Jedro

Čeprav morda organi pregona niso pravilno ravnali z zaseženimi predmeti, njihov nedobroverni pridobitelj kot tretja oseba ni upravičen zahtevati odškodnine zanje, ker so bili vrnjeni pravemu lastniku.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi odstavek pod I. izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 377.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški proti toženki zavrne.

Tožnik mora plačati toženki 153.450 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.3.2002 dalje, in 42.350 SIT pritožbenih stroškov - vse v 15 dneh.

Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 377.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.4.1997 dalje do plačila in mu povrniti 325.850 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2002 dalje do plačila. Presežni obrestni del tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska za čas od 3.7.1996 do 2.4.1997 je zavrnilo.

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo navedene glavnice z obrestmi zoper toženca. Zavzelo je stališče, da je toženka odškodninsko odgovorna (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 170. členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ker so organi za notranje zadeve med hišno preiskavo pri tožniku zaseženo pohištvo nezakonito in samovoljno izročili tožencu kot prodajalcu, namesto da bi ga vrnili tožniku potem, ko je bila ovadba zoper njega zaradi kaznivega dejanja prikrivanja zavržena. Tožnik je pohištvo prejel od R. N., s čimer je slednji poravnal dolg tožniku. R. N. je prišel do pohištva na goljufiv način od toženca. Sicer pa je za tožnika ugotovilo, da ni bil dobroverna oseba in ni pridobil lastninske pravice na pohištvu (31. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR), pridobljenem odplačno od nelastnika, ki v okviru dejavnosti daje takšne stvari v promet. Toženec je dejanski lastnik pohištva in ga ima pravico obdržati.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke (prav: prve tožene stranke) zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prav: samo v izpodbijanem delu v razmerju do prve tožene stranke). V nasprotju z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča je ugotovilo, da je bil tožnik lastnik predmetov, da sum kaznivega dejanja zoper njega ni bil utemeljen; da so mu bili predmeti zaseženi kot lastniku; da kupnina ni bila plačana samo zaradi pobotanja s terjatvijo tožnika do N.; da je bil tožnik ob pridobitvi dobroveren; da je N. kupil predmete za podjetje H. d.o.o., ki se je ukvarjalo s prometom pohištva. Če bi delavci (prve) tožene stranke upoštevali civilnopravne predpise, bi lahko predmete vrnili le tožniku kot lastniku. "Splošna življenjska logika govori za to, da je treba predmete vrniti tistem, kateremu so bili zaseženi, če proti njemu ni bil uveden noben postopek, ki bi bil podlaga za zasežbo." Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljnjem besedilu: zahteva). Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija v celoti, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, v katerem je naložilo toženki plačilo odškodnine. Sodišči nista pravilno uporabili 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS) ter 172. člena v zvezi z 49. členom ZOR. Sodišče druge stopnje pa je nepravilno uporabilo prvi odstavek 31. člena ZTLR in četrti odstavek 185. člena ZOR. Navaja, da je protipravnost pri ravnanju policistov podana, če je policist ravnal nestrokovno ali nepošteno. V obravnavanem primeru so policisti ravnali racionalno, ker so z goljufijo pridobljene nepremičnine vrnili ogoljufanemu prodajalcu (tožencu). Vzročna zveza med ravnanjem policistov in drugih organov pregona ter zatrjevano škodo ni podana. Prvostopenjsko sodišče je dokazno ocenilo, da tožnik ni bil dobroveren. Dogovor, s katerim se ena stranka zaveže drugi vrniti svoj dolg z izročitvijo z goljufijo pridobljenih premičnin, je nedopusten (nemoralen) in po 49. členu ZOR ne more biti predmet obveznosti. Po podatkih kazenskega in pravdnega spisa ni izkazano, da bi tožnik kupil pohištvo od podjetja H. d.o.o. (gobarsko podjetje), ampak le, da je R. N. prevzel pohištvo pri tožencu, ne da bi ga plačal. Zahteva predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu tako, da bo ugodeno pritožbi toženke in da bo tožbeni zahtevek proti njej s stroški zavrnjen.

Sodišče je zahtevo vročilo vsem strankam, nanjo pa je odgovoril le tožnik, ki meni, da skuša vrhovni državni tožilec izpodbiti na prvi in drugi stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje. Policisti niso dolžni ravnati "racionalno" marveč zakonito in bi morali predmete izročiti tožilstvu ali sodišču. Zahteva je utemeljena.

Za pravilno rešitev tega spora je pomembno, ali je tožnik pridobil lastninsko pravico na obravnavanih premičninah ali ne, torej ali je bila pravilno uporabljena materialnopravna določba 31. člena takrat veljavnega ZTLR ali ne, ki je določal, da pridobi dobroverna oseba lastninsko pravico na premični stvari pridobljeni odplačno od nelastnika, ki v okviru svoje dejavnosti daje take stvari v promet, od nelastnika, kateremu je lastnik izročil stvar v posest na podlagi pravnega posla, ki ni podlaga za pridobitev lastninske pravice, ali na javni dražbi. V vseh naštetih treh primerih originarne pridobitve lastninske pravice je poleg dejstva, da gre za premičnino, nujen pogoj dobrovernost pridobitelja.

Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da tožnik ni bil dobroveren. Tako je utemeljeno sklepalo na podlagi dejanskih okoliščin, da je tožnik vedel, da R. N. tožencu ne bo plačal pohištva, ker tudi njemu ni mogel povrniti dolga; da se je ta pri tožencu lažno predstavil pod drugim priimkom; da je tožnik, ko je izvedel za toženčevo ovadbo, pohištvo skril; da je tožniku R. N. dolgoval kot fizična oseba, dolg pa mu je poravnal na podlagi računa podjetja H.; da je vedel, da se to podjetje ne ukvarja s prodajo pohištva. Te okoliščine ne dopuščajo drugačne ugotovitve, kot da je šlo za tožnikovo nedobrovernost, saj je vedel (ne samo: lahko vedel), da je R. N. na goljufiv način pridobil pohištvo in na takšen način tudi poravnal svoj dolg do tožnika. Tako ni sprejemljivo sklepanje pritožbenega sodišča, ki samo ni ugotovilo drugačnih dejanskih okoliščin, je pa zavzelo stališče, da tožnikova dobrovernost "jasno izhaja iz zavrženja kazenske ovadbe za kaznivo dejanje prikrivanja (ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da so bili predmeti pridobljeni s kaznivim dejanjem)". Mimogrede, prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, zakaj je državni tožilec zavrgel ovadbo (v spisu tudi ni listine, ki bi vsebovala razloge za zavrženje), razlogi za zavrženje pa so lahko različni (glej 161. člen ZKP!). Tako ali drugače pa lahko pravdni sodnik presoja dobrovernost neke osebe neoziraje se na (v tem primeru celo domnevano) mnenje državnega tožilca. Zahteva ima torej prav, da tožnik ni bil dobroveren.

Ta ključna ugotovitev ne omogoča ugoditve odškodninskemu tožbenemu zahtevku ne glede na to, ali so uradne osebe ravnale protipravno ali ne (prvi odstavek 26. člena URS). Zakaj, tudi če bi se izkazalo, da je bilo ravnanje pooblaščene uradne osebe policijske postaje v nasprotju z zakonom, ker je izročila zasežene predmete tožencu, za katerega je menila, da je oškodovanec kot lastnik predmetov, tožnik do njih ne bi bil upravičen, ker ne izkazuje pravne podlage, ki bi ga upravičevala kot lastnika, kot je bilo to poprej razloženo. Tako ne bi mogel uspešno postaviti ne vrnitvenega ne denarnega zahtevka nasproti toženki ali tožencu. Skratka tožniku ni nastala škoda zaradi ravnanja uradnih oseb tožene stranke, ki bi uživala pravno varstvo. Zato je odveč ugotavljati, ali je smela uradna oseba vrniti predmete tožencu (110. člen ZKP), ali pa bi jih morala izročiti državnemu tožilstvu ali sodišču (220. člen ZKP), ali bi morala o vrnitvi odločiti policija ali državni tožilec ali sodnik in podobno.

Izkazalo se je, da sta nižji sodišči nepravilno uporabili materialno pravo, prvo, ker je zavzelo stališče, da tožnik sicer ni bil dobroveren, vendar bi mu moralo biti pohištvo vrnjeno, ker je državni tožilec zavrgel ovadbo zoper njega in so odpadli razlogi za zaseg, drugo pa, ker je zmotno menilo, da je bil dobroveren in da je postal lastnik.

Utemeljeni zahtevi je bilo treba ugoditi in spremeniti izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP), kot je to razvidno iz izreka te odločbe.

To je narekovalo tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi ni drugi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP) tako, da mora tožnik povrniti stroške tudi toženki, ki je v pravdi uspela, in sam trpeti stroške odgovora na zahtevo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški so odmerjeni na podlagi 155. člena ZPP.