Jedro

Sodišče določi višino predujma na podlagi lastne ocene o višini stroškov, ki bodo predvidoma nastali z opravo dejanja izršbe, pri tem pa upošteva, da glede na okoliščine primera ni vselej potrebno, da bi upnik celotni znesek predujma plačal takoj, ampak lahko odredi, da upnik predujem plača obročno. Negotovost uspeha rubeža ali dražbe je za določitev višine predujma pravno neupoštevna, saj zakon jasno določa dolžnost upnika, da predujem za stroške za opravo izvršbe založi vnaprej.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v 3. točki izreka sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora upnica založiti predujem v znesku 209.925,40 SIT v dveh enakih obrokih, in sicer prvega v znesku 104.962,70 SIT v 8 dneh, drugega v znesku 104.962,70 SIT pa v 8 dneh po prvem nadaljnjem uspešnem rubežu. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim pod točko 3 izreka sklenilo, da mora upnik v 8 dneh na žiro račun s sklepom določenega izvršitelja doplačati 209.925,40 SIT predujma. Upnica se z navedeno odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. V pravočasni pritožbi ob uveljavljanju vseh zakonskih pritožbenih razlogov poudarja, da določitev nesorazmerno visokega predujma ni niti v skladu z določbami Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 32/2000; v nadaljevanju Pravilnik) niti z dejanskimi potrebami izvršitelja v tej zadevi. Po določbi 11. člena Pravilnika sodišče določi višino predujma na podlagi lastne ocene o višini stroškov, ki bodo praviloma nastali z opravo dejanja izvršbe in zavarovanja, vendar najmanj v višini 150% cene storitve po tar.št. 1. Sodišče prve stopnje je namesto 150% na ceno storitve po tar.št. 1 določilo kar 300% predujma; kakšni so konkretni razlogi, zaradi katerih naj bi rubež v tej enostavni premičninski izvršbi terjal plačilo kar trojnega zneska, ki ga sicer predvideva Pravilnik, iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Odločitev je po mnenju pritožnice še manj razumljiva ob tem, ko je v pričujoči zadevi že bil opravljen rubež, torej v nadaljevanju ne bo več potreben, sodišče pa tega sploh ni upoštevalo, kar pomeni, da je dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovilo. Še manj je razumljivo oziroma obrazloženo, zakaj je sodišče hkrati zahtevalo tudi plačilo 100% po tar.št. 1 za dražbo. Za prodajo doslej zarubljenega gotovo ni potreben tako velik znesek, kar 72.000,00 SIT; če pa je sodišče menilo, da bo opravljen dodatni rubež (razlogov ni), potem je plačilo predujma za prodajo preuranjeno. Up nik nadalje meni, da sodna praksa, ki uveljavlja plačilo predujma vnaprej in naenkrat za vsa možna izvršilna dejanja, za katera pa ni gotovo, da bo do njih sploh prišlo, ni pravilna. Nikjer v zakonu ni prepovedano, da sodišče ne bi smelo predujma za izvršitelja določiti večkrat. Pravilni postopek bi bil tak, da se določi najprej predujem za rubež, nato, ko je rubež opravljen, pa bo vsak upnik z veseljem dodal še predujem za dražbo in ostala opravila, kolikor bo to sploh še potrebno. Tudi ni razumljivo, da je sodišče predujem za stroške iz tar.št. 11 določilo kar v višini 100% tar.št. 1. Po tar.št. 11 bi izvršitelju v tej fazi pripadalo kvečjemu 25 točk za seznanitev s spisom in vpis v evidenco, ne pa tudi za ostale stroške. Summa summarum upnik meni, da bi moralo pritožbeno sodišče (to ne velja le za obravnavano zadevo) višine predujmov vrednotiti strožje, saj gre za dejansko izplačilo v breme upnika predno je kakršnokoli dejanje opravljeno, za postopke, ki trajajo že vrsto let ob popolnoma negotovem izidu in za zneske, ki niso v sorazmerju s potrebami izvršilnih postopkov. Zadevo je potrebno presojati tudi iz vidika ustavnih določil o enakem varstvu pravic, o pravni državi in o pravici do sodnega varstva, ki za upnika, posebej v izvršilnem postopku, ko že ima izvršilni naslov, ne bi smela biti posredno omejevana z nesorazmernimi predujmi. Upnica pritožbenemu sodišču predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v novo odločanje. Pritožba je delno utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je pritožba upnice utemeljena le glede načina plačila, ne pa tudi višine v izpodbijanem sklepu določenega predujma. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v obravnavani zadevi (5.922.873,50 SIT) ter vrednosti točke za vrednotenje dela izvršiteljev (40,00 SIT; tretji odstavek 3. člena Pravilnika) se namreč izvršiteljske storitve v konkretni zadevi plačujejo v skladu z zadnjo (dvanajsto) skupino tar.št. 1 Pravilnika (do 200.000 točk), po kateri znaša cena izvršiteljske storitve 2000 točk ali 80.000,00 SIT, enako tudi za opravo dražbe (tretja alinea tar.št. 3 Pravilnika). Sodišče prve stopnje je v skladu z 11. členom Pravilnika predvidelo, da bo za opravo izvršbe potrebno opraviti vsaj dva rubeža, dve dražbi ter še nekatere druge spremljevalne izvršiteljske storitve - to izhaja iz v obrazložitvi izpodbijanega sklepa določenega odstotka cene storitve (2 x 150%). Takšno predvidevanje sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ne glede na to, da je bil rubež premičnin na enem izmed treh različnih predlaganih in dovoljenih naslovov rubeža že opravljen in bo zanj sledila samo še dražba. Ob uspešni dražbi do sedaj zarubljenih predmetov se upnica glede na vrednost terjatve do dolžnika še zdaleč ne bo v celoti poplačala, sodišče pa bo moralo temu primerno z izvršbo na dolžnikovih premičninah nadaljevati vsaj še na naslovu X, Y in Z, tako kot to izhaja iz predlagane in dovoljene izvršbe. Pritožbeno izvajanje o negotovosti uspeha rubeža ali dražbe je pravno neupoštevno, saj zakon jasno določa dolžnost upnice, da predujem za stroške za opravo izvršbe založi vnaprej (prvi oziroma drugi odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur.l. RS, št. 51/98; ZIZ), ni pa nujno, to drži, da za vse predvidene storitve naenkrat - določba 11. člena Pravilnika upnici omogoča obročno odplačevanje predujma. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju konkretnih okoliščin ocenilo za korektno in smotrno, da upnica ne plačuje predujma v enkratnem znesku, temveč ji je naložilo plačilo predujma v dveh enakih obrokih; prvega naj upnica plača v osmih dneh (z njim bo izvršitelj lahko v celoti pokril stroške dražbe že zarubljenih predmetov), drugega pa v osmih dneh po prvem nadaljnjem uspešnem rubežu dolžnikovih premičnin. Poudariti je torej treba, da glede na predlagano in dovoljeno izvršbo, predvsem na precej visoko vrednost spornega predmeta in kar tri različne naslove rubeža dolžnikovih premičnin, ter na drugi strani ob upoštevanju tarife Pravilnika, odmera višine predujma za predvidene izvršiteljske storitve ni nesorazmerna. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka sklepa, glede višine predujma pa je pritožbo upnice zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Ker je pritožnica uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, mora po oceni pritožbenega sodišča stroške takse za pritožbo nositi sama.