Jedro

Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...), je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi.

Dokazna ocena mnenja CSD mora biti primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP.

Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ).

Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega pravnega razmerja zaradi učinkov litispendence iz tretjega 189. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati tudi v nepravdnem postopku, ni mogoč. To velja tudi, če gre za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku.

Izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti o istih pravnih razmerjih, glede katerih se je postopek začel že s predlogom upnika, je bila zato v tem postopku zaradi učinkov litispendence nedopustna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje:

-razveljavi v I. in II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu glede odločanja o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe vrne sodišču prve stopnje v nov postopek,

-razveljavi v III. točki izreka in se predlog dolžnice za izdajo začasne odredbe (za začasno zaupanje otroka v varstvo in vzgojo dolžnici, za začasno ukinitev stikov med upnikom in obema otrokoma, za vrnitev obeh otrok dolžnici in za prepoved upniku z otrokoma prehajati državno mejo) zavrže.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Ozadje zadeve

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o predlogih obeh strank za izdajo začasne odredbe glede njunih hčera, mld. A. A. (stara je 10) in mld. B. B. (stara je 8 let). V dokaznem postopku je z dokaznim standardom verjetnost ugotovilo, (i.) da so pri dolžnici v hišni preiskavi njenega stanovanja dne 2. 4. 2025 našli prepovedano drogo konoplje oz. njene produkte, (ii.) da so policisti pri redni kontroli cestnega prometa dne 17. 9. 2025 z uporabo naprave za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil in drugih psihoaktivnih snovi pri dolžnici ugotovili prisotnost canabisa, (iii.) da je dolžnica mld. A. A. dajala konopljino smolo, (iv.) da je bila materina skrb za obe hčeri, kar se tiče skrbi za opravljanje njunih šolskih obveznosti, primerna, (v.) da bi bila popolnoma menjava okolja, ki bi vključevala tudi drug kraj šolanja, v škodo obeh hčera, saj imate obe v Velenju poznane sošolce, vrstnike in učitelje.

Na podlagi tako (s stopnjo verjetnosti) ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da sta obe deklici pri materi ogroženi in da je pri očetu za hčeri ustrezno poskrbljeno. Nadalje je presodilo, da sta otroka pri materi bolj ogrožena kot pri očetu, in sicer v tolikšni meri, da je vprašanje starševske skrbi potrebno začasno urediti že med tem postopkom.

2.V I. točki izreka izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje delno ugodilo upnikovemu predlogu in obenem tudi po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je obe hčeri začasno zaupalo v varstvo in vzgojo očetu (I./1. točka izreka izpodbijanega sklepa), odločilo, da mora oče poskrbeti za redno šolanje otrok po programu Osnovne šole ... v Velenju (I./2. točka izreka izpodbijanega sklepa), odločilo, da stiki med dolžnico in njenima hčerama potekajo pod nadzorom strokovnega delavca zakonitega udeleženca (I./3. točka izreka izpodbijanega sklepa), in dolžnici naložilo plačilo preživnine (I./3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

V presežku (glede nadomestitve soglasja dolžnice za prešolanje obeh hčera in za spremembo naslova njunega stalnega bivališča ter za plačilo višje preživnine) je sodišče prve stopnje upnikov predlog zavrnilo (II. točka izreka izpodbijanega sklepa). Prav tako je zavrnilo dolžničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je zahtevala, da se ji mld. B. B. začasno zaupa v varstvo in vzgojo, da se začasno prekinejo stiki med očetom in hčerama, da je dolžan upnik obe hčeri vrniti dolžnici, in da se mu prepove z njima prehajati državno mejo (III. točka izreka izpodbijanega sklepa).

Pritožbene navedbe udeležencev in njihove navedbe iz odgovorov na pritožbi

3.Dolžnica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka, ker ni pribavilo spisov iz zadev, v katerih je sodišče pred začetkom tega postopka pravnomočno odločilo o varstvu vzgoji, stikih in preživnini za obe hčeri, in na katere se je dolžnica sklicevala v postopku. V pritožbi obširno opisuje, v kakšnih okoliščinah je razpadla življenjska skupnost s predlagateljem, in sodišču prve stopnje očita, da je ta dejstva spregledalo. Sodišče prve stopnje z ničemer ni pojasnilo, kako naj se izvaja odločitev glede šolanja obeh otrok. To ni znano niti šoli. Dolžnica poudarja da ima mld. A. A. pri šolanju posebne potrebe in da obe hčeri, odkar sta pri upniku, ne obiskujeta več šole v Velenju, ter da upnik ni upošteval nasveta CSD, naj vzpostavi stik s šolo zaradi zagotovitve izobraževanja po programu te šole. Dolžnica poudarja, da je celo CSD Velenje v svojem mnenju ocenil, da deklici pri nasprotni udeleženki nista neposredno ogroženi in da nenadna selitev obeh hčera iz njunega dotedanjega okolja ni v njuno korist. To pomeni, da je sodišče prve stopnje opravilo presojo, ki je v popolnem nasprotju s stališčem CSD iz njegovega mnenja. Po prepričanju pritožbe ugotovljena dejstva glede prepovedane droge, pri čemer je dolžnica med postopkom predložila dva negativna testa, zmotno presodilo kot ogroženost obeh hčera. V pritožbi pojasnjuje svoj pogled na ugotovljena dejstva o prepovedani drogi in s tem utemeljuje svoje stališče, da ji ta dejstva ne morejo biti v breme. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo do nasprotij v upnikovi izpovedi. Izpodbijani sklep je po stališču pritožbe obremenjen s procesno kršitvijo, ker sodišče ni zaslišalo dolžničinih staršev, čeprav je to predlagala, in drugih predlaganih prič. Ker je napačna odločitev sodišča glede varstva in vzgoje, enako velja za vse ostale dele izdane začasne odredbe ter za zavrnitev njenega predloga za izdajo začasne odredbe.

Upnik je v odgovoru na dolžničino pritožbo obširno zavrnil vse pritožbene navedbe.

4.Upnik s svojo pritožbo izpodbija zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe glede nadomestitve dolžničinega soglasja za prešolanje in za spremembo stalnega bivališča obeh hčera. Pri vprašanju prešolanja poudarja, da ustrezno skrbi za šolanje obeh hčera in da si hčeri želita šolati v Ljubljani. Odločitev sodišča prve stopnje je zato po prepričanju upnika nerazumna, saj mu je sodišče prve stopnje obe deklici nenazadnje dodelilo v začasno varstvo in vzgojo. Sodišče prve stopnje poleg tega z ničemer ni obrazložilo, zakaj ni odločalo o spremembi prebivališča.

Dolžnica na upnikovo pritožbo ni odgovorila.

5.Zakoniti udeleženec je v odgovoru na pritožbo (iz vsebine odgovora ni jasno, ali gre za odgovor na pritožbo upnika ali dolžnice) ponovno opisal dejanske okoliščine od 19. 9. 2025 dalje do izdaje izpodbijanega sklepa o začasni odredbi. Dodal je še številna dejstva glede šolanja otrok in izvajanja stikov pod nadzorom po izdaji začasne odredbe. Odgovor na pritožbo je sklenil z zaključkom, da je treba obe hčeri takoj vrniti nazaj v domače okolje.

Presoja pritožbenih navedb

6.Pritožbi sta utemeljeni.

O upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe

Glede varstva in vzgoje

7.Sodišče prve stopnje se je pri tem vprašanju pravilno oprlo na ustaljeno stališče (ustavno)sodne prakse

, da imajo začasne odredbe o varstvu in vzgoji tako močan neposreden vpliv na končno odločitev glede te sestavine starševske skrbi, da morajo sodišča pri tem postopati še posebej previdno in restriktivno. Začasno odločitev o varstvu in vzgoji lahko zato običajno narekuje le tako huda ogroženost otroka (161. člen Družinskega zakonika - DZ), ugotovljena s stopnjo verjetnosti, da brez izdaje začasne odredbe o začasnem varstvu in vzgoji ni mogoče drugače zavarovati otrokovih koristi (četrti odstavek 7. člena DZ). Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenih dejstvih pri tej presoji zmotno uporabilo materialno pravo, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

Če je otrok pri enem od staršev ogrožen

, je običajno mogoče odpraviti ogroženost in s tem zavarovati njegove koristi že z začasno odredbo o drugačnem izvajanju stikov. V najbolj drastičnih primerih je to lahko začasna odredba o stikih pod nadzorom ali celo začasna prekinitev izvajanja stikov. Ker odločitev o tem, da se varstvo in vzgoja zaupa le enemu od obeh staršev, ne pomeni posega (ali celo omejitve) starševske skrbi drugega starša, pač pa le, da ta odloča o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja (kdo in kdaj pelje otroka v šolo, na obšolske dejavnosti, k zdravniku, kaj in kdaj se bo oblekel, kdaj bo šel k počitku, ...)

, je mogoče začasno odločiti o varstvu in vzgoji le takrat, ko zaradi varstva koristi otroka brez tega ne bi bilo mogoče odločati o dnevnih vprašanjih otrokovega življenja v okviru izvajanja starševske skrbi.

8.V tej zadevi je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da začasno odločitev o varstvu in vzgoji dopušča že to, da sta otroka "pri materi bolj ogrožena kot pri očetu" (prim. 14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po zgoraj razgrnjenih materialnopravnih izhodiščih primerjava med stopnjo (ne)ogroženosti otrok pri enem in drugem staršu tega ne omogoča. Sodišče v izpodbijanem sklepu obenem ni ugotovilo dejanskih okoliščin, čeprav jih je predlagatelj vsaj smiselno zatrjeval

, ki bi vodile v zaključek, da je odprava ugotovljene ogroženosti otrok oziroma zavarovanje njunih koristi mogoče le z začasno odredbo o varstvu in vzgoji in ne morebiti s kakšnim drugim začasnim ukrepom, upoštevajoč načelo najmilejšega ukrepa iz 165. člena DZ (npr. z že drugačno ureditvijo stikov, s stiki pod nadzorom, z začasno ukinitvijo stikov, z začasno omejitvijo starševske skrbi, ...). Presoja o začasnem varstvu in vzgoji mora biti torej celovita in skrbno pretehtana ter mora izključiti možnost izreka vseh drugih milejših ukrepov za odpravo ugotovljene ogroženosti obeh otrok.

Sodišče mora imeti pri odločanju poleg tega ves čas v vidu, da gre tudi v primeru, ko je predlog za izdajo začasne odredbe vložen pred začetkom "glavnega" postopka, še vedno za predlog o začasnih ukrepih v okviru nepravdnega postopka (prim. določbo prvega odstavka 93. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1), čeprav se na podlagi 100. člena ZNP-1 začasne odredbe izdajo po postopku, ki ga predpisuje ZIZ. Sodišče, ker gre za nepravdni postopek, zato ni vezano na predlog stranke, kako konkretno naj se začasno uredi določeno pravno razmerje

, pri tem pa mora biti pozorno tudi na svoja oficialna pooblastila iz 7. člena ZNP-1. Pravno razmerje, na katerega se nanaša predlog (varstvo in vzgoja, stiki, preživnina, ...) lahko sodišče začasno uredi tudi drugače, kot predlaga predlagatelj začasne odredbe, navsezadnje lahko celo tako kot predlaga nasprotna udeleženka v svojem odgovoru na predlog, če to seveda dopuščajo dejanske okoliščine konkretnega primera.

9.Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejanske stanje. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo dejstev in nato na tej podlagi opravilo presoje v smeri, ali je za to, da bo mogoče odločati o vprašanjih dnevnega življenja obeh otrok, nujna (tudi) začasna odločitev o varstvu in vzgoji (pravilneje: o začasni sprememba obeh pravnomočnih odločb o varstvu in vzgoji), ali pa za to zadostuje že kak drug milejši ukrep. Pritožbeno sodišče je moralo zato ta del izpodbijanega sklepa razveljaviti in odločanje o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

Glede določitve načina šolanja otrok

10.Dolžnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje niti v izreku niti v obrazložitvi ni pojasnilo, kakšne so upnikove obveznosti iz tega naslova. Tako ni jasno, ali mora upnik poskrbeti za šolanje po programu osnovne šole ... v Velenju s šolanjem v šoli ali s šolanjem na domu. Pri tem bi moralo sodišče prve stopnje glede šolanja na domu, če je imelo v mislih takšno obliko šolanja, upoštevati morebitne omejitve, ki jih urejajo določbe 88. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) oziroma določbe 92.a člena ZOsn.

11.Že nejasnost izreka in posledična nejasnost vsebine obveznosti upnika glede šolanja obeh hčera predstavlja zmotno uporabo materialnega prava, kar narekuje razveljavitev tega dela izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve glede upnikovega predloga za izdajo začasne odredbe sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1). Namreč, če se je sodišče odločilo, da ne bo ugodilo predlogu upnika glede nadomestitve dolžničinega soglasja za prešolanje obeh otrok, mora svojo drugačno odločitev glede vprašanja njunega šolanja v izreku opredeliti tako natančno, da bo v nadaljevanju sploh mogoča presoja, ali upnik te obveznosti krši ali ne.

12.Že zaradi tega je moralo pritožbeno sodišče tudi v delu, kjer upnik izpodbija zavrnitev njegovega predloga glede nadomestitve dolžničinega soglasja za začasno prešolanja obeh hčera, ugoditi njegovi pritožbi in v tem delu razveljaviti zavrnitev njegovega predloga (II. točke izreka) in zadevo tudi v tem delu vrniti v nov postopek. Do ostalih njegovih pritožbenih navedb se pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba izrekati.

Glede stikov pod nadzorom

13.Sodišče prve stopnje se je v tem delu v bistvenem delu oprlo na strokovno mnenje CSD (oprto tudi na poročila šole obeh deklic), ki ima po določbi 108. člena ZNP-1, kot pravilno opozarja dolžničina pritožba, pri dejstvih, za ugotovitev katerih sodišče nima posebnega strokovnega znanja, dokazno moč, primerljivo dokaznemu mnenju.

14.Dokazna ocena mnenja CSD mora biti posledično primerljiva dokazni oceni izvedenskega mnenja, kriterije za to pa (z analogno uporabo) uokvirjajo določbe 254. člena ZPP. Sodišče mora biti pri dokazni oceni pozorno pri ločevanju, kdaj gre za ugotovitev dejstev, za katera je potrebno posebno strokovno znanje, in kdaj za materialno pravno presojo o ogroženosti in o koristi otrok, ki je pridržano izključno sodišču. Zakoniti udeleženec je v obeh mnenjih res predlagal, da se stiki med dolžnico in obema hčerama izvajajo pod nadzorom, vendar mora to presojo končno vedno opraviti sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev.

15.Pritožbeno sodišče poudarja, da sicer soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da sta deklici zaradi okoliščin, ki jih je ugotovilo pri dolžnici v zvezi s prepovedano drogo, ogroženi, vendar ta presoja sama po sebi še ne vodi samodejno v izdajo začasne odredbe o stikih pod nadzorom. Ogroženost, ugotovljena s stopnjo verjetnosti, mora biti tako huda, da koristi otrok drugače ni mogoče zavarovati, kar terja tudi presojo po načelu izreka najmilejšega ukrepa. Dolžnica v pritožbi sicer navaja številne okoliščine (tudi pritožbene novote), s katerimi skuša zmanjšati pomen teh dejstev pri presoji ogroženosti obeh otrok, vendar se pritožbenemu sodišču iz v nadaljevanju navedenih razlogov do teh pritožbenih navedb ni bilo treba opredeliti.

16.Iz mnenj CSD in poročil šole (upoštevajoč njihov povzetek v izpodbijanem sklepu, ki mu ne nasprotuje noben od udeležencev) izhaja, da so strokovni delavci najprej ocenili, da deklici nista ogroženi, nato pa da je treba pridobiti odgovore na vprašanja o morebitni dolžničini odvisnosti od drog, nadalje pa, da iz šole niso poročali o kakšnih problemih v zvezi z deklicama, da sta obe močno vpeti v svoje okolje, ter da sta bila vsak dan pri babici in dedku, in da bi bila nenadna selitev v drugo okolje v njuno škodo. Sodišče je tako celo presodilo, da je bila skrb matere na področju šolanja primerno.

17.Dolžnica v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da dejstva, ki jih je s pomočjo mnenja CSD ugotovilo sodišče, ne vodijo enoznačno do presoje, da je zaradi odklonitve ogroženosti nujno vzpostaviti stike pod nadzorom. To velja zlasti zaradi začetne ugotovitve, da hčeri nista ogroženi, in kasnejše ugotovitve, da je dolžnica povsem primerno poskrbela za izvajanje vseh njunih šolskih obveznosti. Že ta ugotovitev (ne glede na mnenje CSD, naj se izvajajo stiki pod nadzorom) vzbuja dvom, ali je ugotovljeno ogroženost res mogoče odpraviti le z izvajanjem stikov pod nadzorom, zato bi moralo sodišče omenjene nejasnosti in protislovnosti v mnenju odpraviti.

18.Dokazna ocena (dejansko stanje) sodišča prve stopnje, da sta mnenji CSD primerni za presojo, ali ogroženost utemeljuje izrek stikov pod nadzorom, je zato nepopolna, dejansko stanje pa posledično zmotno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je moralo tudi v tem delu izpodbijani sklep zato razveljaviti in zadevo glede odločanja o predlogu upnika za izdajo začasne odredbe vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1). Sodišče prve stopnje bo moralo v dialogu z udeleženci, zlati pa z zakonitim udeležencem, omenjena nasprotja v mnenju CSD odpraviti.

Glede preživnine

19.Razveljavitev izpodbijanega sklepa glede varstva in vzgoje ter glede šolanja in izvajanja stikov samodejno narekuje tudi razveljavitev odločitve glede začasnega plačevanja preživnine in vrnitev tega predloga upnika za izdajo začasne odredbe v nov postopek. Pritožbenemu sodišču se do ostalih dolžničinih pritožbenih navedb zato ni bilo treba izrekati.

Glede predloga za nadomestitev soglasja za spremembo stalnega bivališča obeh otrok

20.Upnik ima v pritožbi prav, da sodišče prve stopnje zavrnitve predloga za nadomestitev dolžničinega soglasja za spremembo stalnega bivališča obeh otrok sploh ni obrazložilo. Ker izpodbijani sklep v tem delu nima razlogov, ga ni mogoče preizkusiti (procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1), zato ga je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti in vrniti sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 42. členom ZNP-1).

O dolžničinem predlogu za izdajo začasne odredbe

21.Dolžnica je s svojim predlogom za izdajo začasne odredbe predlagala, (i) da se ji mld. B. B. začasno zaupa v varstvo in vzgojo, (ii.) da naj ji upnik v roku 24 ur vrne obe hčeri, (iii.) da naj se začasno prekinejo stiki med hčerama in upnikom ter (iv.) naj se mu prepove s hčerama prehajati državno mejo.

22.Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta mld. B. B. (s sodno poravnavo IV P 243/2018 pri Okrožnem sodišču v Celju) in mld. A. A. (s sodno poravnavo IV P 29/2017 pri Okrožnem sodišču v Celju) zaupani v varstvo in vzgoji dolžnici. Dolžnica po tem, ko je pritožbeno sodišče s to odločbo razveljavilo izpodbijani sklep, razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, s katerim sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo. Drugače rečeno, z morebitno ugoditvijo njenemu predlogu, da se ji obe hčeri začasno zaupata v varstvo in vzgojo, dolžnica ne more pridobiti nobene pravne koristi, zato za ta predlog ne izkazuje več pravnega interesa. Gre za procesno predpostavko, na katero mora pritožbeno sodišče paziti ves čas postopka, zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in predlog zavreči (analogna uporaba tretjega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

23.Dolžnica torej razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom, da sta ji bili obe hčeri zaupani v varstvo in vzgojo, zato lahko na podlagi določb od 238a. člena do 238.g člena ZIZ v postopku sodne izvršbe izposluje sklep o izvršbi, s katerim bo izvršilno sodišče upniku naložilo vrnitev obeh otrok (določbe 238.b člena ZIZ). Izvršilno sodišče bo nato lahko nadaljevalo z v zakonu predpisanimi izvršilnimi dejanji, če upnik te obveznosti ne bo izpolnil.

24.Ker je bilo o varstvu in vzgoji že pravnomočno odločeno z učnikom res iudicata, na kar mora sodišče paziti ves čas po uradni dolžnosti (določbe 319. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), in ker lahko dolžnica vrnitev otrok doseže le v postopku sodne izvršbe, je moralo pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijani sklep (III. točka izreka) zaradi procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), razveljaviti in njen predlog tudi v tem delu zavreči (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

25.Dolžničin predlog za začasno prekinitev stikov in prepoved prehoda državne meje z otrokoma predstavlja predlog za začasno ureditev izvajanja stikov.

26.Po vložitvi predloga za ureditev določenega pravnega razmerja med starši in otroki (npr. glede drugačne ureditve stikov) nov postopek za ureditev istega pravnega razmerja zaradi učinkov litispendence iz tretjega 189. člena ZPP, ki jih je treba upoštevati tudi v nepravdnem postopku, ni mogoč. To velja tudi, če gre za izdajo začasne odredbe v nepravdnem postopku.

27.V tej zadevi je upnik s svojo začasno odredbo zahteval ureditev pravnega razmerja glede ureditve stikov med starši in obema deklicama, zato zaradi učinka litispendence nov predlog za izdajo začasne odredbe glede istega vprašanja ni dopusten (procesna kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep tudi v tem delu III. točke izreka razveljaviti in dolžničin predlog zato v celoti zavreči (tretji odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

28.Ker mora sodišče prve stopnje odločiti o upnikovem predlogu o začasnem izvajanju stikov in ker ni vezano na predloge obeh udeležencev, kako naj se to razmerje uredi, zavrženje dolžničinega predloga ne pomeni, da v novem postopku sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe, ne bi moglo začasno urediti tega pravnega razmerja tudi tako, kot je sicer predlagala dolžnica v svojih vlogah, čeprav je takšen predlog napačno procesno oblikovala kot nov predlog za izdajo začasne odredbe.

O izdaji sklepa o začasni odredbe (tudi) po uradni dolžnosti

29.Sodišče prve stopnje je poleg delne ugoditve upnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe obenem z enako vsebino izdalo tudi začasno odredbo po uradni dolžnosti.

30.Takšno postopanje je procesno napačno. V trenutku vložite predloga za izdajo začasne odredbe, je bila glede pravnih razmerij, na katere se njegov predlog na nanaša (varstvo in vzgoja, stiki ter preživnina), vzpostavljena litispendenca (3. člen ZNP-1), ki zaradi svojih učinkov po tretjem odstavku 198. člena ZPP v zvezi s 42. členom ZNP-1 preprečuje začetek postopkov glede začasne ureditve teh pravnih razmerij ne glede to, ali se postopek začne na predlog ali po uradni dolžnosti. Izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti o istih pravnih razmerjih, glede katerih se je postopek začel že s predlogom upnika, je bila zato v tem postopku zaradi učinkov litispendence nedopustna.

31.Pritožbeno sodišče je sklep, izdan po uradni dolžnosti, zato razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP), v nov postopek pa je vrnilo le predlog upnika za izdajo nove začasne odredbe.

32.Pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko sodišče prve stopnje tudi v položaju, ko je že izdalo začasno odredbo, ta pa zaradi vloženih pritožb še ni postala pravnomočna, po določbah DZ, ZIZ in ZNP-1 izda novo začasno odredbo in razveljavi prejšnjo (analogna uporaba drugega odstavka 278. člena v zvezi s 160. členom DZ), če to narekujejo spremenjene okoliščine.

O stroških pritožbenega postopka

33.Odločitev o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 163. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1.

-------------------------------

1Odločba Ustavnega sodišča Up-410/01 z dne 14. 2. 2002.

2Pri čemer je nepomembno, ali gre postopek, v kateri se prvič odloča o varstvu in vzgoji, ali pa za postopek za spremembo te odločbe zaradi spremenjenih okoliščin.

3Tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, odloča o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja in o otrokovem stalnem prebivališču, če s tem ne posega na vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj (tretji odstavek 151. člena DZ).

4Odločba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1743/2019 z dne 19. 11. 2019.

5Predlagatelj vsaj smiselno navaja, da je dolžnica zaradi svojega načina življenja nesposobna odločanja o vsakodnevnih vprašanjih glede obeh hčer, sodišče pa mora ta dejstva tudi sicer ugotavljati ne glede na postavljene trditve zaradi preiskovalnega načela, ki velja v tovrstnem nepravdnem postopku na podlagi 7. člena ZNP-1.

6Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 84/2023.

7Kot pravnorelevantna se lahko izkaže omejitev iz drugega odstavka 88. člena ZOSn ter dodatne zakonske zahteve za učence s posebnimi potrebami.

8Odločba Višjega sodišča v Celju I Cp 266/2023; izr. prof. dr. Suzana Kraljić in ostali: Zakon o nepravdnem postopku s komentarjem, Založba WD, Maribor 2022: strani 38 in 39.