Jedro

Ker je sodišče prve stopnje obsojenca ponovno spoznalo za krivega in ga na podlagi iste obtožnice obsodilo istega kaznivega dejanja, je podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 26327/2010 z dne 22. 6. 2012 razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22. 6. 2012 je bil A. O. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Sodba je postala pravnomočna istega dne, ker so se državni tožilec, obsojenec in njegov zagovornik odpovedali pravici do pritožbe.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka dne 17. 4. 2014 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 3. točko prvega odstavka 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da skladno z določbo 426. člena ZKP izpodbijano sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo, ker je bil obdolženec zaradi istega kaznivega dejanja po isti obtožnici državnega tožilstva že pravnomočno obsojen s sodbo II K 243/2007 z dne 4. 6. 2009. Z zahtevo za varstvo zakonitosti sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena.

B-1.

3. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je dne 6. 10. 2005 ob 8.45 uri prišlo do delovne nesreče v skladišču podjetja O. T. v Zagorici, v posledici katere je ena oseba umrla. Po opravljeni preiskavi je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani dne 1. 8. 2007 vložilo obtožnico Kt (1) 5637/05 na Okrožno sodišče v Ljubljani zoper obdolženega A. O. zaradi kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ, zoper T. L. in B. O. pa zaradi kaznivih dejanj ogrožanja varnosti pri delu po petem, tretjem in drugem odstavku 208. člena KZ ter je bila zadeva vpisana pod II K 243/2007. Po dne 4. 6. 2009 opravljeni glavni obravnavi je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo II K 243/2007 spoznalo obtožence za krive po obtožbi in sicer: obtoženega A. O. kaznivega dejanja po prvem odstavku 129. člena KZ (ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora s preizkusno dobo dveh let), obtoženega T. L. kaznivega dejanja po petem, tretjem in drugem odstavku 208. člena KZ (ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dve leti zapora s preizkusno dobo treh let) in obtoženega B. O. kaznivega dejanja po tretjem in drugem odstavku 208. člena KZ (ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta). Pritožbo zoper sodbo je dne 8. 6. 2009 napovedal le zagovornik obtoženega T. L., ter dne 21. 7. 2009 tudi vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Kp 926/2009 z dne 9. 2. 2010 pritožbi zagovornika obtoženega T. L. ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prejemu zadeve s pritožbenega sodišča je pisarna Okrožnega sodišča v Ljubljani zadevo vpisala pod opr. št. II K 26327/2010; sodišče prve stopnje je štelo, da je bila s sklepom pritožbenega sodišča sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavljena (zoper vse tri obtožence), čeprav tako iz uvoda kot razlogov sklepa višjega sodišča z dne 9. 2. 2010 izhaja, da je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega T. L. sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo le glede tega obtoženca in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

B-2.

4. Ustava Republike Slovenije (31. člen) določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Gre za človekovo pravico o prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari; sodišče ne sme iste osebe za isto kaznivo dejanje dvakrat kaznovati (ne bis in idem) oziroma znova meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje o katerem že obstaja pravnomočna sodna odločba ( res iudikata ). To ustavno določbo vsebinsko povzema tudi 10. člen ZKP (načelo zakonitosti). Po določbi 10. člena ZKP nihče ne sme biti preganjan in kaznovan zaradi kaznivega dejanja za katero je bil s pravnomočno sodno odločbo oproščen ali obsojen ali je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena. Pravnomočnost navedenih vrst sodnih odločb v obravnavanem kontekstu pomeni, da je o predmetu obtožbe oziroma kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo dokončno odločeno. Presojena stvar je torej procesna ovira (negativna procesna predpostavka) za ponovno sojenje oziroma obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot tudi državno tožilstvo.

5. Nobenega dvoma ni, da je bil obsojeni A. O. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 129. člena KZ, storjenega dne 6. 10. 2005 na škodo A. D., pravnomočno že spoznan za krivega in obsojen v letu 2009 (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 243/2007 z dne 4. 6. 2009). Ker ga je sodišče prve stopnje ponovno spoznalo za krivega in obsodilo (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 26327/2010 z dne 22. 6. 2012) na podlagi iste obtožnice okrožnega državnega tožilstva in istega kaznivega dejanja - kaznivega dejanja povzročitve smrti iz malomarnosti po prvem odstavku 129. člena KZ, vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti glede te nove obsodbe utemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon zlasti pa ali je kazenski pregon zastaran ali izključen zaradi amnestije ali pomilostitve, ali pa je stvar že pravnomočno razsojena, kot je to v konkretnem primeru.

6. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo z dne 22. 6. 2012 odločalo o že razsojeni stvari (res iudikata), je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo brez vračanja v novo razsojo sodišču prve stopnje, ker je ponovno odločanje brezpredmetno (426. člen ZKP).(1) Op. št. (1) : Primerjaj Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, stran 921.