Jedro

V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %.

V 126. členu je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 11. 9. 2020 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 2. 2021, ter da se tožniku prizna pravica do izplačila 100 % starostne pokojnine v mesečnih zneskih po 1.320,00 EUR z vsemi povišanji od 1. 1. 2020 dalje, ter izplačilo neplačane razlike v višini 791,80 EUR mesečno z vsemi povišanji od 1. 1. 2020 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožbo vložil, saj je mnenja, da sporne zakonske določbe iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)1 in novele zakona (v nadaljevanju: ZPIZ-2G)2 niso v skladu z Ustavo RS. Na podlagi spornih zakonskih določb je tožniku z izpodbijano odločbo kratena pravica do polne pokojnine oziroma pravica do neizplačanih razlik starostne pokojnine v obsegu 60 % (tožnik od 1. 1. 2020 dalje na podlagi izpodbijane odločbe prejema samo 40 % starostne pokojnine). Izhajajoč iz predpostavke, da je starostna pokojnina pravica do katere ima tožnik pravico na podlagi plačanih prispevkov in doseženih pogojev določenih v pravilih za upokojevanje, je sporna tudi zakonska omejitev, da ne gre pokojnina, če zavarovanec ne dela zaradi začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki je daljše od 30 delovnih dni. Prav tako je ustavno sodno sporno, da tožnik nima pravice do pokojnine, če nima v celoti poravnanih prispevkov za socialno varnost. V zadevi je tako bistven odgovor na vprašanje, ali obstaja ustavno podprta rešitev, da se tožniku oziroma osebi, ki dela s polnim delovnim časom po pogodbi o zaposlitvi sklenjeni z delodajalcem, lahko zmanjša pokojnina, kljub temu, da jo je dosegel z izpolnitvijo starosti, delovne dobe in s plačanimi prispevki. Tožnik meni, da ustava ne določa kaznovanja upokojencev, torej tudi tožnika, da izgubijo pokojnino samo zaradi tega, ker se jim lahko zgodi primer začasne zadržanosti v trajanju daljšem od 30 dni, ki ga sicer pokriva zdravstvena zavarovalnica z nadomestilom plače iz tekoče plačanih prispevkov. Po tožnikovem mnenju ni nobene povezave med statusom upokojenca in prejemanjem pokojnine ter statusom delavca oziroma zaposlene osebe, ki uveljavlja pravico do dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Nerazumna je tudi ureditev da v primeru, če delodajalec iz tekočega dela ne plača prispevkov za socialno varnost, upoštevaje 40.a člen ZPIZ-2G, upokojenec izgubi del pokojnine, če nima v celoti poravnanih prispevkov za socialno varnost. Delavec (ki ima hkrati status upokojenca) nima nobenega odločilnega vpliva na to, ali mu bo delodajalec poravnal prispevke za socialno varnost ali ne. V izpodbijani sodbi niti v odločbi Ustavnega sodišča RS3 se sodišče sploh ni opredeljevalo glede navedenih spornih zakonskih določb, na podlagi katerih se tožniku izrazito poslabša položaj. Sodišče ni pojasnilo, zakaj meni, da sporne zakonske določbe ne izpolnjujejo kriterija za ustavno sodno presojo. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje omenja, da je pri pokojnini bistven element načelo solidarnosti. Tožnik meni, da takšno stališče nima enotne podpore v strokovni literaturi niti ne v pravni teoriji. Različna je tudi praksa v drugih državah, v katerih velja enak sistem pokojninskega - dokladnega zavarovanja kot v Republiki Sloveniji. Večina držav, v katerih velja Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pojmuje pokojnino kot premoženjsko pravico, kar pomeni, da ima zavarovalni princip primarno vlogo. Tudi v strokovni, ekonomski in pravni teoriji je uveljavljena razlaga, da pokojnina uživa ustavno pravno varstvo predvsem kot premoženjska pravica, kar pomeni, da za pokojnino primarno velja zavarovalni princip, ki pa vsebuje tudi elemente solidarnosti. Da gre pri opredeljevanju pokojnine za različna stališča oziroma različne razlage je razvidno tudi iz rezultata glasovanja v prej navedeni odločbi ustavnega sodišča z dne 18. 9. 2019. Tožnik se s tem v zvezi predvsem sklicuje na odklonilna ločena mnenja iz katerih izhaja, da ustavni sodniki zagovarjajo sodobnejšo razlago pokojnine in sicer da gre predvsem za premoženjsko pravico, ki je nastala na podlagi plačanih prispevkov, dosežene starosti in izpolnjene zavarovalne dobe. Zaradi takšne razlage pokojnine je nedopustno poseganje v pričakovano pravico zgolj in samo zaradi tega, ker se je zavarovanec – tožnik odločil, da bo tudi po izpolnjenih pogojih za upokojitev nadaljeval z delom na podlagi pogodbe o zaposlitvi s polnim delovnim časom. Tožnik ni dobil odgovora, kako je varovano ustavno načelo enakosti pred zakonom, saj samo zavarovanci, ki delajo po pogodbi o zaposlitvi, utrpijo posledico v znižanju pokojnine. Tudi v omenjeni ustavni odločbi to vprašanje ni bilo pojasnjeno. Očitno je, da so razlage pokojnine, ki gredo v smeri njenega socialnega aspekta, pretirane oziroma nesorazmerne in za sodobni čas popolnoma nerazumljive. Tisti, ki delajo po upokojitvi, plačujejo prispevke za pokojninsko zavarovanje kot vsi drugi aktivno zaposleni, torej v pokojninsko blagajno prispevajo več kot pa tisti, ki iz pokojninske blagajne le pridobivajo. S tem vprašanjem se ni ukvarjalo niti sodišče prve stopnje niti ustavno sodišče. Iz že omenjene odločbe ustavnega sodišča je mogoče celo zaključiti, da je le-to pritrdilo stališču Vlade RS, da naj bi prenašanje dela bremen na upokojence, ki po upokojitvi še delajo, imelo ustavno podlago. Navedbe v odločbi ustavnega sodišča, da je lahko javni interes tudi finančna vzdržnost sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, so po mnenju tožnika neprepričljive, saj v takšnih primerih kot gre v sporni zadevi, državna blagajna pridobiva iz naslova plačanih davkov in prispevkov iz tekočega dela. Tudi trditev, da ni potrebe, da bi zavarovanec koristil pravice iz pokojninskega zavarovanja, če si lahko socialno varnost zagotavlja z lastno aktivnostjo, je popolnoma izven konteksta pojmovne opredelitve pokojnine, kot se jo razume v sodobnem času oziroma kot jo razumejo na Evropskem sodišču za človekove pravice in praktično po vseh drugih evropskih državah. Tudi odstotek izplačila zakonodajalec popolnoma samovoljno določa. Najprej je bil ta odstotek 20 %, sedaj pa 40 %, za kar pa ni nobene strokovne argumentacije. V izpodbijani sodbi se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da s spornimi določbami ZPIZ-2 in ZPIZ-2G niso kršena načela enakosti pred zakonom niti kršena pravica do dela, niti načelo zaupanja v pravo. O navedenem bi moralo presojati ustavno sodišče, saj gre za neustavne določbe. Zaradi tega je tudi predlagal, da sodišče prve stopnje prekine postopek in začne postopek pred ustavnim sodiščem, vendar sodišče prve stopnje temu predlogu ni sledilo. Glede sklicevanja sodišča prve stopnje na sodbo ustavnega sodišča z dne 18. 9. 2019 pa tožnik navaja, da ne gre za enako zadevo kot je podana v predmetnem sporu. Tožnik je tudi zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, medtem ko je šlo v primeru prej navedene ustavne odločbe za samostojnega podjetnika. Ustavno sodišče v omenjeni odločbi tudi ni opravilo ustavno sodnega preizkusa v smislu, ali ne gre v konkretnem primeru za prepovedano diskriminacijo oziroma kršitev načela enakosti, ker se dela nedopustna, nerazumna razlika med tistimi upokojenci, ki po upokojitvi prenehajo delati in tistimi, ki nadaljujejo z delom, na način, da se slednjim odteguje od pokojnine. Ustavno sodišče se tudi ni opredelilo glede vprašanja, ali obstaja ustavna podlaga, da se del bremena pokojninskega sistema, lahko naloži upokojencem. Javni interes je po mnenju tožnika tudi v spodbujanju nadaljnje delovne aktivnosti zavarovancev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma podrejeno, da postopek prekine ter da začne pred ustavnim sodiščem postopek glede presoje spornih zakonskih določb. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti oziroma kot jih uveljavlja tožnik.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 2. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 11. 9. 2020. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti odločil, da ima tožnik pravico do izplačila 40 % starostne pokojnine v znesku 528,20 EUR na mesec od 1. 1. 2020 dalje (prvi odstavek odločbe).

6. V zadevi je sporno, ali ima tožnik pravico ne samo do 40 % starostne pokojnine, temveč pravico do starostne pokojnine v višini 100 %.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožniku z odločbo št. ... z dne 27. 8. 2018 priznana pravica do delne pokojnine v znesku 934,69 EUR na mesec. Dne 30. 10. 2018 pa je tožnik vložil zahtevo za izplačilo 20 % starostne pokojnine. Z odločbo št. ... z dne 7. 1. 2019 je tožena stranka odločila, da ima tožnik pravico do izplačila 20 % starostne pokojnine v znesku 240,02 EUR na mesec od 1. 11. 2018 dalje. Navedena odločitev je temeljila na določbi 39.a člena ZPIZ-2, po katerem se lahko zavarovancu, ki je obvezno vključen v obvezno zavarovanje s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom in izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine, od prvega naslednjega dne po vložitvi zahteve mesečno izplačuje 20 % predčasne ali starostne pokojnine, do katere bi bil upravičen na dan njene uveljavitve. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje po 27. členu ZPIZ-2 za priznanje pravice do starostne pokojnine in tudi pogoje določene v 39.a členu ZPIZ-2, zato mu je bila priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine. Z novelo zakona (ZPIZ-2G) je bil 39.a člen spremenjen ter tudi dodan nov 40.a člen. Navedene določbe podrobno povzema že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V 126. členu pa je ZPIZ-2G določil, da zavarovanec, ki prejema 20 % predčasne pokojnine, obdrži izplačilo tega dela predčasne pokojnine tudi po uveljavitvi tega zakona, razen če izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zavarovancu, ki prejema 20 % predčasne pokojnine in je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine do 31. 12. 2019, in zavarovancu, ki prejema 20 % starostne pokojnine, se izplačuje 40 % starostne pokojnine od uveljavitve tega zakona do prenehanja obveznega zavarovanja za polni delovni ali zavarovalni čas, vendar najdlje za tri leta nadaljnje vključenosti v obvezno zavarovanje za polni delovni oziroma zavarovalni čas. Po poteku treh let se zavarovancu izplačuje 20 % starostne pokojnine, če izpolnjuje pogoje iz četrtega odstavka spremenjenega 39.a člena zakona. Zavod za zavarovance iz drugega odstavka 126. člena v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti odloči o upravičenosti do izplačila 40 % starostne pokojnine. Upoštevaje navedeno določbo je torej tožena stranka po uradni dolžnosti izdala izpodbijano prvostopenjsko odločbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do izplačila 40 % starostne pokojnine od 1. 1. 2020 dalje.

8. Iz pritožbenih navedb izhaja, da naj bi bila ureditev izplačila 20 % oziroma 40 % pokojnine v nasprotju z določbami ustave.

9. Po stališču pritožbenega sodišča so pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnik v bistvu ponavlja navedbe, kot jih je podal že v predsodnem postopku in tudi pred sodiščem prve stopnje, ki je na tožbene navedbe v celoti odgovorilo oziroma se do njih opredelilo. Pojasnilo je, zakaj meni, da sporne zakonske določbe ne kršijo z ustavo zagotovljenih pravic. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje.

10. Glede vprašanja, ali obstaja ustavno podprta rešitev, da se tožniku oziroma osebi, ki dela s polnim delovnim časom po pogodbi o zaposlitvi sklenjenim z delodajalcem, lahko zmanjša pokojnina, ki jo je tožnik dosegel z izpolnitvijo starosti, delovne dobe in plačanimi prispevki, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je glede odgovora na omenjeno vprašanje potrebno izhajati iz narave pravice do pokojnine. Kot je to poudarilo vrhovno sodišče v drugi zadevi5 je pravica do pokojnine ena izmed človekovih pravic, ki jo določa 50. člen Ustave RS, vendar vsebina pravice ni podrobno določena. Določitev različnih pogojev ter meril za priznanje pravic je v pristojnosti zakonodajalca in ni v neskladju z ustavo, če temelji na legitimnih ciljih in so ukrepi za dosego teh ciljev določeni racionalno in sorazmerno glede na objektivno ugotovljene razlike med zavarovanci. Načelo enakosti zakonodajalca obvezuje, da mora enaka razmerja urejati enako ter različna različno. Ustavno sodišče je glede ustavnega varstva tudi že odločilo,6 da pravica do pokojnine uživa dvojno ustavno varstvo in sicer po prvem odstavku 50. člena ustave, kjer je urejena pravica do socialne varnosti in 33. člena ustave, kjer je urejena pravica do zasebne lastnine. Tudi v že omenjeni sodbi št. U-I-303/18 z dne 18. 9. 2019 ustavno sodišče poudarja, da je pokojnina po ustavi pravica socialne kategorije. Iz ustavno sodne presoje pa izhaja, da ima pravica do pokojnine tudi premoženjski vidik, saj mora primarno temeljiti na zavarovalnem principu in je odvisna predvsem od trajanja in višine plačevanja prispevkov. Premoženjski vidik pravice do pokojnine državljanom Republike Slovenije zagotavlja prvi odstavek 50. člena ustave (kot lex specialis 33. člena ustave o pravici do zasebne lastnine). Tožnik v pritožbi predvsem opozarja na premoženjsko naravo pravice do pokojnine. Glede navedenega pritožbeno sodišče poudarja, da je sicer zavarovalni princip pomemben, nikakor pa ni mogoče spregledati, da gre za eno od oblik socialnih zavarovanj, vendar pa je premoženjski vidik, kot to poudarja ustavno sodišče potrebno presojati glede na prvi odstavek 50. člena ustave, kjer je določena pravica do pokojnine. Tudi v 2. členu ZPIZ-2 je v prvem odstavku določeno, da obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi medgeneracijske solidarnosti obsega obvezno in prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz obveznega zavarovanja za primer starosti, invalidnosti in smrti, določene na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti. Obvezno zavarovanje temelji na odgovornosti Republike Slovenije, delodajalk ali delodajalcev in na osebni odgovornosti zavarovank ali zavarovancev za izvajanje zavarovanja. Upoštevaje vse navedeno je zakonodajalcu zagotovljeno široko polje proste presoje pri urejanju človekove pravice do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, kot to poudarja ustavno sodišče v že omenjeni odločbi, v kateri tudi opozarja na mednarodne predpise, po katerih lahko zakonodajalec začasno ustavi izplačevanje dajatev za starost ali zmanjša pravice do pokojnine (tretji odstavek 26. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti, Ur. l. FLRJ MP, št. 1/55 in Ur. l. RS, št. 54/92, MP št. 15/92) ter tretji odstavek 26. člena Evropskega kodeksa o socialni varnosti (Ur. l. RS, št. 126/03 – MP, št. 29/03 – MEKSV). Tudi glede načela enakosti pred zakonom je ustavno sodišče ob sklicevanju na svojo dosedanjo sodno prakso obrazložilo, da so zavarovanci na podlagi plačila prispevkov za vse primere zavarovanja v bistveno enakem položaju z vidika obsega pravic. Ugotovitev, da gre za v bistvenem enaka položaja, pa ne pomeni nujno, da morajo imeti vsi zavarovanci iste (enake) pravice, mora pa jim biti zagotovljena enaka raven varstva.

11. Res je, da v presoji pred ustavnim sodiščem ni bila sporna določa, ki jo omenja tožnik (odločba je bila namreč izdana 18. 9. 2019, novela ZPIZ-2G pa je začela veljati 1. 1. 2020), vendar pa je ustavno sodišče presojalo ravno vprašanje prejemanja starostne pokojnine v primerih, ko zavarovanec ne preneha svoje delovne aktivnosti, temveč ostane še naprej v zavarovanju. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na tretji in sedmi odstavek 40.a člena ZPIZ-2 (neizplačevanje dela pokojnine, če zavarovanec ne dela zaradi začasne zadržanosti z dela po predpisih o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju daljšem od 30 dni oziroma neizplačevanje dela pokojnine v primeru, da niso v celoti poravnani prispevki za socialno varnost), pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za tožnikove splošne pripombe vezane na vprašanje, ali so sporne določbe skladne z ustavo. Razen tega tožnik niti ne zatrjuje, da so navedene določbe neposredno že imele vpliv na njegov pravni položaj.

12. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe glede neustavnosti spornih določb, zato se tudi ni odločilo za prekinitev postopka ter za podajo zahteve za oceno ustavnosti spornih določb ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-2G, kot jih uveljavlja tožnik.

13. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 75/2019. 3 Glej U-I-303/18 z dne 18. 9. 2019. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Glej sodba VIII Ips 89/2018 z dne 19. 12. 2018. 6 Glej Up-770/06 z dne 27. 5. 2009.