Jedro

Sodišče mora v primeru pobotnega ugovora oblikovati izrek o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Ne zadošča, da pobotni ugovor zgolj zavrne kot neutemeljen.

Toženec je ves čas po odselitvi razpolagal s ključi, se v hišo občasno vračal in določeno obdobje tudi oddajal mansardno etažo hiše. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je njegov zahtevek za plačilo uporabnine na hiši neutemeljen.

Datum razpada ekonomske skupnosti je pomemben, ker gre za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in tudi dolgov v zvezi s tem premoženjem.

Izrek

I. Pritožbi JK se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. izreku delno spremeni tako, da odločitev o nasprotni tožbi pravilno glasi: „Ugotovi se, da obstoji terjatev IK do JK do višine 20.466,51 EUR z evrsko protivrednostjo zakonitih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 4.904.5595,49 SIT od 6.6.2003 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave in od zneska 20.466,51 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev JK do IK v presežku do zahtevane protivrednosti 21.380.753,67 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve nasprotne tožbe dalje do plačila.

Ugotovi se, da ne obstoji terjatev JK proti IK v višini 3.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2004 dalje do plačila.

JK je dolžna plačati IK 20.466,51 EUR z evrsko protivrednostjo zakonitih zamudnih obresti, ki tečejo od 4.904.595,49 SIT od 6.6.2003 do 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave in od zneska 20.466,51 EUR od 1.1.2007 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“

II. V preostalem delu se pritožba JK zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba IK se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku JK (v nadaljevanju tožeča stranka) in naložilo IK (v nadaljevanju tožena stranka) plačilo 38.902,50 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi kot so razvidne iz izteka pod točko 1 sodbe. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti L, d.o.o. (v nadaljevanju drugotožena stranka). Po nasprotni tožbi IK je naložilo JK plačilo 20.466,51 EUR s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pod točko 3. II. izreka je zavrnilo pobotni ugovor JK. Pod točko III. je odločilo o pravdnih stroških.

Proti tej sodbi vlaga pritožbo JK (tožeča stranka) iz vseh pritožbenih razlogov in sicer v delu, v katerem ni uspela. Sodišče se je glede uporabnine oprlo izključno na mnenje izvedenca AS. Pritožnica je nasprotovala temu mnenju, dala pripombe, saj je mnenje nestrokovno in pristransko. Predlagala je neposredno zaslišanje izvedenca. Sodišče je sprejelo tak sklep, nato pa se je izvedenec opravičil, sodišče pa je zaključilo obravnavanje brez zaslišanja na glavni obravnavi. Po glavni obravnavi je pooblaščenec pridobil cenitev, ki jo je izvedenec izdelal po naročilu toženca 13.2.1996. Bila sta torej v poslovnem razmerju in tega nista razkrila sodišču. V tej cenitvi je izvedenec ocenil nepremičnino na takrat 400.000,00 EUR. To je izločitveni razlog po 2. točki 70. člena ZPP in izvedenec bi to moral razkriti po 71. členu ZPP. Pritožnica ni zahtevala izločitve do konca glavne obravnave, vendar izključno zaradi ravnanja toženca in izvedenca. Zato gre za absolutno bistveno kršitev iz 2. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Tudi sicer je izvedeniško mnenje napačno. Bilo je popravljeno glede pripomb tožnice, vendar ne v celoti. Izvedenec je pri ugotavljanju vrednosti uporabnine svojih sredstev oprl na nepravilne ali nepreverljive podatke. Hoteli so ga zaslišati, vendar se to ni dalo preveriti. Sodišče pa le pripiše znesek iz izvedeniškega mnenja. Izvedenec ni navedel, kaj sta metodi ena in dva, kot jih je poimenoval, zato jih ni mogoče preizkusiti. Med obema pa je dvakratna razlika. Izvedenec tega ne pojasni, ampak sešteje in deli. Nekritično sodišče sledi odštevanju neizterljivosti, nezasedenosti in davčnih obveznosti, kar skupaj pomeni 39.000,00 EUR oziroma za tožnico 11.700,00 EUR. Izvedenec ni upošteval podatka, da je najemnik samo za trgovino plačeval leta 1999 znesek 870,00 EUR. Po laičnem mnenju v pritožbi je tržna najemnina tista, kar ti najemnik v resnici plača. Te razlike pa izvedenec ne pojasni. Po naročilu toženca pa je isto nepremičnino iz leta 1996 ocenil bolje. Ker favorizira toženca, je jasno njegovo opravičilo in odsotnost na glavni obravnavi. Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca in s tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče je izrek oblikovalo napačno, saj je ugodilo tožencu v dajatvenem zahtevku. Moralo bi pobotati do višine ugotovljene terjatve. Toženec je vložil nasprotno tožbo prepozno in njegova terjatev je zastarala leta 2000. Petletni rok je potekel 30.11.2000. Toženec ni navedel trditvene podlage in dokazov o tem, čemur so bili krediti namenjeni in zakaj porabljeni. Dejstvo je, da so bili porabljeni za tekoče poslovanje obrti in zato si je izplačeval dobiček. Zato bi bilo treba zavrniti zahtevek. Pritožuje se glede stroškov, saj je bil zahtevek proti drugotoženi stranki zavrnjen. Potrebno je izhajati iz vrednosti spora 6.873.305,00 SIT in odvetniška nagrada za zastopanje obeh strank je znašala 990 točk. Sodišče ni ugotavljalo potrebnih stroškov drugotožene stranke, saj ji je dosodilo stroške, kot bi bila v celoti udeležena v vseh razmerjih med pravdnimi strankami. Pritožnici bi šli poleg sodne takse za odgovor še dejanska plačila odvetniku v višini 1.980 točk in 20% DDV. Po temelju je uspela v celoti, po višini pa delno.

IK (v nadaljevanju tožena stranka) vlaga pritožbo za sporni znesek 37.366,43 EUR. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Sodišče se ni opredelilo do vseh navedb tožene stranke, da je bil zaradi ravnanja tožeče stranke prisiljen sam poravnati vse dolgove iz zakonske zveze. Nekaj je upoštevalo, ni pa upoštevalo dolgov iz leta 2003 iz dosežene kupnine za prodane nepremičnine. Na 11. strani sicer zaključuje, da je toženec kupnine od nepremičnin namenil za poplačilo dolgov, vendar tega kasneje ne ovrednoti, ne upošteva v korist toženca. Iz prodajne pogodbe jasno izhaja, da je toženec iz svojega dela kupnine plačal celoten dolg do D-a in S d.d.. Pri tem tožnica ni hotela sodelovati. Tako je poravnal 13.882.907,00 SIT banki, to je sedaj 57.793,34 EUR. Od tega bi morala tožnica pokriti 3/10, kar znesek 17.379,70 EUR. D-u je plačal sedaj 57.757,86 EUR in 3/10 znesek 17.327,36 EUR. Dolgovi so bili šele poravnani v letu 2003, na dan razpada ekonomske skupnosti, pa so obstajali. Ves ta čas so tekle obresti in stroški izvršilnega postopka in o tem se sodišče ni opredelilo. Sodbe ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je predlagala, naj sodišče opravi poizvedbe, koliko so bile kreditne obveznosti tožene stranke iz zakonske zveze, kdaj in koliko in kdo je te obveznosti poravnal. Sodišče bi lahko izvedlo te dokaze in ugotovilo bistveno višje zneske poplačil. Kar se tiče prodanih strojev opozarja, da bi to moralo biti zavrnjeno, saj tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage. Sodišče je samo spremenilo pravno podlago in štelo zahtevek za neupravičeno obogatitev, čeprav tožeča stranka tega ni utemeljevala na tak način. S tem je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tudi obrestni del je sodišče napačno razsodilo. Ugotovilo je, da bi bilo ravnanje toženca nepošteno, ker je prodajal skupno lastnino. V resnici pa je spregledalo, da je poravnaval dolgove. S tem je ravnal v korist obeh pravdnih strank. Zato ni bil z ničemer neupravičeno obogaten. Tožena stranka se je sklicevala na zastaranje, zato bi morali biti vsi zahtevki starejši od pet let zavrnjeni. Dve mizarski delavnici, je treba poudariti, da je tožnica sama opustila posest na vse do konca junija 1998, ni postavila zahtevka. Dne 19.6.1998 je pooblaščenec tožnice naslovil dopis na toženca in prvič zahteval uporabnino. Zahteval je vse oziroma 1/2, kar je bilo močno pretirano. Če bi želela, bi sama lahko uporabljala 3/10 mizarske delavnice in to bi ji toženec omogočil. Tako pa je sama opustila posest. 2001. leta je toženec opustil mizarsko delavnico in odjavil obrt, tožnica pa ni ničesar storila. Sedaj pa uveljavlja uporabnino. Ker je zahtevek postavljen 2005. leta, ji najmanj ne gre do junija 1998 zaradi zastaranja. Da je prišlo do pozne prodaje mizarske delavnice, je kriva tožnica, saj se ni strinjala z nobeno ponujeno ceno. Sodišče je napačno ugotovilo, v katerem času naj bi bila tožnica upravičena do uporabnine, zato je prišlo do napačnega izračuna. Uporabnina za stroje ji sploh ne bi smela iti. Tako ni upravičena do uporabnine za znesek 11.472,90 EUR. Lahko bi ji šla le od julija 1998, ko je prvič postavila zahtevek, kar bi skupaj zneslo 52.324,56 EUR oziroma 3/10, 15.697,36 EUR. Tožnici sodišče prizna uporabnino za cel čas, tožencu pa za stanovanjsko hišo ne prizna in ga odpravi, ker je prostovoljno prenehal uporabljati to nepremičnino. Gre za neenako obravnavanje pred zakonom. Dejansko je po razpadu zakonske zveze sam zapustil stanovanjsko hišo, vendar, ko je prišel čez nekaj časa nazaj, ni mogel odkleniti vrat, ker je bila ključavnica zamenjana. Tako ga je izključila iz posesti stanovanjske hiše in bi mu zato šla uporabnina. Tako bi sodišče ugotovilo, da bi morala biti uporabnina za mizarsko delavnico nižja za 8.513,84 EUR. Če bi pa še upoštevalo v celoti, kar je toženec plačal za dolgove, bi v škodo toženca sodišče skupaj razsodilo 37.366,43 EUR. Zato bi bila pravilna sodba, da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 18.915,76 EUR s pripadki.

Na vročeni pritožbi pravdni stranki nista odgovorili.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa le delno.

O pritožbi tožnice: Tožnica najprej uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP iz 2. točke 2. odst. 239. člena ZPP. Trdi, da bi sodišče moralo izločiti izvedenca AS. Razlog za izločitev je dejstvo, da je izvedenec leta 1996 izdelal izvedeniško mnenje po naročilu toženca, česar ni razkril sodišču. Pooblaščenec tožeče stranke je to mnenje dobil šele sedaj in ga prilaga. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je stranka ves čas vedela, kdo je izvedenec. Navaja, da je pooblaščenec sedaj dobil za tožečo stranko sporno izvedeniško mnenje, ki naj bi ga naročil toženec. Gre za pritožbeno novoto o dokazu iz 1996. leta, ne da bi tožeča stranka (ne pooblaščenec) navedla, zakaj je ta dokaz pridobila šele sedaj in da ga brez svoje krivde ni mogla predložiti pravočasno (primerjaj 247. člen ZPP). Ker gre za dokaz v zvezi z dejstvom, ki je zakonski dejanski stan iz 247. člena ZPP, stranka pa ne izkaže, da brez svoje krivde ni mogla navesti tega dejstva in dokaza pravočasno, ga pritožbeno sodišče po 337. členu ZPP ni moglo upoštevati. Kdaj pa pooblaščenec dobi dokaz, pa ne more biti relevantno.

Pritožnica nadalje trdi, da je zahtevala dopolnitev izvedeniškega mnenja in zato ustno zaslišanje izvedenca. Sodišče pa je po izdelani dopolnitvi upoštevalo opravičilo izvedenca. Pri tem pa pritožba spregleda, da je sodišče spremenilo svoj sklep zato, ker je izvedenec hkrati dal pisni odgovor na dodatne pripombe tožnice in poudaril, da pri neposrednem zaslišanju ne bo mogel podati več podatkov, kot jih je že v pisni obliki. Nato je res na zadnji glavni obravnavi pritožnica predlagala novega izvedenca, vendar je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da je izvedenec AS odgovoril na vsa vprašanja in pripombe tožeče stranke. Zato v pritožbi očitana kršitev iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ni podana. Sodišče je v sodbi pojasnilo svojo odločitev in pritožbeno sodišče ji sledi. Pritožnica pa v pritožbi trdi, da z izvedeniškim mnenjem ni zadovoljna, ker meni, da izvedenec ni razjasnil dveh metod, katere je ubral pri izračunu primerljive najemnine. Ker konkretnega prostora ni bilo več mogoče oceniti, je sodišče prve stopnje sprejelo izhodišče izvedenca, da je upošteval primerljive najemnine in realno vrednost nadomestnih stroškov za izgradnjo samih poslovnih prostorov. Pri tem je upošteval primerljivi podatek iz trgovine oziroma salona družba TC d.o.o., M in kopije kontnih kartic o plačilu najemnine. Pritožba tudi spregleda, da je na zadnji glavni obravnavi sodišče sprejelo sklep in pribavilo listine oziroma najemne pogodbe med T M in toženo stranko (list. št. 247 – 251). Izvedenec je tudi v odgovorih pojasnil razlike med prvo in drugo metodo in sodišče je tem odgovorom sledilo. Zato ne drži očitek tožeče stranke, da je sodišče odločilo brez razlogov oziroma, da izvedenec ni odgovoril na tožničine pripombe. Pač pa tožnica ni zadovoljna z izračunom izgube. Vendar je sodišče svojo odločitev prepričljivo obrazložilo in jo oprlo, ne le na izvedeniško mnenje izvedenca AS, temveč tudi na primerljive podatke podjetja TC d.o.o.. Pritožba sicer trdi, da je sodišče nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju pri odštevanju neizterljivosti, nezasedenosti in davčnih obveznosti, kar pri skupnem rezultatu za tožnico znese 11.700,00 EUR pri 77 – mesečnem obdobju. Izvedenec je pojasnil, zakaj je to treba odšteti, saj je tožeča stranka upravičena do neto koristi in ne do bruto izračunov. Ni mogoče v celoti priznati le tržne bruto najemnine. Zakaj je izvedenec leta 1996 ocenil nepremičnino kot višjo, pa ni predmet tega postopka in zato pritožbenemu sodišču na te pritožbene navedbe ni treba odgovarjati.

Pač pa ima pritožba prav v delu, ko graja pomanjkljivost izreka izpodbijane sodbe glede pobotnega ugovora. Po nasprotni tožbi je toženec postavil tožbeni zahtevek in zahteval povračilo plačanih dolgov, ki so nastali tekom trajanja zakonske zveze s tožnico. Na to je med pravdo tožena stranka postavila pobotni ugovor v višini 3.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve te vloge (6.4.2004) dalje do plačila (list. št. 15 zadeve P 316/2003, ki je bila združena s predmetno pravdo). Ta pobotni ugovor je sodišče prve stopnje zavrnilo in svojo odločitev obrazložilo (list. št. 12). Sodišče je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki dogovorjeno uporabljali avtomobile, zato je zahtevek toženca iz tega naslova in pobotni ugovor tožnic, neutemeljen. Prav pa ima pritožba, ko trdi, da je izrek sodbe materialnopravno zmoten. Glede pobotnega ugovora je sodišče prve stopnje sicer odločilo, vendar ni oblikovalo izreka v skladu s 3. odst. 324. člena ZPP. Sodišče mora v primeru pobotnega ugovora oblikovati izrek o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odst. 319. člena ZPP). Zaradi zmotne uporabe 3. odst. 324. člena in na podlagi 358. člena ZPP, je zato pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede izreka o pobotnem ugovoru tožene stranke.

Pritožba še navaja, da je tožena stranka vložila nasprotno tožbo prepozno, ker je njegova terjatev zastarala 30.11.2000. Meni, da je merodajni trenutek pričetka teka zastaralnega roka razpad ekonomske skupnosti, to je november 1995. Sodišče prve stopnje pa je pravilno zapisalo, da je v tem primeru za obe pravdni stranki pričetek teka zastaranja denarnega zahtevka takrat, ko zaradi pravnomočne sodne odločbe ali sporazumne razveze, ni več spora med zakoncema o deležih na tem premoženju (59. člen ZZZDR, 360. do 361. člen ZOR in 371. člen ZOR). Enako stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče v podobnih primerih, tako npr. v zadevi II Ips 418/2004. Sodišče je pravilno ugotovilo, kdaj je postala sodba o ugotavljanju obsega in deleža na skupnem premoženju pravnomočna, zato je tožba obeh pravdnih strank pravočasna.

Pritožnica še trdi, da sodišče ni ugotovilo, zakaj so bili krediti, katere je poplačal toženec, porabljeni. Pri tem spregleda ,da je sodišče prve stopnje o tem opravilo obsežni dokazni postopek in postavilo izvedenko finančne stroke, ki je ugotovila obseg dolgov in čas nastanka. Pač pa tožeči stranki ni uspelo dokazati svojih trditev oziroma obrambe, da naj bi toženec porabil kredite za tekoče poslovanje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo o stroških postopka. Tožnica je proti drugotoženi stranki v celoti propadla in zato ji gredo pravdni stroški. Sodišče je glede stroškov pravilno ocenilo, da je tožnica uspela s 54%, prvotoženec pa 46% (2. odst. 154. člena ZPP). Pri tem pritožnica spregleda, da je bil njen pobotni ugovor neuspešen, zato je nadaljnje razglabljanje o pravdnih stroških odveč (359. člen ZPP).

O pritožbi toženca: Ker se tudi tožena stranka sklicuje na ugovor zastaranja, uvodoma pritožbeno sodišče pojasni, da tudi zanj velja enako in enaki razlogi kot za tožnico, da tožbeni zahtevek tožnice ni zastaral (371. člen ZOR).

Nadalje pritožba trdi, da se sodišče ni opredelilo do vseh poravnanih dolgov, ki so nastali med trajanjem zakonske zveze in katere je poravnal toženec. Pri tem spregleda, da je sodišče o tem izvajalo obširni dokazni postopek z zaslišanjem pravdnih strank, BK in listinsko dokumentacijo. O tem je podalo obrazložitev na strani 9 in 10 sodbe. Sodišče je upoštevalo le kredite najete tekom zakonske zveze. O tem je sodišče izvajalo dokaz z izvedenko finančne stroke, ki je pregledala to dokumentacijo in podala izvedeniško mnenje. Stranki na to mnenje nista imel pripomb in sodišče je sledilo temu mnenju ter ugotovilo stanje dolga iz naslova kreditov oziroma obveznosti iz skupnega premoženja na dan razpada ekonomske skupnosti (68.221,71 EUR). Ker pritožnik temu mnenju ni ugovarjal, sedaj ne more na drugi način izpodbiti tega dokaza. Ne pojasni, zakaj ni teh navedb navajal prej, v pritožbi pa je to prepozno (337. člen ZPP). Zmotno meni pritožba, da sodišče ni upoštevalo vseh kreditov in tudi načina poplačil kredita. Upoštevalo je tudi, da je zato tožena stranka prodala nepremičnine. Zmotno pa meni, da je treba celotno kupnino šteti pritožniku v korist. Sodišče je ugotovilo stanje dolgov iz skupnega premoženja, nato štelo pritožniku v korist, da jih je poravnal in izračunalo delež, ki pade na tožnico. Zmotno meni pritožba, da ni datum 30.11.1995 oziroma datum razpada ekonomske skupnosti, pomemben. Pomemben je zato, ker gre za ugotavljanje obsega skupnega premoženja in tudi dolgov v zvezi s tem premoženjem. Če pa so bili ti dolgovi poravnani pozneje, to na obseg dolga ne vpliva. Zato se je sodišče pri izračunih pravilno oprlo na neprerekano mnenje izvedenke finančne stroke. Sodba ima razloge o pravnorelevantnih dejstvih, ki so začrtana v določbi 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Pritožba zmotno meni, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene podlage tožeče stranke. Tožeča stranka je res v tožbi zmotno zatrjevala, da je pogodba med toženima strankama nična, zato, ker je toženec prodal drugotoženi stranki stroje, ki so spadali v skupno premoženje. Taka pogodba bi bila lahko le izpodbojna. Pač pa je med pravdo (tako v pripravljalni vlogi na list. št. 28 in v naslednjih vlogah) pričela zatrjevati, da gre za uporabo in izkoriščanje premoženja, katerega sta pravdni stranki pridobili med trajanjem zakonske zveze in je skupno premoženje. S tem je prišlo do razširitve tožbene podlage tudi na neupravičeno obogatitev. Zlasti, ko je bil tožbeni zahtevek proti drugotoženi stranki umaknjen in to s soglasjem prvotoženca, je ostala podlaga med zakoncema neutemeljena raba oziroma korist, ki sta jo imeli pravdni stranki iz tistega deleža, ki ni pripadal posameznemu bivšemu zakoncu. Tožena stranka se tej smiselno podani spremembi tožbe ni upirala, pač pa se je spustila v obravnavo in vložila celo nasprotno tožbo z isto pravno podlago.

Pritožnik tudi spregleda, da je sodišče ugotavljalo korist, ki jo je imel toženec z uporabo strojev po razpadu ekonomske skupnosti, saj je pričel s prodajo strojev s pogodbo 29.6.2001, ekonomska skupnost pa je razpadla 1995. leta. Pritožnik prikazuje dejansko stanje tako, kot da bi vso kupnino porabil za plačilo dolgov in da ni imel s.p. in se z delom na teh strojih tudi preživljal (on in družinski člani). Pri tem gre torej za poskus spreminjanja ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga le z navedbami v pritožbi ni mogoče omajati. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, kaj in zakaj šteje za dokazano. Pritožnik v pritožbi tudi trdi, da tožnici ne gre uporabnina za mizarsko delavnico, ker je sama opustila posest in do junija 1998 ni postavila nobenega zahtevka. Pri tem spregleda, da je tam opravljal svojo obrt oziroma imel sedež podjetja. Tožnica pa je zahtevala najemnino oziroma uporabnino in sicer najprej do polovice, nato pa do ugotovljenih 3/10. Pri ugotavljanju koristi oziroma pri ugotavljanju izgube ni mogoče tožnici očitati, da ni zahtevala posesti teh prostorov. Treba je upoštevati, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo za mizarsko delavnico in s.p. toženca. Opustil je obrt 2001. leta in pričel s prodajo strojev in pri tem izključil tožnico.

Pritožnik v pritožbi preskakuje iz ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z uporabnino, katera gre tožnici na zahtevek po svoji nasprotni tožbi oziroma za plačilo dolgov. Gre za dva različna zahtevka, ki ju pravdni stranki uveljavljata s tožbo oziroma nasprotno tožbo. Toženec ne uveljavlja pobotnega ugovora, ampak se je odločil za obrambo v pravdi z vložitvijo nasprotne tožbe in o tem je sodišče prave stopnje pravilno odločilo. Meni pa toženec, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da njemu ne gre uporabnina za stanovanjsko hišo, ker se je prostovoljno izselil in je ni uporabljal. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v stanovanjski hiši ostala tudi njuna hči. Na hiši sta se zakonca sporazumela o deležu do ½ (s sporazumom o ugotovitvi skupnega premoženja z dne 20.6.1988). Gre torej za dvostanovanjsko hišo. V eni stanovanjski enoti je po ugotovitvah sodišča prve stopnje živela hči z družino, v drugi pa tožnica in toženec do izselitve. Ves čas po odselitvi je razpolagal s ključi in se v hišo občasno vračal in določeno obdobje je tudi oddajal mansardno etažo hiše. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je njegov zahtevek za plačilo uporabnine na hiši neutemeljen. Za ugotovitev utemeljenosti zahtevka po 219. členu ZOR je namreč treba ugotoviti, da je zaradi uporabe pritožnikovega dela hiše bila okoriščana tožnica. Sodišče prve stopnje pa te koristi za tožnico ni ugotovilo. Tožena stranka pa v pritožbi ne trdi, da ni soglašal, da bi polovico hiše uporabljala hči z družino. Zato ni mogoče ugotoviti, da bi tožeča stranka uporabljala večji del hiše, kot jo je imela (1/2). Zato sodišče prve stopnje ni obravnavalo različno pravdnih strank.

Ker je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).