Jedro

Sodišče lahko odredi začasno zavarovanje tudi na tistem obtoženčevem premoženju, ki ga je ta prenesel na svojega bližnjega sorodnika zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, pa le-to ne izvira neposredno iz kaznivega dejanja.

Ker se ukrep začasnega zavarovanja lahko razteza le na obtoženčevo premoženje, je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo ta ukrep tudi na tistem premoženju oziroma delu nepremičnin, za katere na podlagi določb ZZZDR in SPZ velja domneva, da pripadajo obtoženčevi ženi.

Izrek

I. Pritožbi udeleženke A. A. se delno ugodi in se začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka O., d. o. o., skrči tako, da se izpodbijani sklep v točah II./7. in II./8. izreka spremeni tako, da se: - B. B., rojenemu …, EMŠO ..., s stalnim prebivališčem na naslovu T., prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine do 1/2 - stanovanja na naslovu T., ID znak …, k. o. …, katerega lastnika sta B. B. in A. A., vsak do 1/2. - Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani se odreja, da z zaznambo B. B., rojenemu ..., EMŠO ..., s stalnim prebivališčem na naslovu T., pri njegovem solastninskem deležu do 1/2, prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine - stanovanja na naslovu T., ID znak …, k. o. ...

- A. A., rojeni …, EMŠO ..., s stalnim prebivališčem na naslovu C., prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine do idealnega deleža 1/2 - hiše na naslovu C., parc. št. 1, k. o. ..., katere lastnica je v celoti A. A. - Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani se odreja, da z zaznambo A. A., rojeni ..., EMŠO ..., s stalnim prebivališčem na naslovu C., prepove odtujitev ali obremenitev nepremičnine do idealnega deleža 1/2 - hiše na naslovu C., parc. št. 1, k. o. ...

II. V preostalem se pritožba udeleženke A. A. ter pritožbi obtoženega C. C. in udeleženke X, d. o. o. zavrnejo kot neutemeljene.

III. Udeleženka X, d. o. o. je dolžna plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo predlogu pooblaščenca oškodovanca in spremenilo začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe O., d. o. o., ki je bilo prvič odrejeno s sklepom II K 29970/2010 z dne 24. 6. 2014 zoper obtoženega C. C. in udeležence C. C., A. A., X, d. o. o., Ž., d. o. o., H., d. o. o. in I., d. d., ter ga podaljšalo za čas šestih mesecev, to je do dne 24. 6. 2016. 2. Zoper sklep so se pritožili obtoženi C. C. ter udeleženca A. A. in družba X, d. o. o. Obtoženec in udeleženka X, d. o. o. sta se pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja zavrže oz. zavrne; podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Udeleženka A. A. pritožbenega razloga ni navedla, je pa podala enak predlog kot obtoženec in druga udeleženka.

3. Na vse tri pritožbe je odgovoril pooblaščenec oškodovane družbe O., d. o. o. D. D., odvetnik v Ljubljani. Predlagal je, da pritožbeno sodišče vse pritožbe zavrne kot neutemeljene.

4. Delno utemeljena je le pritožba udeleženke A. A. 5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da obtoženi C. C. in udeleženka X, d. o. o. neutemeljeno izpodbijata pravilno odločitev sodišča prve stopnje in utemeljene razloge zanjo, udeleženka A. A. pa odločitev in razloge prvostopenjskega sodišča utemeljeno izpodbija v delu, ki se nanaša na premoženje oz. nepremičnine, katerih (so)lastnica je (tudi) ona sama.

K pritožbi udeleženke A. A. 6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da mora sodišče prve stopnje ob odločanju o podaljšanju začasnega zavarovanja ponovno presoditi vse predpostavke oziroma pogoje za uporabo tega ukrepa, ter svoje zaključke obrazložiti in utemeljiti. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, kot izhaja iz točk 8 do 17 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri tem se je pri presojanju obstoja utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje (v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa) utemeljeno sklicevalo le na pravnomočno obtožnico. Kot je pritožbeno sodišče v svojih prejšnjih odločitvah v tej zadevi že večkrat navedlo, je v sodni praksi(1) sprejeto stališče, da pravnomočnost obtožnice sama po sebi pomeni, da že iz njene obrazložitve izhaja takšen standard verjetnosti (torej utemeljen sum), da je obtoženec storil kaznivo dejanje, zato pri kasnejših odločitvah v teku postopka tega ni potrebno posebej utemeljevati, če se okoliščine niso bistveno spremenile oz. ni nastal dvom o obstoju takšne verjetnosti ter tudi ne ponavljati tistih dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma. Utemeljen sum, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje do trenutka izdaje izpodbijanega sklepa ni bil v ničemer omajan, kot izhaja iz spisa oz. iz do tedaj izvedenega dokaznega postopka. Pritožbene navedbe v drugem, tretjem in četrtem odstavku na strani 3 pritožbe so zato neutemeljene.

7. Pritožnica povzema vsebino ustavnih človekovih pravic do zasebne lastnine, do sodnega varstva in do pravnega sredstva, ter sodišču prve stopnje očita, da obtožencu in udeležencem postopka ni zagotovilo sodnega varstva teh njihovih pravic ter pravice do odprave posledic njihove kršitve, pri čemer pa teh svojih navedb ne utemelji in jih ne konkretizira. Zaradi posplošenosti teh očitkov ni mogoče preizkusiti.

8. V zvezi s pravico do pravnega sredstva pritožnica navaja, da bi sodišče prve stopnje o pravnem sredstvu moralo odločiti znotraj časovnega obdobja, za katerega je odredilo oz. podaljšalo začasno zavarovanje, saj sicer omogoča nedotakljivost svojega sklepa ves čas, za katerega je ukrep odredilo oz. podaljšalo. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje ni odločalo o vloženem pravnem sredstvu (ugovoru), temveč, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sklepa, o predlogu za spremembo začasnega zavarovanja in o predlogu za podaljšanje le tega, zato pritožnica s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

9. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa v točkah 14 in 16 izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je skupna višina vseh odrejenih začasnih zavarovanj v tem postopku bistveno nižja od skupne višine premoženjskopravnega zahtevka in je to tudi prepričljivo utemeljilo. Tega zaključka pritožnica ne izpodbija, zato je gola pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni navedlo kakšna je sedanja vrednost zavarovanih delnic družbe Ž., d. d. (navedlo je le, da je nižja kot ob storitvi očitanega kaznivega dejanja), neutemeljena. Pritožnica ne pove niti katero kršitev s tem očitkom uveljavlja.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da pritožnica z oškodovancem ni v upniško-dolžniškem razmerju, niti sama osebno iz kaznivega dejanja ni pridobila nobene premoženjske koristi, saj ta okoliščina na ukrep začasnega zavarovanja premoženjskopravnega zahtevka ne vpliva. Kot navaja udeleženka tudi sama v tretjem odstavku na strani 2 pritožbe, sodišče začasno zavarovanje lahko odredi, ne le zoper obtoženca, temveč tudi zoper druge osebe, na katere je bila premoženjska korist prenesena, če se jim lahko odvzame po določbah Kazenskega zakonika (tretji odstavek 502. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)). KZ v četrtem odstavku 96. člena določa, da se bližnjim obtoženčevim sorodnikom lahko odvzame (med drugim tudi) obtoženčevo premoženje, ki je bilo zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi preneseno nanje, razen če dokažejo, da so zanj plačali dejansko vrednost. Pritožbeno sodišče upoštevaje smisel in namen institutov premoženjskopravnega zahtevka oz. odvzema premoženjske koristi in začasnega zavarovanja teh zahtevkov (prvi odstavek 502. člena ZKP in prvi odstavek 109. člena ZKP) ter njihovo povezanost, nima pomislekov v to, da sodišče, upoštevaje zgoraj navedeni določbi, lahko odredi začasno zavarovanje tudi na tistem obtoženčevem premoženju, ki ga je ta prenesel na svojega bližnjega sorodnika zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi, pa le to ne izvira neposredno iz kaznivega dejanja. Te pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

11. Utemeljeno pa pritožnica izraža nestrinjanje s tem, da se ukrep začasnega zavarovanja razteza tudi na njeno premoženje, in sicer na njene nepremičnine oz. dele nepremičnin, ki pripadajo njej in so v njeni lasti. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje (točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijanega sklepa), da hiša na naslovu C. (točka II./8. izreka izpodbijanega sklepa), predstavlja skupno premoženje obtoženca in njegove žene - udeleženke A. A., prav tako je stanovanje na naslovu T. (točka II./7. izreka izpodbijanega sklepa), preden sta obtoženec in njegova žena v letu 2012 z njim razpolagala tako, da sta s sporazumom o razdružitvi skupne lastnine določila velikost svojih solastniških deležev, predstavljalo njuno skupno premoženje, saj sta se v zemljiško knjigo vpisala kot skupna lastnika z nedoločenimi deleži. Pritožnica zato neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Vendar pa je sodišče, na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, naredilo napačne zaključke, kar pa pritožnica utemeljeno uveljavlja. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v prvem odstavku 59. člena določa zakonsko izpodbojno domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (navedena določba se nanaša na omenjeno hišo, ki je bila pridobljena v času zakonske zveze). Prav tako Stvarnopravni zakonik (SPZ) v drugem odstavku 65. člena v zvezi s prvim in petim odstavkom 72. člena določa zakonsko domnevo, da so solastniški deleži, če niso določeni, enaki (navedena določba se nanaša na omenjeno stanovanje, ki je bilo pridobljeno še pred sklenitvijo zakonske zveze in v zemljiško knjigo vpisano kot skupna lastnina). Zakonca pa sta v letu 2012 zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi s svojima idealnima deležema na tej nepremičnini razpolagala tako, da sta s sporazumom o razdružitvi skupne lastnine določila velikost svojih deležev, takoj zatem pa je obtoženec svoj solastniški delež – do ½ z darilno pogodbo podaril sinu B. B. Ker se, upoštevaje navedeno v predhodnem odstavku, ukrep začasnega zavarovanja lahko razteza le na obtoženčevo premoženje (tudi tisto, za katerega je sodišče prve stopnje utemeljeno in pravilno ugotovilo, da ga je obtoženec prenesel na svojega sina B. B. zaradi onemogočanja odvzema premoženjske koristi), je sodišče prve stopnje neutemeljeno podaljšalo ta ukrep tudi na tistem premoženju oz. delu nepremičnin, za katere na podlagi zgoraj navedenih določb ZZZDR in SPZ velja domneva, da pripadajo obtoženčevi ženi - udeleženki A. A. Pritrditi je pritožnici, da je s tem neupravičeno poseglo v njeno (so)lastninsko pravico.

12. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi udeleženke A. A. delno ugodilo in je izpodbijani sklep v točkah II./7. in II./8. izreka spremenilo tako, da je začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka družbe O., d. o. o. ustrezno skrčilo, in sicer tako, da ne sega na premoženje oz. tiste dele nepremičnin (stanovanja in hiše), ki bi na podlagi navedenih zakonskih določb (domnev) pripadle udeleženki. V preostalem pritožba A. A. ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

K pritožbama obtoženega C. C. in udeleženke X, d. o. o. 13. Pritožbene navedbe obtoženca in udeležene družbe X, d. o. o. so v bistvenem enake oz. identične, zato jih bo pritožbeno sodišče obravnavalo skupaj.

14. Pritožbene navedbe na prvi strani obtoženčeve pritožbe, da so se okoliščine, ki so narekovale odreditev začasnega zavarovanja spremenile ter, da sodišče ni upoštevalo niti enega ugovora in je v celoti sledilo le predlagatelju ukrepa, so posplošene, brez razlogov in nekonkretizirane, zato jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do vseh bistvenih navedb v odgovorih obtoženca in udeleženke na predlog za spremembo in podaljšanje začasnega zavarovanja, kot to izhaja iz točk 4 in 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo le odgovora udeleženke A. A., kot to izhaja iz prvega odstavka na strani 8 izpodbijanega sklepa, kar pritožnik sicer utemeljeno graja, vendar pa gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vpliv katere na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa pa pritožnik ne zatrjuje.

15. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da se v razlogih izpodbijanega sklepa sklicuje na nepravnomočno sodbo okrožnega sodišča v Kranju I Pg 618/2011 in na ugotovitve izvedenke E. E. ter, da obtoženca žali, da polemizira (kar uveljavlja tudi udeleženka), vendar s tem ne izpodbija nobenih ugotovitev in zaključkov oz. razlogov sodišča prve stopnje, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Ne držijo pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pri utemeljevanju verjetnosti obstoja oškodovančeve terjatve opira le na pravnomočno obtožnico, ni pa upoštevalo obsežne dokumentacije, predložene tekom tega postopka in vloženih ugovorov ter pritožb, zaradi česar je po mnenju pritožnika tudi neutemeljeno zaključilo, da v zvezi z obstojem utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, ni nobenih sprememb. Iz točke 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje na pravnomočnost obtožnice sklicevalo pri utemeljevanju obstoja utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitano kaznivo dejanje, in sicer kot je pritožbeno sodišče to pojasnilo že v točki 5. obrazložitve tega sklepa, povsem utemeljeno. Pravilno je zaključilo, da utemeljen sum do trenutka izdaje izpodbijanega sklepa ni bil v ničemer omajan. Verjetnost obstoja oškodovančeve terjatve in njeno višino pa je sodišče prve stopnje utemeljevalo ne le s pravnomočnostjo obtožnice, temveč tudi z drugimi dejstvi in okoliščinami ter izvedenimi dokazi, kot to izhaja iz razlogov na strani 9 izpodbijanega sklepa, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene. Predložena dokumentacija na katero se pritožnik sklicuje, ki naj bi obtoženca razbremenjevala kazenske odgovornosti bo oz. je predmet dokaznega postopka na glavni obravnavi in predmet presoje pri odločanju sodišča prve stopnje o tem, ali je podana gotovost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita in je zanj kriv, in ni predmet odločanja v zvezi z ukrepom začasnega zavarovanja.

17. Upoštevaje zgoraj navedeno, so tudi pritožbene navedbe, da prvostopenjsko sodišče obtoženca po krivem obdolžuje nekaterih dejanj, saj je jasno, da obtoženec, niti nihče od udeležencev ni prejel nobene premoženjske koristi (kar uveljavlja tudi pritožnica), neutemeljene. Iz opisa kaznivega dejanja v pravnomočni obtožnici izhaja kakšna je v tej zadevi vloga obtoženega C. C. in družbe X, d. o. o., in sicer naj bi obtoženec prav preko te svoje družbe na nezakonit način pridobil večje število delnic družbe Ž., d. d., s čimer naj bi oškodoval družbo O., d. d. (sedaj d. o. o.), svoji družbi pa pridobil protipravno premoženjsko korist. 18. Pritožnik neutemeljeno navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kakšna je današnja vrednost delnic družbe Ž., d. d., pri čemer podaja svojo oceno vrednosti vsega zavarovanega premoženja in se sklicuje na oceno priče F. F. o vrednosti delnic. F. F. je zaslišan na glavni obravnavi dne 10. 12. 2015 izpovedal, da njegova ocena vrednosti spornih delnic ni verodostojna, ker ni strokovna, saj ni strokovnjak za to področje, pravzaprav niti ni znal pojasniti vrednosti, ki jih je v zvezi s tem navedel v zapisnik kot izvršitelj. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato posplošene in neutemeljene in ne izpodbijajo zaključka prvostopenjskega sodišča, da so delnice danes vredne manj, kot so bile ob storitvi očitanega kaznivega dejanja, ki ga sodišče utemeljeno opira na strokovno izvedensko mnenje, niti ne izpodbijajo zaključkov sodišča prve stopnje, navedenih v točkah 14 in 16 obrazložitve izpodbijanega sklepa o podani sorazmernosti ukrepa, ki jim pritožbeno sodišče sledi.

19. Dejstvo, da je obtoženi C. C. solastnik družbe O., d. o. o. in njegovi motivi za prodajo spornih delnic niso relevantni, saj te okoliščine ne zmanjšujejo obtoženčeve kazenske odgovornosti oz. ga ne morejo razbremeniti očitka, da je na svojo družbo - udeleženko X, d. o. o. prenesel delnice po nesorazmerno nizki ceni. Tudi ostale obširne navedbe obeh pritožnikov v tej smeri, ki se tičejo ozadja sporov med lastniki podjetij, njihovega domnevno nezakonitega ravnanja in povzročanja škode, niso relevantne za odločanje o začasnem zavarovanju premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca oz. o njegovi spremembi in podaljšanju, in vsebinsko ne izpodbijajo razlogov napadenega sklepa. Obširne pritožbene navedbe s podajanjem lastne dokazne ocene pritožnikov o inkriminiranem ravnanju in aktivnostih posameznih oseb, ki so bile v sporne in z njimi povezane dogodke na tak ali drugačen način vključene in bi morale biti po stališču pritožnikov kazensko in odškodninsko obravnavane, so neutemeljene. Zastopanje stališča, da obtoženec očitanega kaznivega dejanja ni storil in je sam žrtev izsiljevanja in goljufije, namreč ne more biti predmet pritožbene presoje v zvezi s podaljšanjem ukrepa začasnega zavarovanja. Iz teh razlogov pritožnik tudi z očitki sodišču prve stopnje, da v tem postopku zagotavlja pravice le tistim osebam, ki so izpeljale goljufijo in si nezakonito pridobile premoženje družbe O., d. o. o., ne more uspeti.

20. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožnikoma, da iz točk 10 in 15 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje že odločeno kako bo razsodilo v tej zadevi, in sicer, da bo obtoženca obsodilo. Po presoji pritožbenega sodišča gre zgolj za nespreten povzetek zakonske dikcije iz prvega odstavka 502. člena ZKP in zgolj dejstvo, da je sodišče prve stopnje pri tem namesto besede „bi“ (onemogočil) uporabilo besedo „bo“ (onemogočil), še ne pomeni in ne dokazuje, da je sodišče prve stopnje prejudiciralo, da je obtoženec kriv.

21. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženega C. C. in udeleženke X, d. o. o. zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

22. Ker udeleženka X, d. o. o. s pritožbo ni uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 92. člena ZKP v plačilo naložilo sodno takso za zavrnitev pritožbe v znesku 30,00 EUR, kot strošek pritožbenega postopka. Višina odmerjene sodne takse temelji na tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Udeleženki A. A. se sodna taksa zato, ker je s pritožbo delno uspela, ob smiselni uporabi drugega odstavka 98. člena ZKP, ne določi. Če bo za obtoženega C. C. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP) pa bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper izpodbijani sklep po zgoraj navedeni tarifni številki, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Odločbi VSRS I Ips 354/2003 z dne 11. 12. 2003, I Ips 183/2003 z dne 12. 6. 2003.