Jedro

Ker je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja tudi izkazana pravica do razpolaganja z nepremičnino in ker ta lahko zaradi določbe 1. odstavka 88. člena zakona o denacionalizaciji postane v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sporna, je treba denacionalizacijskemu upravičencu ali njegovemu pravnemu nasledniku priznati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja položaj stranke, saj sicer ne bi mogel učinkovito varovati pravic, ki mu gredo po določbah ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine je s sklepom z dne 3.9.1993 zavrgel predlog B.S. za obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, končanega z odločbo navedenega sekretariata z dne 4.3.1992, ter odločil, da se obnova postopka po uradni dolžnosti ne uvede.

Na pritožbo predlagatelja obnove postopka B.S. je tožena stranka z odločbo z dne 14.3.1994, ki jo tožnik kot investitor izpodbija v tem upravnem sporu, odločila, da se navedeni sklep organa prve stopnje odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bilo gradbeno dovoljenje, s katerega izdajo se je končal postopek, katerega obnovo predlaga tožnik, izdano tožniku dne 4.3.1992. Tedaj je že bil v veljavi zakon o denacionalizaciji, ki v 88. členu določa, da z dnem uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona izhaja dolžnost vrnitve. Pritožnik je kot pravni naslednik upravičencev že takoj po vložitvi zahteve za denacionalizacijo premoženja, med drugim tudi zemljišča s parc. št. 1204/1, opozarjal prvostopni upravni organ na nedopustnost razpolaganja s tem premoženjem, seznanil pa ga je tudi z vložitvijo tožbe za ugotovitev ničnosti pogodbe o oddaji navedenega zemljišča. Zato ni mogoče oporekati njegovi zahtevi, da mu gre v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja na navedenem zemljišču pravica osebe, ki ima zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ker je Temeljno sodišče s sodbo z dne 16.12.1992 izreklo za nično pogodbo z dne 8.4.1991, sklenjeno med Občino - Skladom in tožnikom o oddaji in plačilu sorazmernega dela stroškov za pripravo in opremo stavbnega zemljišča za gradnjo objekta v ureditvenem območju, v tistem delu, ki se nanaša na parc. št. 1204/1 - del dvorišča 1373 m2, in je v tem delu navedena pogodba brez pravnega učinka, pa tožena stranka tudi meni, da je verjetno izkazan obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožniku je bilo namreč izdano gradbeno dovoljenje tudi za gradnjo na zemljišču s parc. št. 1204/1, s katerim glede na navedeno sodbo ne razpolaga, slednje pa je novo dejstvo, za katero se je izvedelo s sodbo, je pa nadvomno obstajalo že v času izdaje odločbe. Organ prve stopnje po mnenju tožene stranke torej ni postopal pravilno, ko je predlog za obnovo postopka zavrgel. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnopravnih predpisov. Meni, da B.S. ne gre položaj stranke v postopku, saj se ta ni uvedel na njegovo zahtevo, niti ni tekel zoper njega. Nima tudi položaja prizadete stranke, saj je le-ta lahko le tisti, ki varuje v upravni stvari kakšno pravico ali pravno korist. Pravilno je stališče prvostopnega organa, da B.S., ki se sklicuje na denacionalizacijski postopek, lahko uveljavlja svoje pravice in pravne koristi le v tem postopku, nima pa aktivne legitimacije na podlagi materialnopravnih predpisov, ki urejajo izdajo gradbenih dovoljenj. Tožnik pripominja, da denacionalizacijski postopek B.S. še ni končan in v njem ni bilo odločeno, kdo je stranka in tudi ne ali je premoženje sploh last upravičencev glede na to, da je šlo za nacionalizacijo podjetja, tožnik pa meni, da je lahko stranka v postopku le tisti, ki varuje kakšno svojo že nastalo pravico ali pravno korist, ne pa tudi tisti, ki meni da ima lahko kakšno pravico ali upravičenje. Dalje tožnik tudi meni, da v sporni zadevi ni podan razlog za obnovo postopka po 1. in 5. točki 249. člena ZUP, saj je bila sodba, na katero se S. sklicuje, izdana po izdaji gradbenega dovoljenja (drugostopna sodba pa dne 30.3.1993), za obnovitveni razlog pa se lahko šteje le dejstvo, ki je novo, je pa že obstajalo v času pred izdajo dokončne odločbe in je "novo" le toliko, da se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Dejstvo pa je, da je tožnik med prvotnim postopkom predložil dokaze o pravici razpolaganja s spornim zemljiščem, zaradi česar je bil v celoti izpolnjen pogoj po 36. členu zakona o graditvi objektov. Zemljiškoknjižni vpis pravice uporabe nedvomno je dokaz o razpolaganju z zemljiščem. Sporno zemljišče je bilo tožniku dodeljeno v skladu z določbami zakona o stavbnem zemljišču na podlagi sklepa pristojne komisije z dne 8.11.1989, pred tem pa že z odločbo z dne 19.6.1962 ter nadalje s pogodbo, ki nista bili obravnavani v navedeni pravdni zadevi. Glede na navedeno in glede na to, da je vprašanje, ali ima S. sploh pravico vložiti zahtevo za denacionalizacijo ter za vrnitev zemljišča v naravi, tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Prizadeta stranka B.S. v odgovoru na tožbo navaja, da je ves čas postopka nesporno, da je pravni naslednik denacionalizacijskih upravičencev in je zato stališče tožene stranke, da mu gre položaj stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pravilno, saj v tem postopku varuje iz lastninske pravice izvirajoče pravne koristi, ki izhajajo iz pravice dedovanja. Podan je tudi razlog za obnovo postopka po 1. točki 249. člena ZUP, kajti pogodba glede katere je bilo s sodbo ugotovljeno, da je v delu, ki se nanaša na parc. št. 1204/1 - del, nična, je v tem delu brez pravnega učinka. Z nično pogodbo tožnik ni mogel pridobiti pravice razpolaganja za gradnjo na tej parceli in to dejstvo je obstajalo že ob izdaji gradbenega dovoljenja. Ob tem so pravno nepomembna vsa zatrjevanja tožnika, da je v prvotnem postopku predložil zemljiškoknjižni izpisek za sporno parcelo ter da mu je bilo zemljišče dodeljeno v skladu z določbami zakona o stavbnih zemljiščih, pa tudi ugovori, da mu je bilo zemljišče dodeljeno že z odločbo z dne 29.6.1962 ter nadalje s pogodbo, saj iz obrazložitve sodbe izhaja, da so te navedbe neresnične. Prizadeta stranka zato predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz določb 256. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izhaja, da so za formalni preizkus predloga za obnovo upravnega postopka pomembna tri vprašanja: ali je predlog pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba ter ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. Pravočasnost predloga v obravnavani stvari med strankama ni sporna, sporno pa je vprašanje, ali je predlog podala upravičena oseba in vprašanje, ali je okoliščina, na katero se opira predlog, lahko razlog za obnovo postopka.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi glede prvega spornega vprašanja zavzela pravilno stališče, da B.S. v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja, kolikor se nanaša tudi na zemljišče s parc. št. 1204/1, ni mogoče odrekati položaja stranke v postopku. Tožena stranka svoje stališče opira na 88. člen zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen), pri čemer citira besedilo njegovega 1. odstavka, iz česar bi bilo sicer mogoče sklepati, da tudi izdajo gradbenega dovoljenja šteje za razpolaganje z nepremičninami, kar pa bi bila preširoka razlaga te zakonske določbe. Toda glede na to, da je eden od pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja tudi izkazana pravica razpolaganja z nepremičnino (1. alinea 36. člena zakona o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, dalje: ZGO), ter da ta zaradi navedene določbe 88. člena ZDen lahko v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po uveljavitvi ZDen postane sporna, je treba denacionalizacijskemu upravičencu ali njegovemu pravnemu nasledniku (15. člen ZDen) v postopku izdaje gradbenega dovoljenja priznati položaj stranke, saj sicer ne bi mogel učinkovito varovati pravic, ki mu gredo po določbah ZDen. Za priznanje tega položaja ni potrebno, kot to zmotno meni tožnik, da je pravica na podlagi ZDen za (prizadeto) stranko že nastala, temveč zadošča le, da stranka izkaže svoj pravni interes. Ta pa je bil v sporni zadevi izkazan z navedeno sodbo Temeljnega sodišča, na katero je svojo odločitev oprla tožena stranka.

Tožena stranka po presoji sodišča tudi pravilno ugotavlja, da je dejstvo, da je bila pogodba z dne 8.4.1991, glede katere je bilo z navedeno sodbo v delu, ki se nanaša na parc. št. 1204/1- del, ugotovljeno, da je nična, šteti za novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP. Kot izhaja iz določbe 1. odstavka 107. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in iz številnih drugih določb tega zakona, je ničnost pogodbe hiba, ki vpliva na veljavnost pogodbe že od njene sklenitve. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da je pogodba v delu, glede katerega je bila ugotovljena za nično, brez pravnega učinka in da so posledice ničnosti obstajale že v času izdaje gradbenega dovoljenja, le da se zanje ni vedelo. Tožbeni ugovor, da je ničnost pogodbe dejstvo, ki je nastopilo šele po izdaji gradbenega dovoljenja in ga zato ni mogoče šteti za dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP, torej ni utemeljen.

Po navedenem je tožena stranka ravnala pravilno in v skladu z določbami 1. in 2. odstavka 256. člena ZUP, ko je sklep organa prve stopnje, ki je bil oprt na stališče, da B.S. ne gre položaj stranke v postopku ter da ničnost navedene pogodbe ni novo dejstvo v smislu 1. točke 249. člena ZUP, odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. Tožba je zato neutemeljena in sodišče jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo, ne da bi se spuščalo v vsebinsko presojo ostalih tožbenih ugovorov. Le-ti se namreč ne nanašajo na sporno začetno fazo odločanja o predlogu za obnovo upravnega postopka, pa tako na odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče je ZUP, ZOR in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).