno, da so upravne odločbe pravilne in zakonite. V tem primeru pa toženi stranki nikakor ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, kar posledično pomeni, da tudi ni izkazan en od elementov odškodninskega delikta. Sodišče prve stopnje je zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 4 Glej Psp 154/2018 z dne 17. 5. 2018. 5 Ur. l. RS, št. 80/2011 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 81/2001 s spremembami.