Jedro

Ker tako niso izkazane objektivne okoliščine tj. okoliščine, ki so izven sfere storilčevega ravnanja, na katere torej ni imel možnosti vplivati in ki so mu objektivno preprečevale vložitev zahteve za sodno varstvo, temveč je zamuda roka za vložitev zahteve za sodno varstvo posledica zatrjevane storilčeve preobremenjenosti, ki je imela za posledico, da je storilec pozabil na rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, na podlagi takih pritožbenih navedb storilčevi pritožbi ni mogoče ugoditi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 150,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa Skupne občinske SAŠA regije, Službe medobčinske inšpekcije, redarstva in varstva okolja Pn22404-453/2020 z dne 17. 9. 2020 kot prepozno ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). V pritožbi zatrjuje, da ni storil očitanega mu prekrška, pojasnjuje zakaj je zamudil rok za vložitev zahteve za sodno varstvo ter poudarja svojo slabo premoženjsko in finančno stanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je procesne narave, temelji na ugotovitvah: (-) da je prekrškovni organ s sklepom z dne 17. 9. 2020 zavrgel storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog kot prepozno, (-) da je bil sklep prekrškovnega organa z dne 17. 9. 2020 storilcu osebno vročen 22. 9. 2020, (-) da je storilec vlogo, naslovljeno kot pritožba zoper sklep prekrškovnega organa, ki jo je prekrškovni organ obravnaval kot zahtevo za sodno varstvo zoper sklep z dne 17. 9. 2020, poslal s priporočeno poštno pošiljko dne 2. 10. 2020, kar je bilo po izteku 8-dnevnega roka za vložitev zahteve za sodno varstvo, ki je iztekel v sredo 30. 9. 2020. Ob takih ugotovitvah je sodišče prve stopnje postopalo v skladu s prvim odstavkom 64. člen ZP-1, ki določa, da sodišče s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo, če tega ni storil prekrškovni organ.

5. Ker je storilec v zahtevi za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa z dne 17. 9. 2020 tudi pojasnjeval, da je pritožbo zoper izpodbijani sklep poslal prepozno, ker je razvezan in skrbi za tri mladoletne otroke, da je tisti teden skrbel za najmlajšega, ki je imel vročino in kašelj, ob tem pa je tudi delal na daljavo za službo in opravljal svojo popoldansko dejavnosti, zaradi česar je pozabil na pritožbo in izražal upanje, da ni zamudil 8-dnevnega roka za pritožbo, ker dejansko ni vozil avtomobila in si ne more privoščiti plačila globe 1.000,00 EUR, je sodišče v zvezi s takimi navedbami pojasnilo, da razlogi, ki jih navaja v zahtevi za sodno varstvo, ne morejo biti razlogi, da bi se njegova zahteva za sodno varstvo štela za pravočasno.

6. Tudi v pritožbi storilec ponavlja, da je prejšnji rok zamudil za nekaj dni, v zvezi s čemer je že povedal, da je bil doma v stanovanju, ker je imel enega sina, pa tudi sam se je počutil slabo in imel veliko dela z varstvom svojih treh otrok, delom od doma in popoldansko dejavnostjo, poleg tega pa je bil vsakodnevno na vezi s CSD ..., ker je urejal zadeve glede predodelitve skrbništva otrok njemu in je bil resnično preobremenjen ter da ni hodil po trgovinah, poštah, da ne bi širil morebitnega virusa, kar se mu zdi več kot opravičen razlog, pritožbo pa je oddal takoj, ko se je zadeva umirila. Poleg tega, da storilec za svoje trditve ni predložil nobenih dokazil, ki bi dokazovali resničnost takih navedb, naštete okoliščine predstavljajo razloge subjektivne narave, ki so privedli do tega, da je prepozno vložil zahtevo za sodno varstvo zoper sklep prekrškovnega organa z dne 17. 9. 2020. Ker tako niso izkazane objektivne okoliščine tj. okoliščine, ki so izven sfere storilčevega ravnanja, na katere torej ni imel možnosti vplivati in ki so mu objektivno preprečevale vložitev zahteve za sodno varstvo, temveč je zamuda roka za vložitev zahteve za sodno varstvo posledica zatrjevane storilčeve preobremenjenosti, ki je imela za posledico, da je storilec pozabil na rok za vložitev zahteve za sodno varstvo, na podlagi takih pritožbenih navedb storilčevi pritožbi ni mogoče ugoditi.

7. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih storilec zatrjuje, da prekrška zaradi katerega mu je bil izdan plačilni nalog prekrškovnega organa dejansko ni storil in da tudi tako visoke globe glede na svoje finančno in premoženjsko stanje ne zmore poravnati, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se te navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva za sprejem izpodbijane odločitve in so zato za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevne. Gre namreč za navedbe, ki se nanašajo na utemeljenost zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa, o čemer pa ni mogoče odločati, saj je storilčeva zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog bila prepozna, prav tako pa je zamudil rok za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper sklep z dne 17. 9. 2020. 8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi z opombo 8.2 Tarifnega dela ZST-1 naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 15,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.