Jedro

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala izpolnjevanje pogojev za uporabo 56. člena ZDavP. Ugotovila je, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv. Čim pa je sklep izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP, torej za izdajo odločbe. Tožnik nima prav, da bi tožena stranka morala ugovor presojati po vsebini in ga upoštevati kot izredno pravno sredstvo. ZDavP in tudi ZUP kot subsidiarni predpis, izrednih pravnih sredstev v izvršilnem postopku nimata. Ugovor o neobstoju izvršilnega naslova (terjatve) bi moral tožnik uveljavljal zoper sklep o prisilni izterjavi, ne pa šele sedaj, ko je ta sklep že postal izvršljiv.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A z dne 10. 7. 2000, s katero je organ prve stopnje naložil tožniku plačilo zneska 1.163.871,00 SIT na prehodni račun tožene stranke. Citirano odločbo je organ prve stopnje izdal na podlagi sklepa o prisilni izterjavi z dne 26. 6. 2000, ki ga je tožnik prejel 27. 6. 2000, in s katerim je bil tožnik poučen o možnosti ugovora in opozorjen na določbo 56. člen Zakona o davčnem postopku, ki določa, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o prisilni izterjavi in tudi ne vloži ugovora, se dolg prisilno izterja od njega. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik zoper ta sklep ni ugovarjal oziroma je ugovarjal po poteku roka, zato je sklep postal izvršljiv. Razlogov, ki jih tožnik navaja v pritožbi, ni mogoče učinkovito uveljavljati v tem postopku.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke in navaja, da bi tožena stranka morala upoštevati pritožbene razloge, ki so utemeljeni in podprti z dokazi, ne glede na dejansko zamujeni rok za ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi. V času po izdaji sklepa o prisilni izterjavi in rubežu je nastopilo novo dejstvo. O terjatvi, ki je predmet izvršbe, teče pred Okrožnim sodiščem v Kranju pravda. V tem primeru "rok za ugovor ni prekluziven po vsebini", zato bi tožena stranka kot pritožbeni organ morala upoštevati ugovor tožnika v smislu izrednega pravnega sredstva. Tožnik je, čeprav je zamudil rok za ugovor, uveljavljal neobstoj terjatve. Tudi po Zakonu o davčnem postopku mora davčni organ po uradni dolžnosti paziti, da je izvršba za dolžnika in tudi za dolžnikovega dolžnika čim manj neugodna. V predmetni zadevi pa je bil edini cilj tožene stranke izterjati dolg od tožnika, ne glede na to, ali ta obstoji ali ne in ne ozirajoč se na to, ali bo tožniku to povzročilo kakšno neugodnost oziroma škodo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - odl. US, 87/97, 35/98 - odl. US, 72/98, 91/98, 108/99, dalje ZDavP) v 56. členu, na katerem temelji prvostopna odločba, določa, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava in ne vloži ugovora v roku, se dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži, da dolžnikov dolžnik plača na davčni račun zarubljeno terjatev. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo presojala prav izpolnjevanje pogojev za uporabo 56. člena ZDavP. Ugotovila je, da je sklep o prisilni izterjavi postal izvršljiv. Čim pa je sklep izvršljiv, so izpolnjeni pogoji za uporabo 56. člena ZDavP, torej za izdajo odločbe.

Tožnik nima prav, da bi tožena stranka morala ugovor presojati po vsebini in ga upoštevati kot izredno pravno sredstvo. ZDavP in tudi Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje: ZUP) kot subsidiarni predpis, izrednih pravnih sredstev v izvršilnem postopku nimata. Tudi tožbena trditev, da prekluzija ni nastopila zato, ker teče pred okrožnim sodiščem spor glede obstoja terjatve, ki v obravnavni zadevi predstavlja izvršilni naslov, nima podlage v zakonu. Ugovor o neobstoju izvršilnega naslova (terjatve) bi moral tožnik uveljavljal zoper sklep o prisilni izterjavi, ne pa šele sedaj, ko je ta sklep že postal izvršljiv. Okoliščina, da je v teku pravda glede sporne terjatve, v obravnavanem primeru pravno ni pomembna, zato na drugačno odločitev v tem sporu ne more vplivati. Dolžnost davčnega organa, da pazi, da je izvršba za dolžnika čim manj neugodna, na kar se sklicuje tožnik, ne pomeni, da lahko davčni organ krši določbe ZDavP glede upoštevanja rokov za vložitev ugovora oziroma za opustitev izdaje odločbe po 56. členu ZDavP, kadar nastopijo pogoji za njeno izdajo, kot je to v obravnavanem primeru.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje: ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Hkrati s tožbo je sodišče zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka, saj po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kot je odločalo v obravnavanem primeru, vsaka stranka svoje stroške postopka.