Jedro

Opustitev uporabe varnostnega pasu lahko utemeljuje ugovor zmanjšanja odškodnine zaradi oškodovančevega soprispevka k njemu nastali škodi (192. člen ZOR). Dolžnost uporabe varnostnih pasov je tako predpisana v prid lastne varnosti udeleženca v prometu. Očitek opustitve uporabe varnostnega pasu pa prav zato ni protipravno ravnanje, na katero bi se lahko navezal očitek sokrivde za obravnavano prometno nesrečo (prim. prvi in drugi odstavek 178. člena ZOR). Opustitev uporabe varnostnega pasu tako ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost drugim, s tem pa tudi ne za kakršenkoli zahtevke iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu proti toženi stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

1. V skladu z določbama prvega in četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS 114/2006; ZUE) se z dnem uvedbe eura kot zakonitega plačilnega sredstva v Republiki Sloveniji (1. 1. 2007) tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih glasijo na euro, revizijsko sodišče pa je po uradni dolžnosti vse tolarske zneske v sodbah preračunalo v eure, upoštevaje pri tem uradni tečaj zamenjave.

2. Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 204/2001-47 z dne 19. 5. 2004 zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi ji tožena stranka plačala 39.735,47 EUR (prej 9.522.208,70 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrnila pravdne stroške. S sklepom I Pg 204/2001-47 z dne 19. 5. 2004 pa je zaradi umika tožbe v delu za 25.338,55 EUR (prej 6.072.130,80 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi postopek ustavilo in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke. S popravnim sklepom 204/2001-55 z dne 9. 9. 2004 je zaradi očitne pisne pomote pravilno navedlo ime tožeče stranke.

3. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da "izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje." 5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

7. Revizija ni utemeljena.

8. V skladu z načelom kontradiktornosti kot izrazom pravice do enakega varstva pravic v postopku, mora biti stranki zagotovljena pravica, da je navzoča pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja ter da se nato izjavi o rezultatih dokazovanja in glede tega poda svoja pravna naziranja. Tožeča stranka je bila navzoča pri izvajanju vseh izvedenih dokazov, sodišču pa je tudi podala svoja pravna naziranja v zvezi z izvedenskim mnenjem dr. N. Č. (list. št. 80), ki pa jih sodišči prve in druge stopnje nista sprejeli. Iz navedenega sledi, da je bila tožeči stranki dana možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. S trditvami, da bi moralo prvostopenjsko sodišče razlike v izvedenskih mnenjih sodnih izvedencev iz kazenskega in obravnavanega postopka odpraviti z imenovanjem novega izvedenca, revident opozarja na morebitno kršitev tretjega odstavka 254. člena ZPP. Omenjena določba ureja, kako naj postopa sodišče, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Kršitev te določbe bi lahko pomenila le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je revident ne uveljavlja. Zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje novega izvedenca pa v opisani procesni situaciji ne pomeni zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z revizijskimi izvajanji revizijsko sodišče še pojasnjuje, da je bil v obravnavanem gospodarskem sporu imenovan le izvedenec dr. N. Č., medtem ko sta bili izvedenski mnenji J. P. in dr. I. P. izdelani v kazenskem postopku zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ki je tekel zoper zavarovanko tožeče stranke. Z revizijskimi očitki o nekritičnem akceptiranju izvedenskega mnenja dr. N. Č. revident izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, kar pa ni dovoljeni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Revizija uveljavlja še revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo soodgovornosti D. B. za povzročitev obravnavane prometne nesreče. Tožeča stranka ponavlja, da je tudi zavarovanec tožene stranke vozil z neprilagojeno hitrostjo in zato s 25 odstotnim deležem sokrivde prispeval k nastanku škode. S tem v zvezi smiselno uveljavlja še kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. 10. Revizijsko sodišče vlagatelja revizije najprej opozarja, da je v tožbi sam trdil, da je zavarovanec tožene stranke vozil 60 km/h (list. št. 2) in ne 80 km/h, kot trdi v reviziji. Sicer pa ne drži, da ugotovitve sodišč nasprotujejo pisni izjavi D. B. v prijavi o poškodbi vozila, po kateri naj bi slednji vozil s hitrostjo 80 km/h. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč jasno izhaja, zakaj te izjave nista upoštevali (prim. druga stran sodbe pritožbenega sodišča in peta stran sodbe prvostopenjskega sodišča). Ta revizijski očitek se zato lahko razume le kot izpodbijanje dejanskih ugotovitev v zvezi s "prehitro" vožnjo zavarovanca tožene stranke. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljeni revizijski razlog (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). 11. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji sodišč, da je krivda kriterij za porazdelitev odgovornosti v obravnavanem gospodarskem sporu (drugi odstavek 208. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ 29/78 s spremembami; ZOR, ki ga je treba uporabljati na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS 83/2001 s spremembami). In ker gre za prometno nesrečo, ki so jo povzročila premikajoča se motorna vozila, bi morala tožeča stranka dokazati (so)krivdo zavarovanca tožene stranke za obravnavano prometno nesrečo (178. člen ZOR). To pa ji ni uspelo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje namreč izhaja, da med vsemi izvedenskimi mnenji (t.j. med izvedenskim mnenjem dr. I. P. in izvedenskim mnenjem J. P., ki sta bila postavljena v kazenski zadevi K 23/97 zoper Z. V. N., ter med izvedenskim mnenjem dr. N. Č., ki je bil imenovan v obravnavanem gospodarskem sporu) ni razlik v časovno-potni analizi prometne nesreče ter da je do trčenja prišlo na voznem pasu zavarovanca tožene stranke. Poleg tega iz dejanskih ugotovitev sledi še, da je od nastanka kritične prometne situacije (ko je vozilo zavarovanke tožeče stranke že drselo proti sredinski črti in bilo usmerjeno na nasprotni pas) do trčenja pretekel zelo kratek čas. Zavarovanec tožene stranke, upoštevaje povprečni reakcijski čas, ni mogel preprečiti trčenja, izhajajoč pri tem od trenutka, ko se je zaradi prometne situacije pokazala potreba po reagiranju. D. B. se je lahko le umaknil na desno stran cestišča, za zaviranje pa ni bilo več časa. To pa pomeni, da četudi bi bila prilagojena hitrost za D. B. v takratnih razmerah med 45 in 50 km/h (dovoljena hitrost je bila takrat sicer 80 km/h), kot je tožeča stranka trdila v tožbi, slednji ne bi mogel preprečiti trčenja. Zanašanje vozila na nasprotni vozni pas je ovira, ki ji zavarovanec tožene stranke v opisani situaciji ni bil dolžan biti kos (prim. še sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 451/93 z dne 5. 5. 1994). Za nesrečo je bila tako izključno kriva zavarovanka tožeče stranke (prvi odstavek 178. člena ZOR).

12. Očitki o opustitvi uporabe varnostnega pasu niso pravno pomembni. Opustitev uporabe varnostnega pasu lahko utemeljuje ugovor zmanjšanja odškodnine zaradi oškodovančevega soprispevka k njemu nastali škodi (192. člen ZOR). Poškodbe v prometnih nesrečah so namreč zaradi opustitve uporabe varnostnega pasu praviloma resnejše. Dolžnost uporabe varnostnih pasov je tako predpisana v prid lastne varnosti udeleženca v prometu. Očitek opustitve uporabe varnostnega pasu pa prav zato ni protipravno ravnanje, na katero bi se lahko navezal očitek sokrivde za obravnavano prometno nesrečo (prim. prvi in drugi odstavek 178. člena ZOR). Opustitev uporabe varnostnega pasu tako ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost drugim, s tem pa tudi ne za kakršnekoli zahtevke iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti v motornem prometu proti toženi stranki (druga točka 1. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS 70/1994 s spremembami; ZOZP).

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je zavrnilo revizijo proti sodbi na podlagi 378. člena ZPP.

14. O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama nosi svoje stroške.