Jedro

Ker tožba niti po popravi in dopolnitvi ni bila sposobna za obravnavanje, sodišče ni bilo dolžno izvajati ponujenih dokazov.

V zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, ampak le poravnalni narok, pa še ta je bil preložen na nedoločen čas zaradi poprave in dopolnitve tožbe. Povrnitev stroškov je zato toženka upravičeno zahtevala v predpisanem roku iz sedmega odstavka 163. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 28. 3. 2012 zavrglo tožbo, nato pa s sklepom z dne 16. 4. 2012 tožnikoma naložilo, da morata toženki povrniti 2.514,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnika sta se zoper oba izpodbijana sklepa pritožila in predlagata njuno zavrnitev. Pri tem se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge.

3. V pritožbi zoper prvi sklep navajata, da sodišče svoje odločitve ni obrazložilo. Do ugotovitvenega zahtevka, ki je bistveni del tožbe, se sploh ni opredelilo. Šele ko bo dovoljena obnova postopka in razveljavljena sodba P 391/2008-I z dne 19. 3. 2008, bo mogoče postaviti določen tožbeni zahtevek glede nedopustnosti izvršbe. Sklep o dovolitvi izvršbe namreč temelji prav na navedeni sodbi, zoper katero je bil vložen predlog za obnovo postopka. Tožnika vztrajata, da imata pravni interes tudi za zahtevek v zvezi z začasno odredbo. Sicer pa sodišče ni vpogledalo niti v predlagane dokaze. Izpodbijana odločitev je zato arbitrarna ter krši zakone, Ustavo in 6. člen EKČP. 4. V pritožbi zoper drugi sklep očitata sodišču, da ni opravilo predhodnega preizkusa tožbe, s čimer je tožnikoma povzročilo nezakonite in nepotrebne stroške. Poleg tega toženka do konca glavne obravnave ni postavila določenega zahtevka za povračilo svojih stroškov. Ni res, da se je postopek končal zunaj obravnave. Gre za ponarejanje dejanskega stanja. Sodišče je očitno že od samega začetka nameravalo tožbo zavreči in neupravičeno škoditi tožnikoma. S tem je kršilo njune ustavne pravice do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter pravico do poštenega sojenja.

5. Toženka na pritožbi ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sklep z dne 28. 3. 2012:

7. Po prvem odstavku 180. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (ZPP) mora tožba med drugim obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev ter dejstva, na katera tožnik opira zahtevek. Tožnika tej zakonski zahtevi niti v naknadno določenem roku nista zadostila. Tudi njuna dopolnjena in popravljena tožba je ostala nepopolna in nerazumljiva ter zato neprimerna za obravnavanje. Tožnika sta sicer obširno opisala svoj spor s toženko, nista pa jasno in razumljivo navedla, katere so dejanske in pravne okoliščine, ki po njunem mnenju preprečujejo izvršbo. Tako iz tožbenih navedb in iz tožbenega predloga ni nedvoumno razviden niti predmet sporne izvršbe. Tožba omenja tožnikovo solastnino in tožničino služnost stanovanja, vendar iz ponujenega trditvenega gradiva ni mogoče razbrati, ali in na kakšen način sporna izvršba posega v ti dve pravici.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožba v delu, kjer tožnika terjata ugotovitev nedopustnosti izvršbe, premalo in nejasno substancirana, zato ne izpolnjuje pogojev formalne popolnosti. Končno bi tožnika v tej pravdi smela uveljavljati samo tiste razloge za nedopustnost izvršbe, ki sta jih navajala že v svojem ugovoru tretjega v izvršilnem postopku, upoštevaje šesti odstavek 65. člena v zvezi z drugim odstavkom 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (2) (ZIZ). Že iz tega razloga ni mogoče upoštevati sklicevanja tožnikov na predlagano obnovo postopka. Tožnika sta z zahtevkom, naj se ugotovi, da so pri istem sodišču v treh pravdah vloženi predlogi za obnovo postopka, dejansko razširila tožbo. Ker takšne novote v pravdi zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe niso dovoljene, obravnavanje tako spremenjene tožbe v nobenem primeru ne bi bilo dopustno. Sodišče prve stopnje torej tožnikov ni prikrajšalo za njune pravice v postopku, če se do teh ugotovitenih zahtevkov ni posebej opredelilo. To še sploh, ker tožnika od zahtevane ugotovitve, da so bila v drugih pravdah vložena pravna sredstva, ne moreta imeti nobene koristi. Enako velja tudi za njun zahtevek glede ugotovitve, da ima začasna odredba učinek sklepa o izvršbi. Z ugotovitveno tožbo po 181. členu ZPP je mogoče zahtevati ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, ne pa vsebine zakonske norme, kot je tožnikoma pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

9. Po navedenem je prvi izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, so dovolj jasni in celoviti, da so omogočili pritožbeni preizkus. Ker tožba niti po popravi in dopolnitvi ni bila sposobna za obravnavanje, sodišče ni bilo dolžno izvajati ponujenih dokazov. Neumesten je zato pritožbeni očitek, da je izpodbijana odločitev samovoljna in arbitrarna. Brez pomena pa je tudi sklicevanje tožnikov na pravico do dostopa do sodišča in pravico do sodnega varstva. Za uveljavitev teh pravic mora namreč stranka poprej izpolniti predpisane procesne pogoje. Tega pa tožnika nista upoštevala, čeprav jima je sodišče prve stopnje v ta namen določilo dodatni rok.

O pritožbi zoper sklep z dne 16. 4. 2012:

10. Sklep, ki tožnikoma nalaga plačilo toženkinih stroškov postopka, je posledica zavrženja njune tožbe. V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP se šteje, da sta tožnika v pravdi propadla, zato je bil toženkin stroškovni zahtevek utemeljen. Sodišče prve stopnje je njene stroške odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (3), sicer pa tožnika odmeri stroškov niti obrazloženo ne oporekata. Toženkin stroškovni zahtevek ni bil prepozen. Povrnitev stroškov je toženka zahtevala v predpisanem roku iz sedmega odstavka 163. člena ZPP. V zadevi ni bila opravljena glavna obravnava, ampak le poravnalni narok, pa še ta je bil preložen na nedoločen čas zaradi poprave in dopolnitve tožbe. Očitno je sodišče prve stopnje poskušalo tožnikoma v okviru materialnoprocesnega vodstva na naroku omogočiti, da tožbo ustrezno popravita. Ker sta tožnika takrat zahtevala, naj sodišče o tem izda obrazložen sklep, je neumesten njun sedanji pritožbeni očitek, da jima je sodišče načrtno škodilo, ker ni tožbe zavrglo že po predhodnem preizkusu. Gre torej za razlog na strani tožnikov, zato se povračilu tako nastalih stroškov postopka ne moreta uspešno upirati niti s sklicevanjem na ustavne in človekove pravice.

11. Ker po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, ne tisti, na katere se sklicujeta tožnika, in ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklepa sodišča prve stopnje.

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007- UPB-3 in 45/2008

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 do 26/2011

(3) Ur. l. RS, št. 67/2008 in 35/2009