Jedro

Dejansko stanje

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je toženec motil tožnika v mirni posesti pravice uporabe služnostne poti za vse potrebne vožnje do svojega stanovanja v O. 10 s tem, da je dne 17.6.1993 preko te poti, ki pelje po parcelah 384/1 in 388/1 k.o. L., zabil osem lesenih kolov višine cca 80 cm in s tem popolnoma onemogočil vsak prevoz po navedeni poti. Odločilo je, da se je toženec dolžan v bodoče vzdržati vsakega dejanja, ki bi motilo tožnika v njegovi mirni posesti pravice uporabe te poti. Odločilo je tudi o tem, da mora toženec povrniti tožniku 12.380,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sklepu se pritožuje tožena stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, predlaga razveljavitev sklepa ter navaja: Sodišče ni razčistilo zadeve v celoti. Za peš hojo je tožnik zemljišče res uporabljal, ni pa imel pravice voženj. Res je včasih imel kakšen obisk ali dostavo z avtomobilom, vendar sam avtomobila ni imel. Čeprav je toženec zabil nekaj kolov, je tožnik zemljišče še vedno lahko uporabljal za hojo. Vožnja z avtomobili je bila možna spet, ko je nekdo izruval kole.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, ki je dejansko stanje popolnoma razčistilo in ki je tudi materialno pravo pravilno uporabilo. Pritožbeno sodišče razlogom izpodbijanega sklepa glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Pritožnik sam priznava, da je imel tožnik včasih kakšen obisk ali dostavo z avtomobilom. Torej se je po poti tudi vozilo celo po pritožnikovih navedbah. Da je bilo tako, pa je tudi sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je imel tožnik posest pravice uporabe poti, kar z besedami iz čl. 70/3 ZTLR - Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - pomeni da je tožnik imel posest pravice služnosti. To ima, kdor dejansko uporablja nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini te služnosti. Ni res, da bi sodišče prisodilo tožniku več pravic kot mu gredo, saj je odločeno le, da se mora toženec v bodoče vzdržati vsakega dejanja, ki bi motilo tožnika v njegovi mirni posesti pravice uporabe poti. Taka odločitev je pravilna glede na dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji. Da je tožnik imel posest pravice, je torej dokazano - drugačne pritožbene trditve so le splošne -, dokazano pa je tudi, da ga je toženec motil. Odločitev je tako pravilna.

Odločitev pritožbenega sodišča utemeljena na določilih čl. 380 tč. 2. ZPP v zvezi s čl. 381. in 368. ZPP.