Jedro

Ker natančne višine opornega zidu ne določa niti tekstualni del odloka o lokacijskem načrtu, je po presoji sodišča napačno stališče upravnega organa, da se sme na meji zemljišč po odloku o lokacijskem načrtu postaviti zid višine zgolj približno 1,0 metra. Takšnega pogoja namreč prostorski akt ne določa.

Izrek

1. Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Ptuj št. 351-1300/2008-8 (04067) z dne 13. 10. 2009 in odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-479/2009-4 MŠ z dne 2. 3. 2010 se odpravita in se zadeva vrne Upravni enoti Ptuj v ponovno odločanje.

2. Toženka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR, povečane za DDV, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – opornega zidu višine 1,5 metra na zemljišču s parc. št. 637/25, k.o. ... V njeni obrazložitvi upravni organ navaja, da postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta ureja 74c. člen Zakona o graditvi objektov (Ur. l. RS, št. 110/2002 s spremembami; v nadaljevanju ZGO-1), ki v prvem odstavku določa, da upravni organ izda gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta, če so izpolnjeni pogoji, določeni v predpisu iz drugega odstavka 8. člena ZGO-1 glede dopustne velikosti, načina rabe in načina gradnje objekta ter drugi pogoji, ki so določeni za gradnjo nezahtevnih objektov, nameravana gradnja pa mora biti tudi skladna s prostorskim aktom. Po ugotovitvi upravnega organa se zemljišče s parc. št. 637/25, k.o. ... nahaja v območju zemljišč mesta Ptuj s plansko oznako P 11-S6/III, za katero velja Odlok o lokacijskem načrtu za poselitveno območje P 11-S6/III „Breg“ (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 12/2004 in 14/2007; v nadaljevanju: odlok o lokacijskem načrtu). Ker je nameravana gradnja opornega zidu višine 1,5 metra v nasprotju z veljavnim lokacijskim načrtom, v obravnavani zadevi po ugotovitvi upravnega organa pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja po 2. alineji prvega odstavka 74c. člena ZGO-1, niso izpolnjeni. Po 6. členu odloka o lokacijskem načrtu je na območju, ki ga ureja lokacijski načrt, dovoljena gradnja stanovanjskih hiš, spremljajočih objektov, cest, ograj in opornih zidov (škarp) ter infrastrukturnih objektov in omrežij. Vsi objekti morajo biti grajeni skladni z določili veljavnega zakona, ki ureja graditev objektov. V 3. točki 8. člena odloka o lokacijskem načrtu je navedeno, da je oporne zidove, ki so enostavni objekti, dopustno graditi do parcelne meje in največ 10 centimetrov nad novim, višjim terenom, vidne vertikalne ploskve pa morajo biti obložene z naravnim kamnom. Po Uredbi o vrstah objektov glede na velikost (Ur. l. RS, št. 37/2008) je škarpa oziroma oporni zid nezahtevni objekt, kolikor višina ne presega 1,5 metra. V grafičnem delu odloka o lokacijskem načrtu (prerez skozi območje – list 8) je prikazan oporni zid na meji med zemljiščema parc. št. 637/25 in 637/3, k.o. ..., višine približno 1,0 metra z izhodiščem nulte kote stanovanjskega objekta na parc. št. 637/3, k.o. ... Ker višjega opornega zidu lokacijski načrt ne predvideva, niti v grafičnih prilogah lokacijskega načrta ni prikazan, je po mnenju upravnega organa gradnja opornega zidu višine 1,5 metra v nasprotju z določili lokacijskega načrta. Zahtevek tožnice je zato upravni organ zavrnil. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-479/2009-4 MŠ z dne 2. 3. 2010 kot neutemeljena zavrnjena.

V tožbi tožnica izpodbijani odločbi nasprotuje in navaja, da v tekstovnem delu lokacijskega načrta ni določeno, da oporni zid ne sme biti višji od tistega, ki je vrisan v grafični prilogi, prav tako pa tudi ne določa, na kakšen način je potrebno postopati v primeru, ko opornega zidu v grafični prilogi sploh ni vrisanega, je pa gradnja zidu dovoljena v tekstovnem delu odloka o lokacijskem načrtu. Iz grafičnega dela omenjenega odloka po mnenju tožnice ni mogoče natančno določiti višine vrisanega podpornega zidu, v grafičnem prikazu pa tudi niso vrisani vsi objekti, ki jih je skladno s tekstovnim delom odloka o lokacijskem načrtu na tem območju mogoče graditi. Zaradi navedenega, kot meni tožnica, ni utemeljena trditev upravnega organa, da na obravnavanem območju gradnja opornega zidu v višini 1,5 metra, ki predstavlja enostaven oziroma nezahteven objekt, ni skladna z veljavnim prostorskim aktom. Odlok o lokacijskem načrtu namreč dopušča gradnjo opornih zidov, ki so enostavni objekti, po Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost pa štejejo za nezahtevne objekte tisti oporni zidovi, ki ne presegajo 1,5 metra. Ker je objekt v skladu s prostorskim aktom, izpolnjeni pa so tudi ostali predpisani pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta – opornega zidu, bi prvostopni organ zahtevi tožnice za izdajo gradbenega dovoljenja moral ugoditi. Prvostopenjski organ je za območje, za katero velja lokacijski načrt, že v preteklosti izdajal gradbena dovoljenja za oporne zidove, ki so, kolikor je to znano tožnici, v najmanj petih primerih presegali merila za nezahtevne objekte, saj so bili višji od 1,5 metra, v vseh primerih pa oporni zidovi tudi niso bili vrisani v grafičnem delu odloka o lokacijskem načrtu. Ker prvostopenjski organ v obravnavani zadevi ni ravnal na enak način, je kršil pravico tožnice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije in pravico tožnice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Stranka zato sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo Upravni enoti Ptuj v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vlogi, vloženi dne 15. 6. 2010, je tožnica priložila gradbeno dovoljenje, ki ga je, kot navaja, uspela pridobiti naknadno po vložitvi tožbe, in ki je bilo izdano drugi osebi za gradnjo opornega zidu na obravnavanem območju. Iz fotokopije grafičnega prikaza lokacijskega načrta, ki ga stranka prav tako prilaga vlogi, izhaja, da oporni zid za gradnjo oziroma legalizacijo v zadevi, v kateri je bilo izdano gradbeno dovoljenje, sploh ni predviden oziroma prikazan.

V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijani odločitvi in se sklicuje na razloge za odločitev, ki so razvidni iz njene obrazložitve ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Med strankama je sporno, ali je oporni zid, višine 1,5 metra na zemljišču s parc. št. 637/25, k.o. ..., skladen z zahtevami odloka o lokacijskem načrtu, ki predstavlja veljaven prostorski akt na območju P 11-S6/III „Breg“, na katerem se nahaja zemljišče parc. št. 637/25, k.o. ...

Skladnost objekta z veljavnim prostorskim aktom je namreč po 2. alineji prvega odstavka 74c. člena ZGO-1 eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, med katere sodi po določbi 3. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na velikost tudi obravnavani oporni zid. Po odloku o lokacijskem načrtu, ki določa pogoje za urbanistično ureditev območja, lokacijo in oblikovanje objektov (2. člen), je na območju P 11-S6/III „Breg“ dopustna gradnja opornih zidov (6. člen), kolikor so izpolnjeni v odloku predpisani pogoji: zagotovljena mora biti stabilnost zidov ter varnost pred prelivanjem meteornih vod na sosednje parcele in ceste (četrti odstavek 7. člena), graditi jih je dopustno do parcelne meje in največ 10 centimetrov nad novim, višjim terenom, vidne vertikalne ploskve opornih zidov pa morajo biti obložene z naravnim kamnom (tretji odstavek 8. člena). Drugih zahtev, ki bi jih pri gradnji opornih zidov bilo treba upoštevati, odlok o lokacijskem načrtu v tekstualnem delu ne določa. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je upravni organ zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil sklicujoč se na grafični del odloka o lokacijskem načrtu, ker naj bi ta po ugotovitvi upravnega organa na listu 8 na meji med zemljiščema parc. št. 637/25 in 637/3, k.o. ..., dopuščal gradnjo opornega zidu višine le približno 1,0 metra. Takšne zahteve pa po ugotovitvi sodišča iz navedene grafične priloge ni mogoče razbrati. Na omenjeni prilogi, ki prikazuje prerez skozi območje P 11-S6/III – Rabeljčja vas zahod v merilu 1 : 250, so določene kote objekta na parc. št. 637/26 (prej parc. št. 637/3), k.o. ..., na meji zemljišč parc. št. 637/25 in 637/3 pa je prikazano tudi mesto postavitve predvidenega opornega zidu, katerega višine pa iz nenatančne skice ni mogoče razbrati. Iz navedenega po presoji sodišča nedvoumno izhaja, da namen odloka ni vnaprej določiti dovoljeno višino opornega zidu.

Glede na obrazloženo ter upoštevaje dejstvo, da natančne višine zidu ne določa niti tekstualni del odloka o lokacijskem načrtu (ta zahteva le, da se sme zid nahajati največ 10 centimetrov nad novim, višjim terenom), je po presoji sodišča napačno stališče upravnega organa, da se sme na meji zemljišč parc. št. 637/25 in 637/3 po odloku o lokacijskem načrtu postaviti zid višine zgolj približno 1,0 metra. Takšnega pogoja, kot je bilo pojasnjeno, prostorski akt ne določa. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz tega razloga, se z utemeljenostjo drugih tožbenih ugovorov ni ukvarjalo.

Zaradi nepravilne razlage in s tem posledično tudi nepravilne uporabe materialnega prava je sodišče izpodbijano odločbo ter odločbo, izdano v pritožbenem postopku, odpravilo ter vrnilo zadevo upravnemu organu na prvi stopnji v ponovno odločanje (4. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/2006 in 62/2010; v nadaljevanju: ZUS-1).

V ponovnem postopku bo morala Upravna enota Ptuj ponovno presoditi obstoj pogojev za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja, pri odločanju pa bo morala upoštevati pravno mnenje sodišča glede razlage določb odloka o lokacijskem načrtu (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Nov upravni akt je dolžna izdati v 30 dneh od dneva prejema te sodbe.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka (tretji odstavek 25. člena ZUS-1) skladno z določili Pravilnika o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, 24/2007; v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da se tožniku v primeru, ko je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).