Jedro

S prenosom obveznosti rednega vzdrževanja s koncesijsko pogodbo na koncesionarja se upravljavec javne ceste ne razbremeni odškodninske odgovornosti za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem cest.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v točki 1. izreka znesek 1.400,00 EUR nadomesti z zneskom 1.200,00 EUR, točka 2. izreka pa se spremeni tako, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti 70,42 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 34,38 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženi stranki naložilo v plačilo 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2011 dalje do plačila ter 483,48 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava se pritožuje tožena stranka. Predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe. Odločitev ni pravilna, ker je bila za isti škodni dogodek že pravnomočno ugotovljena krivdna odgovornost gospodarske družbe C. d.d. , in sicer v celoti. Sodišče ne bi smelo pri obravnavi istega dogodka ugotoviti, da je za isto škodo odgovoren še drug subjekt. Poleg tega prenos odgovornosti s koncendenta na koncesionarja C. d.d. ni le pogodbeni, pač pa zakonski in velja tudi do tretjih oseb. Zakon o gospodarskih in javnih službah (ZGJS) v 53. členu določa subsidiarno odgovornost koncendenta. Odškodnino za zvin vratne hrbtenice, za katero zavarovalnica koncesionarja ne odgovarja, bi lahko tožnik zahteval le direktno od koncesionarja in je odločitev sodišča, da je za del nematerialne škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, odgovoren koncendent, napačna. V tožbi je zahtevana nematerialna škoda za obe poškodbi – zvin vratne hrbtenice in udarnino leve strani prsnega koša, postavljen zahtevek je pretiran in je prisojena odškodnina previsoka. Del odškodnine pa je bil že prisojen v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Krškem P 160/2010, saj se pregledi, slikanja, ipd. niso opravljala za vsako poškodbo posebej in so bile neprijetnosti skupne in nedeljive. Previsoka je tudi odškodnina za strah, ki je bila v višini 500,00 EUR že prisojena v postopku P 160/2010. Primarni strah je bil zagotovo enkraten, sekundarni strah pa ni bil tolikšen, da bi se zanj lahko prisodil dodatni znesek.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da so odločitev prvostopenjskega sodišča in razlogi zanjo pravilni. Navedbe pritožbe o subsidiarni odgovornosti koncendenta niso upoštevne, ker gre za pritožbene novote. Tožena stranka in njen pogodbeni partner C. d.d. sta solidarno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo - tako je stališče sodne prakse. Poudarja, da je C. d.d. zavračal odškodninsko odgovornost. Ne drži, da bi bila v tem postopku prisojena odškodnina, ki je bila že dosojena v postopku P 160/2010. V tem postopku je sodišče ugotavljalo zgolj škodo, ki izvira iz poškodbe vratne hrbtenice.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Materialnopravno pravilno je prvostopenjsko sodišče presodilo, da za škodo, ki jo je tožnik utrpel v posledici škodnega dogodka dne 17.10.2008, ko se je zaletel v skalo oziroma kamenje, ki se je prikotalilo z brežine nad državno cesto, odškodninsko odgovarja (tudi) tožena stranka. C. d.d. opravlja javno službo rednega vzdrževanja na podlagi koncesijske pogodbe z Direkcija RS za ceste (v nadaljevanju Direkcija), to je strokovno službo tožene stranke, ki organizira opravljanje rednega vzdrževanja državnih cest. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče(1), da se s prenosom obveznosti rednega vzdrževanja s koncesijsko pogodbo na koncesionarja, upravljalec javne ceste ne razbremeni odškodninske odgovornosti za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem cest. Dolžnosti upravljalca cest niso izčrpane s podelitvijo koncesije ter z izvajanjem nadzora in posledičnim dajanjem navodil za delo. Prisojnosti Direkcije so po Zakonu o javnih cestah in Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest kljub obstoju pogodbenega razmerja z neposrednim izvajalcem tako široke, da ni mogoče zaključiti, da je za opustitev obveznosti v zvezi z rednim vzdrževanjem cest odgovoren le izvajalec javne službe. S podelitvijo pooblastila za izvajanje javne službe se Direkcija ne razbremeni odgovornosti za izpolnjevanje predpisanih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem državnih cest, niti odgovornosti za opravo nalog, ki jih zaupa koncesionarju.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil na delu ceste, kjer je večkrat prihajalo do padanja kamenja, tožena stranka pa je šele po obravnavanem škodnem dogodku postavila nad oporni zid na bregu še dodatno varovalno mrežo iz jeklenic in znak „kamenje pada“. Teh dejanskih ugotovitev, na katerih izpodbijana sodba temelji odgovornost tožene stranke, pritožba ne izpodbija. Na podlagi njih pa je utemeljen zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka zaradi opustitev ni zagotovila varne uporabe ceste, kar je dolžnost Direkcije. Res je bila tudi v postopku, v katerem je tožnik tožil zavarovalnico, pri kateri ima C. d.d. zavarovano odgovornost, ugotovljena odgovornost C. d.d.. Vendar to ne pomeni, da ne more odgovarjati tudi tožena stranka. Četrti odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ) za primer, ko škodo povzroči ena od oseb, ki so med seboj povezane, ni pa mogoče ugotoviti, katera od njih jih jo je povzročila, uzakonja solidarno odgovornost. Gre za t.i. alternativno vzročnost, pri kateri mora oškodovanec z zadostno verjetnostjo dokazati, da je škodo povzročil eden izmed potencialnih povzročiteljev škode(2). V tem postopku ugotovljene opustitve so povečale verjetnost nastanka škodnega dogodka. Tako tožena stranka kot koncesionar C d.d. sta z opustitvami povzročila tveganje za nastanek škodnega dogodka, odgovornosti pa se oba skušata razbremeniti z zavračanjem krivde drug na drugega. Prehudo breme za tožnika bi bilo, da bi se od njega pri uveljavljanju zahtevka iz škodnega dogodka zahtevalo, da točno razmeji kateri od njiju je kaj opustil.(3) V zvezi z navedbami iz odgovora na pritožbo o nedopustnih pritožbenih novotah višje sodišče pojasnjuje, da se trditve o subsidiarni odgovornosti nanašajo na uporabo materialnega prava, glede teh pa stranke niso prekludirane.

7. Ker sta tožena stranka in izvajalec rednega vzdrževanja ceste C. d.d. solidarno odgovorna za tožniku nastalo škodo, lahko povrnitev celotne škode terja od obeh. Tožnik je v postopku P 160/2010 zahteval povrnitev celotne škode od zavarovalnice podjetja C. d.d. ko pa je bila pravnomočno dosojena le odškodnina za škodo, ki je posledica udarnine leve strani prsnega koša, je v tem postopku vztrajal, naj mu sodišče dosodi odškodnino za nematerialno škodo za vse, kar je povezano z vratno hrbtenico (telesne bolečine, nevšečnosti v času zdravljenja, strah, zmanjšanje življenjskih aktivnosti).(4) Sodišče lahko sodi le v mejah zahtevkov strank (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato mu je, ker ni solidarno tožil obeh potencialnih povzročiteljev, lahko dosodilo le odškodnino za škodo, ki je posledica poškodbe vratne hrbtenice.

8. Pravilno je prvostopenjsko sodišče dosodilo odškodnino za tiste telesne bolečine in nevšečnosti tekom zdravljenja, ki so nastale kot posledica poškodbe vratne hrbtenice. Katere so te bolečine in nevšečnosti se da razbrati iz izvedenskega mnenja, na katerega se je sodišče sklicevalo. Dejanskih ugotovitev sodbe o stopnji in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti pritožba ne izpodbija. Upoštevajoč te pa je dosojena odškodnina 1.200,00 EUR primerna denarna satisfakcija. Sodišče je upoštevalo kriterije iz 179. člena OZ in dosojeno odškodnino primerno individualiziralo, hkrati pa ustreza načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, saj ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih primerih.

9. Utemeljeno pa pritožba graja dosojo odškodnine iz naslova strahu. Sodna praksa loči med t.i. primarnim strahom, to je strah oškodovanca ob samem škodnem dogodku, in sekundarnim strahom, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka. Za sekundarni strah tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnina ne gre, ker ugotovljeno trajanje in intenziteta strahu za izid zdravljenja nista bila tolikšna, da bi šlo za pravno priznano škodo. Primarni strah je reakcija na ogrožujoč dogodek. Ta ogrožujoč dogodek je bil za tožnika vse, kar je bilo povezano z nesrečo. Ni mogoče deliti primarnega strahu zaradi poškodbe vratne hrbtenice in primarnega strahu zaradi poškodbe rame. Ker je za primarni strah odškodnina že pravnomočno določena v postopku P 160/2010, tožnik pa ni tožil obeh odgovornih solidarno in ima izvršilni naslov zoper zavarovalnico koncesionarja, ne more pridobiti še izvršilnega naslova zoper toženo stranko za isti strah. Zato je treba tožbeni zahtevek iz naslova strahu zaradi pravilne uporabe materialnega prava zavrniti. Pritožbeno sodišče je tako na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek za odškodnino iz naslova strahu v celoti zavrnilo.

10. Izrek o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. V okviru uradnega preizkusa materialnopravne pravilnosti dosoje stroškov (drugi odstavek 350. člena ZPP) je višje sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu uspeha strank v pravdi upoštevalo posebej uspeh po temelju in posebej po višini. Za to v obravnavani zadevi, ko se ni izvajal dolgotrajen postopek zaradi ugotavljanja temelja, ni podlage.(5) Po spremembi sodbe je tožnikov uspeh v postopku 34 % (zahteval je 3.500,00 EUR, dosojenih pa mu je 1.200,00 EUR). Tožniku je prvostopenjsko sodišče skupno priznalo 690,69 EUR, natančnejša specifikacija je razvidna iz zadnje strani zapisnika o glavni obravnavi z dne 22.1.2015. Odmere stroškov pritožba ne izpodbija. Glede na uspeh v postopku je tožnik upravičen do 234,83 EUR, tožena stranka, katere uspeh je 66 %, njeni potrebni stroški na prvi stopnji pa so znašali 462,50 EUR (specifikacija v prilogi B3) pa do 305,25 EUR. Po medsebojnem pobotanju se izkaže, da mora tožnik toženi stranki plačati 70,42 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Ker je delno uspela s pritožbo, je tožnik toženi stranki na podlagi določb 154. člena ZPP dolžan plačati tudi ustrezen del pritožbenih stroškov. Višje sodišče jih je odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Pritožbeni uspeh tožene stranke je 14 %, zato ji mora tožnik povrniti 14 % potrebnih (155. člen ZPP) stroškov pritožbe, kar znese 34,38 EUR. Na podlagi 313. člena ZPP je sodišče določilo 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila stroškov postopka. Če v postavljenem roku tožnik stroškov ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).

Op. št. (1): prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2007, II Ips 597/2009 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1415/1999, III Cp 1189/2009, Op. št. (2): gl. Komentar dr. N. Plavšak k 186. členu v Obligacijski zakonik s komentarjem, Splošni del 1. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2003, stran 1071 Op. št. (3): prim. sklep VS RS II Ips 19/2007; tudi VSL je v sodbi II Cp 3373/2013, kjer je odločalo o pritožbah zoper sodbo Okrajnega sodišča v Krškem v zadevi P 160/2010, zavzelo stališče, da lahko za tožniku nastalo škodo odgovarjata tako izvajalec rednega vzdrževanja ceste kot upravljalec državnih cest. Op. št. (4): gl. zapisnik o glavni obravnavi z dne 22.1.2015 na drugi strani; list. št. 60 spisa Op. št. (5): sodba in sklep VS RS II Ips 530/2005