Up-138/99

11. 12. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe JP A. d. o. o. in B. d. o. o. iz Ž., oba pa zastopa mag. C. C., odvetnik v Z. na seji senata dne 11. decembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba JP A. d. o. o. in B. d. o. o. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 459/98 z dne 18. 3. 1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1035/98 z dne 24. 6. 1998 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 428/98 z dne 12. 5. 1998 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za objavo odgovora na informacijo o problematiki obnove pomola v V., ki jo je POP TV objavila v oddaji [24 ur[. V obrazložitvi je sodišče navedlo, da smeta tako popravek kot odgovor na objavljeno informacijo vsebovati le dejstva in okoliščine, ne pa tudi komentarja (negativne vrednostne sodbe) o prispevku in njegovem novinarju. Temu pogoju po oceni sodišča prve stopnje ne zadosti tožnikova navedba, da so informacije v objavljenem prispevku [plod tendencioznosti oddaje[ in [zlonamernosti novinarja[. Ker je treba odgovor oziroma popravek objaviti brez sprememb, je sodišče ocenilo, da je odgovorni urednik tožene stranke ravnal prav, ko je objavo popravka oziroma odgovora zavrnil. Iz istih razlogov sta bili zavrnjeni tudi pritožba in revizija. Pri tem je Višje sodišča še posebej poudarilo, da stranka svojega dostojanstva ne more braniti v okviru popravka oziroma odgovora z negativnimi vrednostnimi sodbami o drugem, temveč le z navedbo dejstev in okoliščin. Ustavna pritožnika v pritožbi navajata, da se ustavno določilo o pravici do popravka uporablja neposredno, zato bi jima v okviru tožbenega zahtevka morala biti zagotovljena pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave). Poleg tega naj bi javnost imela pravico izvedeti, da informacija v televizijskem prispevku ni temeljila na objektivnem in preverljivem viru. Zato naj bi bila ustavnima pritožnikoma z zavrnitvijo tožbenega zahtevka kršena tudi pravica do popravka in odgovora (40. člen Ustave).

2.Ustavno pravico do popravka in do odgovora (40. člen Ustave) varuje naš pravni red predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi od odgovornega urednika zahtevati objavo (v času odločanja o pritožnikovi tožbi 14. člen Zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 - ZJG). Te zaščite sta se pritožnika poslužila in sta je bila s sodbami vseh treh stopenj tudi deležna. Ustavno sodišče ni še ena - torej četrta - instanca rednega sojenja in se praviloma ne more spuščati v ocenjevanje, ali so sodišča pri sojenju pravilno uporabila materialno pravo. Ker pa gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se Ustavno sodišče tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena. Za tako omejitev bi se lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (torej ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da je bila kršena posameznikova pravica ali interes. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, (OdlUs VI, 181), zavzelo in obrazložilo glede tega drugačno stališče. Vendar v obravnavanem primeru omenjena morebitna razlika v razumevanju ustavne določbe pritožnikoma ni mogla škodovati. Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da ustavna pritožnika nimata pravice zahtevati popravka ali objave odgovora, če njuna zahteva za objavo popravka ali odgovora ne vsebuje navedbe dejstev in okoliščin, temveč negativno vrednostno sodbo (komentar) o prispevku in njegovem novinarju. Glede na navedeno sodišča pritožnikoma niso mogla kršiti pravice iz 40. člena Ustave s tem, da so njun zahtevek zavrnila.

3.Ustavno sodišče se, kot omenjeno v 2. točki obrazložitve tega sklepa, v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč, temveč je njegova pristojnost le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnika v pravdi nista uspela, še ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

4.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata:

dr. Lojze Ude