Jedro

Tožnik se je najkasneje takrat, ko je prejel odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 18. 3. 2008, iz katere je izhajalo, da je upravičen do invalidnine vojnega invalida in do invalidske pokojnine, zavedal o škodi in njenem povzročitelju. Glede na neizpodbijano zavedanje o teh dveh okoliščinah v letu 2008 se prvostopna ugotovitev o zastaranju tožbenega zahtevka pred vložitvijo tožbe izkaže za materialnopravno pravilno. Z gornjo zakonsko določbo predpisani triletni rok za uveljavitev terjatve s tožbo je namreč potekel v marcu 2012, petletni pa v marcu 2013. Prav tako za odločitev v predmetni zadevi niso bistvene pritožbene navedbe glede napak organov, ki so odločali o tožnikovih pravicah, saj tožbeni predlog ni temeljil na dejstvih o odgovornosti države za protipravna ravnanja državnih organov (26. člen Ustave).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S tožbo, vloženo 1. 2. 2021, tožnik uveljavlja denarno odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, ki se je pripetil 14. 2 .1979 v času služenja vojaškega roka v nekdanji SFRJ. Glede zahtevka na povrnitev premoženjske škode v znesku 37.200,00 EUR utemeljuje, da bi lahko zaslužil med 1.200,00 in 1.500,00 EUR, če zaradi svojega zdravstvenega stanja ne bi bil neprestano na bolniškem staležu, in da se je bil po 15-ih letih delovne dobe prisiljen upokojiti. Glede denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 40.800,00 EUR pa zatrjuje, da je utrpel prestane ter bodoče telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter sekundarni strah.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklicujoč se na zastaranje tožbeni zahtevek zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške. Utemeljilo je, da je bil tožnik od leta 1997 dalje, najkasneje pa z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 18. 3. 2008, s katero mu je bil v zvezi z odločbo UE A. z dne 25. 7. 2007 zaradi 40% trajne invalidnosti priznan status mirnodobnega vojaškega invalida VIII. skupine in pravica do invalidnine, seznanjen tako z obsegom škode, nastale zaradi škodnega dogodka med služenjem vojaškega roka, kot z njenim povzročiteljem.

3. S pravočasno pritožbo1 tožnik sodbo izpodbija z obširnimi navedbami, v dokaz katerih prilaga tudi listine (v spisu pod prilogami A102 - A131). Protivi se ugotovitvi prvostopnega sodišča, da so bili že v letu 1997 izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe. Izpostavlja, da je bilo šele po 28 letih od škodnega dogodka z odločbo UE A. z dne 12. 2. 2007, s katero mu je bil priznan status mirnodobnega invalida, ugotovljeno, da je bolezen (epilepsija) posledica poškodovanja v času služenja vojaškega roka. Pojasnjuje, da je uporabil vsa pravna sredstva in se obrnil na vse organe v Republiki Sloveniji ter da je osebno oškodovan zaradi napačno izpisanih podatkov (datumov) v odločbah, kar so napake Ministrstva za obrambo, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter Upravne enote A. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, usmerjenih v izpodbijanje prvostopnega zaključka glede zastaranja, je v prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Po drugem odstavku 352. člena OZ pa terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala.

6. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tožnikovim trditvam o škodi, nastali med služenjem vojaškega roka v bivši Jugoslovanski ljudski armadi. Nepremoženjska škoda je tako tožniku začela nastajati že leta 1979, pri čemer škoda, ki mu še vedno nastaja vsakodnevno, predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Premoženjska škoda pa je tožniku nastajala v času, ko je bil v bolniškem staležu - torej pred letom 1994, ko se je po ugotovitvi prvostopnega sodišča upokojil. Tožnik je vedel tako za dejanskega povzročitelja škode kot za odgovorno osebo, kar nenazadnje izhaja tudi iz listin, ki jih je predložil v dokaz svojih trditev2. 7. Pritožbeno ni sporno, da se je tožnik najkasneje takrat, ko je prejel odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 18. 3. 20083, iz katere je izhajalo, da je upravičen do invalidnine vojnega invalida in do invalidske pokojnine, zavedal o škodi in njenem povzročitelju. Glede na neizpodbijano zavedanje o teh dveh okoliščinah v letu 2008 se prvostopna ugotovitev o zastaranju tožbenega zahtevka pred vložitvijo tožbe izkaže za materialnopravno pravilno. Z gornjo zakonsko določbo predpisani triletni rok za uveljavitev terjatve s tožbo je namreč potekel v marcu 2012, petletni pa v marcu 2013. 8. Ker se je zavrnitev tožbenega zahtevka izkazala za pravilno že upoštevaje prvostopno ugotovitev, da sta šteto od leta 2008 dalje pred vložitvijo tožbe potekla tako subjektivni kot objektivni rok za zastaranje odškodninske terjatve, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, ali je imel tožnik morebiti že leta 1997 vse podatke za vložitev odškodninske tožbe, kot je to sicer tudi ugotovilo prvostopno sodišče. Prav tako za odločitev v predmetni zadevi niso bistvene pritožbene navedbe glede napak organov, ki so odločali o tožnikovih pravicah, saj tožbeni predlog ni temeljil na dejstvih o odgovornosti države za protipravna ravnanja državnih organov (26. člen Ustave).

9. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

1 V spisu pod zaporedno številko 38 in 40. 2 Iz listine pod prilogo A52 izhaja, da je tožnika o odgovornosti Republike Slovenije za škodo, ki jo je utrpel državljan Republike Slovenije med služenjem vojaškega roka v bivši JLA, seznanil Varuh človekovih pravic z dopisom z dne 8. 4. 1999. 3 Iz vročilnice pod prilogo A59 izhaja, da je bila predmetna odločba tožniku vročena na dne 21. 3. 2008.