Jedro

Obstoja naknadne obljube toženca, da bo razliko zavarovalnine izplačal tožniku, ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. Tožena stranka je sklenitev takšnega dogovora ves čas postopka zanikala in ga je zanikala tudi ob zaslišanju. Zakaj sodišče ni sledilo tožniku, ki je izpovedal drugače, je v sodbi sodišče prve stopnje obrazložilo in te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ker je bilo dokazno breme v zvezi s trditvijo o naknadnem dogovoru glede izplačila (razlike) zavarovalnine na tožeči stranki, je sodišče pravilno zaključilo, da njegovega obstoja ni dokazala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 25. 02. 2010, s sodbo pa zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene zahtevala plačilo zneska 5.376,21 EUR s pripadki ter povračilo pravdnih stroškov. Glede na takšno odločitev je tožeči stranki naložilo, da toženi povrne 601,34 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper odločitev, ki jo je sodišče sprejelo s sodbo (točka II. in III. izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, podredno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dopisa Z. z dne 16. 04. 2008, ki po prepričanju tožeče stranke dokazuje odločilno dejstvo, in sicer, da je tožena stranka vedela, da je tožeča stranka uporabnik predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi določilo 215. člena ZPP, saj je uporabilo previsok dokazni standard za tožečo stranko. Obstoj dogovora s toženo stranko je slednja z veliko verjetnostjo dokazala, kar zadostuje. V sodbi tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju in je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju pritožnik opozarja na posamezne dele izpovedbe tožene stranke glede njene vloge pri poslovanju. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je šlo med toženo stranko in Č. za navidezni ali fiduciarni posel. Toženec je deloval zgolj kot slamnati mož, ki je posodil svoje ime, razpolaganje pa je v dogovoru s Č. v celoti prepustil le-temu. Uporabnik predmeta leasinga je bil tožnik in je tožena stranka to vedela. Nanj je Č. kot dejanski leasingojemalec prenesel pravico uporabe, obstoja dogovora med toženo in tožečo stranko o prenosu lastninske pravice po izteku leasing obdobja, pa tožeča stranka ni mogla dokazati drugače kot s svojo izpovedbo. Vprašanje prenosa lastninske pravice na tožečo stranko v konkretnem primeru sploh ni bistveno, ampak je bistven prenos uporabe in obstoj dogovora med toženo in tožečo stranko glede izplačila zavarovalnine. Izplačilo zavarovalnine toženi stranki bi bilo iz tega razloga v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja. Opozarja na določilo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki ureja verzijo in 50. člena OZ, ki opredeljuje navidezno pogodbo. Teh določb sodišče ni uporabilo. Ker je bil dejanski leasingojemalec M., ki je kril tudi vse stroške leasinga in predmet leasinga tudi uporabljal, tožena stranka ni bila upravičena do izplačila zavarovalnine. V zvezi s formalno sklenjenim leasingom tudi ni imela nobenih stroškov, ampak je celo prejela razliko zavarovalnine in je bila zato neupravičeno obogatena. Ta znesek je enak terjatvi tožeče stranke, ki je motor plačala in ki je bila s krajo tudi dejansko oškodovana.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da dopis Z. z dne 16. 04. 2008 ne dokazuje ničesar v smislu zatrjevanja tožeče stranke, je pa res, da iz te listine izhaja, kdo je lastnik oziroma leasingojemalec, to pa je za postopek bistveno. Meni, da je prvo sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno, ko je zaključilo, da je tožnik nekakšen posel sklenil z družbo M. ali morda z B. Č., nikakor pa tožnik ni sklenil nobenega posla s toženo stranko in zato od nje ne more nič zahtevati. Opozarja na dejstvo, da je tožnik vedel, da je motor last leasing družbe in ne toženca in da ni bilo pridobljeno nobeno pooblastilo ali soglasje za posel, ki naj bi ga tožnik sklenil s Č. oziroma M. 4. Pritožba je neutemeljena.

5. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodba ne vsebuje pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus. Ne drži trditev pritožnice, da se sodišče do dopisa Z. z dne 16. 04. 2008 v razlogih sodbe sploh ne bi opredelilo. Ta dopis je namreč upoštevalo pri ugotovitvah o pomoči tožeče toženi stranki pri uveljavljanju zavarovalnine za odtujeno motorno kolo (primerjaj razloge v točki 8 obrazložitve). Omenjena listina v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je tožena stranka vedela, da je tožeča uporabnik predmeta leasinga, res ni bila upoštevana, vendar pa to ne pomeni očitane kršitve. Med pravdnima strankama namreč v teku postopka niti ni bilo sporno, da je tožena stranka za tožečo izvedela šele po odtujitvi motornega kolesa, iz česar logično izhaja, da pred tem ni vedela, kdo je uporabnik predmeta leasinga. Tudi sicer pritožbeno sodišče ne vidi povezave med tem dejstvom in zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka.

6. Neutemeljen je tudi očitek o nepravilni uporabi 215. člena ZPP. To določilo namreč sodišču v primeru, če slednje na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, omogoča sklepanje o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. V konkretnem primeru je prvo sodišče na podlagi tega pravila odločalo o zatrjevani naknadni obljubi toženca, da bo tožniku izplačal preostanek zavarovalnine. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem soglaša s prvim sodiščem, da na podlagi ocene izvedenih dokazov v smislu 8. člena ZPP, obstoja naknadne obljube toženca ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti. Tožena stranka je sklenitev takšnega dogovora ves čas postopka zanikala in ga je zanikala tudi ob zaslišanju. Zakaj sodišče ni sledilo tožniku, ki je izpovedal drugače, je v sodbi sodišče prve stopnje obrazložilo in te razloge sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ker je bilo dokazno breme v zvezi s trditvijo o naknadnem dogovoru glede izplačila (razlike) zavarovalnine na tožeči stranki, je sodišče pravilno zaključilo, da njegovega obstoja ni dokazala.

7. Tožeča stranka je v tem pravdnem postopku vtoževala plačilo zneska 5.376,21 EUR. Gre za znesek, ki ga je toženec kot leasingojemalec prejel nakazanega s strani leasing hiše potem, ko je bil motor (predmet leasinga) ukraden in je zavarovalnica, pri kateri je bil motor zavarovan (tudi) proti kraji, leasing hiši plačala zavarovalnino, ta pa je po poplačilu še neplačanih leasing obrokov, razliko nakazala tožencu. Svoj zahtevek je utemeljevala s trditvami, da je motor od tožene stranke (preko družbe M.) kupila, s tem, da je šlo, ker je bil motor še v lasti leasing hiše, za dogovor o odstopu pravice rabe in kasnejšem prenosu lastninske pravice ter naknaden dogovor, da bo toženec razliko zavarovalnine po plačilu leasing obrokov nakazal tožniku.

8. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na takšni trditveni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Za odločitev je tako pomembna predvsem ugotovitev prvega sodišča, da tožnik s tožencem ni sklepal nobenih pravnih poslov, ne pred krajo motorja in tudi kasneje ne in da pri sklepanju posla s Č., čeprav je vedel, da motor ni njegova last, ampak last leasing hiše, tudi ni bilo pridobljeno soglasje leasing hiše. Že zato je jasno, da upravičenja iz zavarovalne pogodbe, ki gredo sicer praviloma zavarovancu oziroma tretji osebi, ki je v zavarovalni pogodbi navedena, niso v nobenem primeru mogla preiti na tožnika. Kot je že bilo omenjeno, je ostal naknadni dogovor med tožnikom in tožencem o izplačilu zavarovalnine oziroma njene razlike po poplačilu leasing obrokov, nedokazan. Pritožbena izvajanja, v katerih pritožnik opozarja na svojo in toženčevo izpovedbo in pritožbene trditve o tožencu kot slamnatem leasingojemalcu, ne morejo vzbuditi dvoma v pravilnost takšnega zaključka. Kot je pojasnilo že prvo sodišče, ni jasno, zakaj naj bi toženec obljubil, da bo razliko zavarovalnine izplačal tožniku, ko pa je bil sam stranka leasing pogodbe in bi bil tudi on v zavezi za plačilo vseh neplačanih obveznosti leasingodajalcu, če zavarovalnina ne bi bila izplačana in ob upoštevanju dejstva, da tožnik ni trdil, da bi toženec prejel kupnino za motor, niti, da je M. v tem konkretnem primeru sam kril pred tem plačane leasing obroke.

9. Ker torej tožnik ni dokazal, da bi mu bil toženec na podlagi dogovora dolžan izplačati prejeto zavarovalnino, zahtevku pa, glede na trditveno podlago, ki jo je tožnik ponudil in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ni bilo mogoče ugoditi niti na kakšni od drugih podlag (več o tem v razlogih sodišča prve stopnje, na katera se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje), je odločitev o zavrnitvi zahtevka tudi materialnopravno pravilna.

10. Tožeča stranka je poleg trditev, ki so bile povzete pod točko 7. te obrazložitve, na prvi glavni obravnavi navajala le še to, da se je za nakup dogovorila s Č., ki je plačeval vse stroške oziroma je nekaj plačeval (kaj naj bi ti stroški predstavljali oziroma kaj je plačeval, ni pojasnila); da je bil toženec lastnik na papirju; da je v prometnem dovoljenju bil naveden kot uporabnik; da je toženec za tožnika izvedel, ko je bil motor ukraden; da motor ni bil namenjen za testiranje in da leasing hiša ni soglašala, da motor prevzame. Pri pritožbenih trditvah, da je šlo pri sklenjeni leasing pogodbi za navidezno pogodbo, da je bil toženec navidezen leasingojemalec, da je Č. plačeval leasing obroke in da je med tožencem in Č. obstajal dogovor, da toženec prepusti razpolaganje s predmetom leasinga Č., gre zato za nedovoljene pritožbene novote (primerjaj 337. člen ZPP), ki jih pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati. Ker se pritožnik ob tem sklicuje na izpovedbo toženca, pa je potrebno pojasniti, da je izvedba dokaza v prvi vrsti namenjena dokazovanju predhodno pravočasno zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Očitek o nepopolni oziroma zmotni ugotovitvi dejanskega stanja je zato neutemeljen. Neutemeljen je posledično tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava, saj temelji izključno na dejstvih, ki so nedopustna pritožbena novota. Vsebinsko se pritožbeno sodišče do tega očitka zato ne opredeljuje, ker to iz zgoraj navedenih razlogov ni potrebno.

11. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

12. V zavrnitvi pritožbe je že vsebovana tudi odločitev o priglašenih pritožbenih stroških. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen (154. člen ZPP). Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato o njih pritožbeno sodišče ni odločalo.