Jedro

Ugotavljanje škode je dejansko vprašanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki v plačilo 4.369,06 EUR s pripadki in plačilo pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu sodbe, ki se nanaša na odškodnino za pogrešane živali, delno pa tudi za umorjene živali glede pravdnih stroškov. Sodišče je sledilo tožniku, čeprav ta ni s stopnjo gotovosti dokazal, da je prišlo do škode zaradi pogrešanih živali v ugotovljenem obsegu. Tožnik je trdil, da je od julija do decembra 2004 pogrešal 17 živali. Komisija pa je le zabeležila to, ni pa ocenila. Tožena stranka je temu ugovarjala, tožnik pa ni predložil dokaza, da živali, ki jih je prijavil kot pogrešane, je tudi dejansko imel. Samo dejstvo, ali je bil kadaver najden, ni pravno relevantno po mnenju sodišča. Tožena stranka pa se s tem ne strinja in meni, da je ravno to pomembno. Izvedenec pa je ugotovil, da sta dve živali, katere je označil tožnik kot pogrešane, upošteval dejansko, saj so bili kasneje kadavri najdeni. Pri tem je šlo za eno jagnje in eno ovco. Izvedenec pa je izdelal mnenje na podlagi zapisnikov v spisu. Tožnik je sam navedel to število v zapisniku. Pri tem pa je priča J. K. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani povedal, da se nekaj časa še aktivno išče živali. Priča P. pa je potrdil, da so pogrešane živali le v opombah zapisnika in da ni imel podlage, da bi priznal odškodnino. Nihče ni razpolagal s številom stanja črede. Priča S. je povedal, da je imel tožnik večjo čredo, vendar evidenčnih številk niso pogledali, zapisalo pa se je le njihovo število. Vse to kaže, da ni dovolj dokazov. Tožena stranka pripominja, da imajo ovce v ušesu oznako in se tudi zabeleži in ve, katera je pogrešana. Tožnik bi moral točno navesti, katera žival manjka. To bi lahko ugotovil pri popisu škode najkasneje ob striženju. Ker se vodi evidenca o stanju črede, žival pa ima oznako, bi tožnik moral navesti oznako. Sodišče bi moralo odšteti nesporno plačani znesek 3.884,99 EUR in šele nato ugotoviti razliko. Stroški so napačno odmerjeni v posledici napačne odločitve o glavni stvari.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v tej pravdi najprej ugovarjala obstoj odgovornosti oziroma tožnikove sokrivde. Nato pa je tudi trdila, da je bilo manj živali uničenih oziroma izginulih in da tožnik ni upošteval plačani nesporni znesek.

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o tožbenem zahtevku pravilno oprlo na Zakon o divjadi in lovstvu (Ur. l. RS, št. 16/2004), ki določa objektivno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, ne glede na krivdo. Škoda je opredeljena v 4. odstavku 52. člena, in sicer kot zmanjšanje ali izguba vrednosti poškodovane ali pokončane domače živali. Za pritožbo ni več sporno, da je tožnik storil vse, kar je mogel oziroma s skrbnostjo dobrega gospodarja poskrbel za živali na pašniku.

Za pritožbo je zlasti sporno, ali je tožeča stranka dokazala obseg škode oziroma zlasti število izginulih živali. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se strinja z izhodiščem sodišča prve stopnje, da je za tožnika škoda v pomenu 52. člena (zmanjšanje ali izguba vrednosti poškodovane ali pokončane domače živali) tudi žival, ki jo zaradi napada volka ali medveda tožnik izgubi. Stališče tožene stranke med pravdo pa je bilo, da lahko štejejo le tiste živali, katerih ostanki so bili najdeni. Zato je sodišče postavilo izvedenca, ki je glede pogrešanih živali ugotovil, da se v času napada tropa živali rešujejo instinktivno in na različne načine, da pobegnejo tudi na varnejši kraj zemljišča, v gozd, grmovno zarast in da se je to tudi tokrat zgodilo. Tožnik je izpovedal, da je na zapisnik zapisal vse pogrešane živali. Tudi J. K., vodja Sektorja za lovstvo na ministrstvu, je povedal, da lahko pride pri takih napadih do pogrešanih živali in da se živali tudi aktivno išče ter se število takih ovac tudi zabeleži v zapisnik. Povedal je tudi, da pogrešanih živali niso našli, odškodnin pa niso izplačali. Priča P. pa je povedal, da niso razpolagali z vsakodnevnim stanjem števila črede, zato so zabeležili tisto število v zapisniku v opombah, kot je to povedal tožnik. Povedal je tudi, da evidenco o stanju črede vodi sicer ministrstvo. Tožnik je tudi izpovedal, da je manjkajoče živali nadomeščal z novimi in tudi to izkazal s prikazom staleža (priloga A29). Tožnik je namreč imel večjo čredo živali in priča S. je povedal, da evidenčnih številk pogrešanih živali niso pogledali in da so zapisali le njihovo število.

Na podlagi teh dokazov je sodišče verjelo tožniku. Tožnikovo izpovedbo in vpisano število v zapisniku glede pogrešanih živali je potrdil izvedenec in poudaril, da so kasneje dve živali, ki sta bili označeni kot pogrešani, bili najdeni kot pobiti, saj so našli kadavre (upošteval kot jagnje in ovco). V tem delu je zato nastala razlika pri izračunu nastale škode. To pomeni, da ostalih živali niso našli in hkrati pomeni, da so izginule živali iskali. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je zato pritrditi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik dokazal, da so živali tudi bile izgubljene iz škodnih dogodkov in tudi dokazal, kakšno je to število (enako podatku iz zapisnika minus dve najdeni trupli, upoštevani pri umorjenih živalih). Zato ni mogoče slediti pritožbi, da je sodišče zmotno sledilo tožniku pri ugotavljanju obstoja škode.

Sodišče je tudi pravilno ocenilo dokaze z zaslišanimi pričami in tožnikom. Pri tožniku gre za večje število živali oziroma večjo čredo in priča S. je pojasnil, da zato niso zapisovali evidenčnih številk pogrešanih živali, ampak le njihovo število. Tožena stranka sedaj kot novoto trdi, da bi tožnik moral dokazovati škodo z zapisovanjem evidenčne številke živali in to najkasneje pri striženju. Pri tem ne pojasni, zakaj ni teh navedb podala prej (337. člen ZPP). Tožeča stranka res dokazuje obstoj škode in njeno višino. Vendar tudi tožena stranka mora ponuditi dokaze za svoje navedbe.

Pritožba zmotno meni, da sodišče prve stopnje ni odštelo plačanega zneska. Iz sodbe izhaja, da je sodišče upoštevalo plačani znesek (list. št. 111 spisa).

Na koncu še pritožbeno sodišče dodaja, da je ugotavljanje škode dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje vedno oceni, katero dejstvo šteje za dokazano na podlagi lastnega prepričanja, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je sodišče izvedlo vrsto dokazov in ocenilo, zakaj v tem primeru sledi tožniku oziroma zapisniku. Zlasti dejstvo, da je kasneje bilo prijavljeno, da sta bili najdeni dve trupli in da je to bilo upoštevano, kaže, da so tudi izginule živali v teh škodnih dogodkih obstajale in bile tudi kasneje pomorjene oziroma izginule in da so jih iskali.

Tako je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pravdnih stroških, upoštevaje 2. odstavek 154. člena ZPP. Stroški so nastali, ker je tožena stranka ugovarjala sokrivdo tožene stranke in z ugotavljanjem višine. Zato jih je sodišče pravilno odmerilo po uspehu celotnega postopka.

Pritožba še graja sodbo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne in bistvene kršitve določb ZPP. Teh kršitev natančneje ne opredeli, pritožbeno sodišče pa ne najde bistvenih kršitev določb ZPP, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. Pritožba le trdi, da je sodišče odločilo na podlagi verjetnosti, da bi pa moralo na podlagi gotovosti. Sodišče je odločilo po pravilih o dokaznem bremenu in ugotovilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati svoje trditve.

Odločitev temelji na podlagi 353. člena ZPP.