Jedro

Ker obveznost vrnitve stroškov izobraževanja izhaja neposredno iz zakonske določbe, niti ni bistveno, ali je bila določena tudi kot posebna obveznost v pogodbi o zaposlitvi. Toženka po opravljenem državnem pravniškem izpitu ni ravnala skladno s svojo zavezo, da ostane v delovnem razmerju pri tožeči stranki za čas sodniškega pripravništva (2 leti), saj ji je na njeno zahtevo delovno razmerje prenehalo dva meseca pred iztekom pogodbenega roka. Zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja v višini dveh bruto plač, ki jih je prejela v času pripravništva.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.234,78 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 475,84 EUR, v primeru zamude z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo." Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 130,40 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.234,78 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor tožene stranke za plačilo zneska 1.772,89 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2010 dalje do plačila (II. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo v delu za plačilo zneska 537,98 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške postopka v višini 321,10 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe (I. in IV. točka izreka sodbe) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne in pritožbene stroške, oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, kjer je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, v katerem je slednja zahtevala, da ji tožena stranka iz naslova stroškov izobraževanja, zaradi predčasne prekinitve pogodbe o zaposlitvi, dolžna vrniti znesek 1.234,78 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila, je nezakonita in nepravilna. Posledično navedenemu je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na vrsto napačnih ugotovitev in sicer, da sta se pravdni stranki pisno sporazumeli, da pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2007 sporazumno preneha veljati z dnem 30. 6. 2009, zaradi česar v posledici tega, tožena stranka ni prevzela nobene obveze do tožnice zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter je tožena stranka razbremenjena vsakršnih svojih obveznosti. Da je odločitev sodišča prve stopnje povsem napačna izhaja še iz odločitve pritožbenega sodišča, ki je v tej zadevi enkrat že odločalo in sicer s sklepom opr. št. Pdp 391/2012 in je v vseh zgoraj navedenih spornih vprašanjih že zavzelo svoje stališče. Tožeča stranka znova navaja, da je pravno nevzdržen zaključek sodišča, da je šlo v obravnavanem primeru za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, po kateri je toženi stranki sporazumno prenehalo delovno razmerje z dnem 30. 6. 2009, brez vsakršnih obveznosti. Iz sporazuma izhaja izključno volja glede datuma prenehanja delovnega razmerja, to je s potekom dne 30. 6. 2009, ne pa ostalo. Sodišče prve stopnje je preozko tolmačilo pojem sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in pri tem povsem prezrlo dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi med pravdnima strankama sklenjena za določen čas in da tožeča stranka glede na dejstvo, da takšna pogodba avtomatično preneha s potekom časa za katerega je bila sklenjena, ni imela nikakršnega interesa za prenehanje pogodbe pred potekom trajanja, še zlasti ob dejstvu, da je tožena stranka delo pri tožeči stranki opravljala v projektu Z., ki je bil namenjen odpravi sodnih zaostankov. Pravno nevzdržno in nesprejemljivo je ponovno stališče sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki imeli možnost, da bi zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi eventualno dogovorili kakšno obveznost tožene stranke, vendar tega nista storili in da tožena stranka po sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni prevzela nobene obveze do tožeče stranke zaradi predčasnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Višje sodišče je glede navedenega že zavzelo jasno stališče v sklepu z dne Pdp 391/2012, ko je izrecno navedlo, da glede na podpisani sporazum ni pravilno stališče, da tožena stranka ni prevzela obveznosti do tožeče stranke zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Terjatev tožeče stranke temelji na sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in neposredno na zakonu. Javna uslužbenka je bila pozvana k zaposlitvi na podlagi 11. a. člena ZPDI, strinjala se je, da Višje sodišče v Celju s predčasnim prenehanjem delovnega razmerja seznani Višje sodišče v Ljubljani in Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. Iz tega določila je nedvomno razvidna volja tožeče stranke, da bo v skladu z 11. a. členom ZPDI zoper toženo stranko sprejela določene konsekvence, zaradi predčasnega prenehanja delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas. Višje sodišče je v sklepu Pdp 391/2012 tudi že poudarilo, da obveznost vrnitve stroškov izobraževanja izhaja neposredno iz zakonske določbe, to je 4. odstavka 11. a. člena ZPDI. Ob navedenem ne gre prezreti tudi 25. člen pogodbe o zaposlitvi. ZDR v 1. odstavku 11. člena napotuje tudi na uporabo splošnih pravil civilnega prava, tako se dolžnost vrniti prejeto v primeru neizpolnitve pogodbene obveznosti presoja tudi po načelih obligacijskega prava. Obveznost tožene stranke, da povrne sorazmerni del stroškov izobraževanja, bi bila podana celo v primeru, če ne bi bila določena v pogodbi o zaposlitvi in v specialnem zakonu, to je ZPDI. V skladu s 190. členom OZ obveznost vrnitve namreč nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala predlog za izdajo dopolnilnega sklepa in podredno pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, vsebovanih v izpodbijani sodbi. V pritožbi zoper stroške navaja, da je sodišče v ponovljenem postopku dne 5. 3. 2013 opravilo narok, na katerega je pristopila pooblaščenka tožene stranke, ki je na naroku priglasila stroške, ki so nastali tudi v ponovljenem postopku, vendar sodišče o priglašenih stroških ni odločalo. Sodišče naj glede na 1. odstavek 154. člena ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1 toženi stranki prizna še stroške ponovljenega postopka in sicer v priglašeni višini. Višje delovno in socialno sodišče je z odločbo VDSS, sklep Psp 146/2012 zavzelo stališče, da predstavlja ponovljeni postopek pred sodiščem nižje stopnje, novo sojenje in lahko odvetnik prejme nagrado v celoti še za ponovljen postopek. Glede na to, tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna še dodatnih 285,00 EUR, ki naj jih prišteje k že priznanim stroškom postopka, tako da odloči, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 606,10 EUR. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožbi tožeče stranke in tožene stranke sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem pritožbe, da že iz razveljavitvenega sklepa v predmetni zadevi Pdp 391/2012 izhajajo jasna in nedvoumna stališča o vseh spornih pravnih vprašanjih, ki so pomembna za pravilno rešitev predmetne zadeve, vendar sodišče prve stopnje tudi v ponovljenem postopku že zavzetih materialnopravnih stališč pritožbenega sodišča v poglavitnem delu ni upoštevalo, pri čemer je navedlo le, da je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da mora o pobotnem ugovoru odločati.

Pritožbeno sodišče tudi navaja, da je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 391/2012 z dne 13. 6. 2012 odločalo o sodbi sodišča prve stopnje Pd 19/2010 z dne 14. 12. 2011, v kateri je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku v višini 1.234,78 EUR. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku lahko odločalo le o zahtevku v višini 1.234,78 EUR, pri čemer je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi v III. točki sprejelo sklep, da se zaradi umika tožbe zaradi plačila zneska 537,98 EUR postopek ustavi. Vendar iz predloženega spisa izhaja, da v ponovljenem postopku tožeča stranka ni umaknila tožbenega zahtevka za navedeni znesek, pri čemer sodišče tudi izrecno navede, da je tožeča stranka v vlogi z dne 18. 3. 2011 delno umaknila tožbo in sicer za znesek 538,08 EUR, pri čemer se je tožena stranka izrecno strinjala z navedenim na naroku dne 17. 5. 2011, ter da je posledično navedenemu pritožbeno sodišče postopek v umaknjenem delu ustavilo. Navedeni datumi se nesporno nanašajo na prvotni postopek v zadevi Pd 19/2010, ki pa je bil zaključen s sodbo z dne 14. 12. 2011, tako da v ponovljenem postopku sodišče ne bi smelo odločati o umiku v predhodnem postopku. Navedeno sicer ni pomembno za odločitev o glavni stvari v predmetni zadevi iz razloga, ker zoper ta del odločitve ni bila podana pritožba, vendar je v procesnem smislu sodišče povsem nepravilno odločilo o umiku tožbe, ki ni bil podan v ponovljenem postopku. Pritožbeno sodišče navaja to iz razloga, ker bi ta sklep lahko bistveno vplival na uspeh v pravdi, kar pa ne bi bilo pravilno, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Pritožbeno sodišče navaja, da je nepravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sta se stranki s sklenjenim pisnim sporazumom sporazumeli o točno določenem datumu prenehanja zaposlitve, s čimer sta izrazili skladno voljo obeh pogodbenih strank, da tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov izobraževanja. Navedeno iz sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi opr. št. ... (priloga A4) ne izhaja, iz navedenega sporazuma izhaja le, da delovno razmerje sklenjeno med pogodbenima strankama s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 8. 2007 za določen čas do 31. 8. 2009 sporazumno preneha s potekom dne 30. 6. 2009. Iz navedene dikcije sporazuma jasno izhaja, da sta se stranki sporazumeli le o prenehanju delovnega razmerja, ne pa o tem, da je tožena stranka kakorkoli oproščena vseh morebitnih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi oziroma Zakona o pravniškem državnem izpitu (Ur. l. RS, št. 13/94 s sprem. - ZPDI). Tožena stranka s podpisom sporazuma ni izpolnila svoje obveznosti, ki jo nalaga zakon in podpisana pogodba o zaposlitvi. Poudariti pa tudi je, da 4. člen sporazuma izrecno določa, da ker je bila uslužbenka pozvana k zaposlitvi na podlagi 11. a. člena ZPDI, bo Višje sodišče v Celju s predčasnim prenehanjem delovnega razmerja - to je pred dokončno izpolnitvijo obveznosti, seznanilo Višje sodišče v Ljubljani in Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije. Navedeno besedilo nedvomno kaže na to, da volja tožeče stranke ni bila, da tožnica ni ničesar dolžna povrniti, pač pa je tožnica dolžna skladno s pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 4. 2005 izpolniti obveznosti skladno z ZPDI, pri čemer tudi XIII. točka pogodbe o zaposlitvi izrecno določa, da je sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot osebo v delovnem razmerju na sodišču, dolžan po uspešno opravljenem pravniškim državnim izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali na Ministrstvu za pravosodje RS, najmanj za čas trajanja pripravništva s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču. Če sodniški pripravnik ne sklene delovnega razmerja na poziv, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva. Tako je v zvezi z navedenim potrebno poudariti, da obveznost vrnitve stroškov izobraževanja izhaja neposredno iz zakonske določbe, to je iz 4. odstavka 11. a. člena ZPDI, kar pomeni, da ni niti bistveno, ali je bila določena tudi kot pogodbena obveznost pogodbe o zaposlitvi pripravnika, ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko. Nadalje je pomembno tudi, da za sodniške pripravnike kot javne uslužbence veljajo tudi določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU), kjer 16. člen opredeljuje tudi način določanja pravic in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnih razmerij, ki se urejajo s predpisi iz področja delovnih razmerij, s kolektivnimi pogodbami, s tem ali drugimi zakoni ter na njihovi podlagi izdanimi podzakonskimi predpisi. Delovno razmerje se sklene ter se pravice in obveznosti javnega uslužbenca iz delovnega razmerja določijo s pogodbo o zaposlitvi, če zakon ne določa drugače, delodajalec pa javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenjeval javna sredstva (1., 2. in 3. odstavek 16. člena ZJU). Pritožbeno sodišče navaja, da je takšno stališče glede vračila stroškov izobraževanja sodnih pripravnikov pritožbeno sodišče sprejelo v vrsti svojih odločitev, med drugim tudi v zadevi opr. št. Pdp 599/2009 z dne 14. 1. 2010. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja v višini 1.234,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 7. 2009 dalje do plačila. Odločitev temelji na določilih 2. točke 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze.

Pritožbeno sodišče navaja, da sodišče prve stopnje ni izdalo dopolnilnega sklepa o stroških postopka, tako da je pritožbeno sodišče štelo navedeno vlogo tožene stranke kot pritožbo zoper sklep o stroških, pri čemer je pritožbeno sodišče stroške postopka odmerilo na novo glede na uspeh v pravdi, kar je obrazloženo v nadaljevanju.

Tožeča stranka je v postopku uspela v celoti, tako da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka na podlagi določil 154. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP, ki določajo, da mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče je tožeči stranki skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) nagrado za postopek v višini 89,70 EUR, nagrado za narok 82,80 EUR, nagrado za redno pravno sredstvo 110,40 EUR, pavšalne stroške v višini 17,94 EUR in 20,00 EUR, v skupni višini 320,84 EUR ter kilometrino na relaciji A - B - A (98 km) in sicer za prihod na obravnavne 4-krat, kar skupaj znaša 155,00 EUR. Tako skupaj stroški tožeče stranke znašajo 475,84 EUR, kar je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče ob tem izrecno navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno izdalo sklep o umiku tožbe v višini 537,78 EUR, tako da navedena odločitev, ki je sicer pravnomočna, ni v ničemer vplivala na pravilno odločitev o stroških postopka.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka in sicer stroške za pritožbo v višini 110,40 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, skupaj torej 130,40 EUR. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.