Jedro

Tožnik je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 24 let, 9 mesecev in 5 dni delovne dobe, ki jo je tožnik dosegel pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnika pri toženi stranki oziroma njegovih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 8.821,92 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2013 dalje do plačila (točka I izreka), obračunati odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 2.718,42 EUR bruto, odvesti akontacijo dohodnine ter mu izplačati ustrezen neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila (točka II izreka), višji in drugačen zahtevek (odvod davkov in prispevkov od odpravnine v višini 8.821,92 EUR, plačilo denarnega povračila oz. pravilno razlike med prisojeno odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - razvidno iz II. točke izreka tj. v višini 1.867,98 EUR bruto, od tega zneska odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila ter plačilo prispevkov od prisojene odškodnine) pa je zavrnilo (točka III izreka). S sklepom je umik tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo sorazmernega dela regresa za letni dopust 2013 v bruto znesku 261,22 EUR in od tega za tožnika plačilo predpisanih dajatev, plačilo ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka sklepa) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške v višini 820,09 EUR v roku 8 dni od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka sklepa).

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. in II. točka izreka sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka v II točki izreka sklepa) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo stroške postopka oziroma podredno, da sodbo v I. in II. točki izreka ter odločitev o stroških postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka v 8 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenega vprašanja glede presoje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer o obstoju razlogov določenih z zakonom in nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega razloga. Zaključek sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, da ni nikakršnega dvoma, da je obstajal utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni pravilen. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno in nepopolno, prav tako pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni mogoče utemeljevati zgolj z zakonskim razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi - zamujanje s plačili. Pri tem se sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 1080/2012. Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zatrjevanj tožene stranke, da je bil tožnikov namen takojšnje prenehanje delovnega razmerja zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ki sta ga stranki podpisali, nima nobenega vpliva, ker tožniku ni bila prekinjena ne delovna doba in tudi ne zavarovalna doba. Sodna praksa se je o tem že izrekla, da pravice iz dotedanjega delovnega razmerja ne morejo preiti na novo delovno razmerje, če jih delavec zaradi načina prenehanja delovnega razmerja ni pridobil. Prav tako sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora prekluzije pripravljalne vloge tožnika z dne 19. 6. 2015, ki jo je vložila po opravljenem naroku za glavno obravnavo, do njega pa se tudi ni opredelilo, zato je to relativna bistvena kršitev določb ZPP. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da pritožba izpodbija odločitev o glavni stvari, izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbene stroške je tožena stranka priglasila.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, kjer pritožbene navedbe v celoti prereka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi tako izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevane kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba sodišča prve stopnje namreč nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 9. 2007 do vključno 12. 4. 2013, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal 11. 4. 2013 in jo je tožena stranka prejela 12. 4. 2013, pred tem pa je bil zaposlen pri pravnih prednikih tožene stranke od 18. 5. 1989 (kar je izčrpno pojasnilo sodišče prve stopnje v točkah 4 in 5 obrazložitve), tako da je imel na dan prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki doseženih 24 let, 9 mesecev in 5 dni delovne dobe.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2005 (D7) in z dne 24. 10. 2006 (B3), ki ju je podpisal tožnik, ne pomenita prekinitve kontinuitete delovne dobe tožnika dosežene pri toženi stranki, saj iz njiju izhaja, da sporazumna razveljavitev pogodbe o zaposlitvi za delavca ne bo imela nobenih posledic, ker bo delavec hkrati prejel v podpis novo pogodbo o zaposlitvi od istega delodajalca. Dejansko je tožnik s toženo stranko podpisal novo pogodbo o zaposlitvi in sicer z istim datumom kot sporazum z dne 24. 10. 2006 za delovno mesto „terenski komercialist“, tako da mu pri toženi stranki ni bila prekinjena niti delovna in tudi ne zavarovalna doba. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

8. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odpravnino glede na 24 let delovne dobe, ki jo je tožnik pridobil pri toženi stranki in (upoštevaje delovnopravno kontinuiteto) pri prejšnjih delodajalcih.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o prekluziji pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 19. 6. 2015, ki jo je ta vložila po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Ta pripravljalna vloga je odgovor na pripravljalno vlogo tožene stranke, ki je bila tožeči stranki vročena na naroku za glavno obravnavo dne 3. 6. 2015. V njej se sklicuje na svoje dotedanje navedbe in ne navaja novih, pa tudi ne predlaga drugih dokazov od že predlaganih.

10. V skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

11. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (1 odstavek 155. člena ZPP).