Jedro

Vožnja s kolesom sama po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti.

Ob upoštevanju, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen kot poštar, pošto vsakodnevno raznašal s kolesom, to delo opravljal že dlje časa ter da je teren poznal in vedel, da gre za makadamsko cesto v slabem, že dvajset let nespremenjenem stanju, je oceniti, da vožnja takšne osebe v navedenih okoliščinah ne pomeni nevarne dejavnosti.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže. V ostalem se reviziji ugodi in se vmesna sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.750.272,00 SIT s pripadki, s katerim tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala dne 2.4.2001 zaradi padca s kolesom pri opravljanju dela poštarja. Ugotovilo je, da vzroki za padec niso na strani zavarovanke toženke Pošte Slovenije d.o.o. in da ta ni ne objektivno ne krivdno odgovorna.

Sodišče druge stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka tožniku v celoti odgovorna za škodo, nastalo v škodnem dogodku. Odločitev je oprlo na oceno, da je zavarovanka toženke objektivno odškodninsko odgovorna, saj pomeni vožnja s kolesom s čez ramo poveznjeno 30 kg težko poštarsko torbo, po slabi makadamski poti navzdol in v ovinek nevarno dejavnost oziroma obratovanje s povečano stopnjo nevarnosti, ki se je izvajala za potrebe zavarovanke toženke.

Proti tej sodbi je pravna naslednica toženke vložila revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka skupaj z zamudnimi obrestmi. Uvodoma opozarja, da je toženka - zavarovalnica A., d.d. zaradi pripojitve k družbi B. d.d. dne 29.12.2005 prenehala obstajati, pravna naslednica pa je družba C. d.d. K. Revizija očita, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov, in med samimi zapisniki. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je bila torba težka okoli 30 kg, tožnik pa je na naroku dne 6.7.2005 izpovedal, da je bila težka okoli 26 kg, torej 15 % manj od ugotovljene teže in 30% manj od dovoljene teže 33 kg po notranjih pravilih pošte. Meni, da vožnja s kolesom, četudi je voznik obremenjen s torbo, ni nevarna dejavnost. Bistvena lastnost nevarne dejavnosti je, da iz nje praviloma izhaja večja škodna nevarnost za okolico. Obravnavani primer je osamljen in gre za naključje, saj je tožnik izpovedal, da pošto raznaša s kolesom, obremenjen s poštno torbo, že 28-30 let in da do padca ali drugega škodnega dogodka ni prišlo. Protispisna in v nasprotju z izvedenimi dokazi je ugotovitev pritožbenega sodišča, da je do padca prišlo zato, ker je bil tožnik zaradi torb bolj okoren. Tožnik tega ni izpovedal, temveč je kot vzrok padca navedel jarek na cesti. Ne glede na navedeno pa so podani tehtni razlogi za ekskulpacijo toženke. Tožnik je pošto kljub odredbi delodajalca, da mora pošto raznašati peš, samovoljno raznašal s kolesom. V primeru nemožnosti pravočasnega opravljanja dela zaradi preobremenjenosti bi tožnik moral nadrejene opozoriti na prevelik obseg dela. Do padca je prišlo tudi zaradi nepazljivosti tožnika, ki je izpovedal, da bi sigurno prevozil cesto, če jarka ne bi bilo, in zaradi slabe dovozne poti. Vzrok nezgode je torej v ravnanju oškodovanca samega in tretjega, ki ni poskrbel, da bi bila cesta normalno prevozna.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka A. d.d. L., zaradi pripojitve k družbi B. d.d. prenehala obstajati in bila dne 27.3.2006 izbrisana iz sodnega registra, pravna naslednica toženke pa je družba C. d.d. K., ki je vložila revizijo.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena.

Tožnik je poleg zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode uveljavljal tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Ta dva zahtevka se opirata na različno dejansko in pravno podlago. V takšnem primeru je po določbi 41. člena ZPP treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov, ne glede na to ali se izpodbija končna ali vmesna sodba. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), z vmesno sodbo sodišča druge stopnje pa je zahtevku tožnika iz naslova premoženjske škode ugodeno za znesek 209,78 EUR (50.272,00 SIT), revizija proti tem delu sodbe ni dovoljena in jo je vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija proti odločitvi o temelju odškodninske obveznosti toženke za nepremoženjsko škodo je utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje toženka, niso podane. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je tožnik na naroku dne 6.7.2005 izpovedal, da je bila torba težka okoli 30 kg ali več, do škodnega dogodka pa je raznesel 15 % pošte, tako da ugotovljena teža torbe okoli 30 kg ne pomeni bistvenega odstopanja glede na tožnikovo izpovedbo. Z uveljavljanjem protispisnosti glede vzroka padca pa tožnik izpodbija ugotovitve sodišč o neposrednih vzrokih padca. Pojasnjevanje več možnih vzrokov (dejstev), ki naj bi povzročili škodo, je namreč dejanske narave, ugotovljenega dejanskega stanja pa v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnik padel s kolesom pri opravljanju dela poštarja. Tedaj veljavni Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 s spremembami) v prvem odstavku 73. člena določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Nižji sodišči sta se tako pravilno oprli na določila tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 s spremembami; ZOR) o povračilu škode. Tožnik tožbo utemeljuje s trditvami o krivdni in objektivni odgovornosti delodajalca Pošte Slovenije d.o.o. kot zavarovanke toženke. V obravnavani zadevi ni spora o tem, da bi bila toženka odgovorna za škodo, če bi bila odškodninsko odgovorna organizacija, ki je pri njej zavarovala svojo odgovornost. Sporno pa je, ali je Pošta Slovenije d.o.o., v kateri je bil v času škodnega dogodka tožnik zaposlen, odgovorna za tožnikovo škodo.

Zakon predvideva odgovornost na podlagi krivde (krivdna odgovornost) in samo v izjemnih primerih uzakonja objektivno odgovornost (154. člen ZOR). Presoja prvostopenjskega sodišča o neobstoju objektivne odškodninske odgovornosti in presoja drugostopenjskega sodišča o njenem obstoju temeljita na, v nadaljevanju povzetih ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava vezano. Tožnik se je dne 2.4.2001 poškodoval pri raznašanju pošte, ko se je z lastnim kolesom in s poštarsko torbo čez ramo, težko okrog 30 kg, peljal po makadamski cesti po klancu navzdol v ovinek, zapeljal v jarek na cesti in padel. Spodneslo ga je, ker je bila cesta sprana, na cesti izza ovinka pa je bil jarek in kolesnice. Vozišče je bilo v zelo slabem stanju. Gre za slabo gozdno cesto, katere stanje je enako že dvajset let. Tožnik, ki je teren poznal, je tistega dne nadomeščal poštarja J. G. Tudi ko je bil G. na dopustu, ga je na tem terenu največkrat nadomeščal prav tožnik, ki je bil najdlje na pošti. V zvezi z načinom opravljanja dela je ugotovljeno, da ima vsak okoliš svojo potovnico, v kateri je določen način raznašanja pošte (peš, s kolesom, z motorjem). Za tožnikov rajon je bilo določeno, da se pošta raznaša peš, medtem ko je tožnik uporabljal lastno kolo, delodajalec pa je vedel za uporabo koles pri raznašanju pošte in to dopuščal. Nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga mora sodišče oziroma sodna praksa v vsakem primeru vsebinsko pojasniti. Tako je po sodni praksi nevarna dejavnost tista, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri taki dejavnosti večja in je pričakovati, da bo nastala znatna škoda. Dejavnost pa je nevarna tudi takrat, ko sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Vožnja s kolesom sama po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti. Gre za povsem običajno dejavnost, ki jo ljudje množično opravljajo vsak dan. Čez ramo poveznjena 30 kg težka poštarska torba resda zmanjša voznikovo stabilnost pri vožnji in zmanjša njegovo okretnost pri morebitnem reševanju situacije zaradi padca, zaradi česar je nevarnost večja. Nevarnost povečajo še okoliščine, da vožnja poteka po slabi gozdni makadamski cesti z naklonom navzdol. Vendar pa so za opredelitev enako pomembni tudi subjektivni vidiki opravljanja dejavnosti. Ob upoštevanju, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen kot poštar, pošto vsakodnevno raznašal s kolesom, to delo opravljal že dlje časa ter da je teren poznal in vedel, da gre za makadamsko cesto v slabem, že dvajset let nespremenjenem stanju, je oceniti, da vožnja takšne osebe v navedenih okoliščinah ne pomeni nevarne dejavnosti. Od osebe, ki raznašanje pošte s kolesom opravlja profesionalno kot poklic že dlje časa, se pričakuje, da je sposobna obvladovati te nevarnosti, pa tudi njena skrbnost pri vožnji je večja od tiste, ki se pričakuje od povprečno skrbnega voznika. Navedene nevarnosti so tako za poštarja povsem običajne, saj se jim izpostavlja pri delu vsakodnevno. Zavarovanka toženke zato za nastalo škodo ni odgovorna iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti, tožbeni zahtevek zoper toženko pa po tej pravni podlagi ni utemeljen.

Ker se pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredeljevalo do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi s krivdno odškodninsko odgovornostjo, je Vrhovno sodišče v ostalem delu reviziji ugodilo in vmesno sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve pa se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).