Jedro

Glede na določbe ZIKS-1 odloča o premestitvi obsojenca direktor Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan utemeljen premestitveni razlog. Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri le ali je upravni akt nezakonit, ker je bil prekoračen obseg prostega preudarka ali ker je bil preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za pravosodje, št. ... z dne 11. 7. 2003, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo direktorja Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju: Uprava), št. ... z dne 28. 5. 2003, s katero je bila zavrnjena prošnja za premestitev iz Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Dob v katerikoli drug ZPKZ. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bila tožeči stranki odobrena le ugodnost nenadzorovanega obiska zunaj zavoda v trajanju petih ur, na podlagi česar pa bi bilo preuranjeno zaključiti, da tožeča stranka ne bo zlorabila zunajzavodske ugodnosti, kar je pogoj za premestitev v milejši režim prestajanja kazni zapora. Nadalje se tožena stranka strinja z prvostopenjskim organom, ko ta ugotavlja, da so v ZPKZ Dob pri Mirni tožeči stranki omogočeni boljši pogoji prestajanja kazni kot v ZPKZ Ljubljana, v zvezi z zatrjevanimi psihičnimi težavami pa zaključi, da so le - te posledica prestajanja kazni zapora in bi se pojavile oziroma nadaljevale v kateremkoli zavodu.

Zoper tako odločitev je tožeča stranka vložila tožbo. V njej navaja potek upravnega postopka ter v izogib ponavljanju vztraja pri ugovorih, ki jih je podala v pritožbi. Meni, da je iz teh razlogov premestitev iz ZPKZ Dob pri Mirni v ZPKZ Ljubljana, primerna. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži tudi plačilo stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v postopku ni prijavil. Tožba je utemeljena.

V konkretni zadevi je tožena stranka potrdila odločbo organa prve stopnje, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke po premestitvi iz ZPKZ Dob pri Mirni v ZPKZ Ljubljana. Premestitev obsojenca ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/2000 in nasl., v nadaljevanju ZIKS-1) v 79. in naslednjih členih. Tako je v 81. členu navedenega zakona določeno, da o premestitvi obsojenca iz enega zavoda v drugega odloča direktor Uprave po pridobitvi mnenj obeh zavodov. V 79. členu ZIKS-1 pa je določeno, da se obsojenca lahko premesti, če je to potrebno za izvajanje programa tretmaja ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu. Premestitev obsojenca ureja tudi Pravilnik o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 102/00, v nadaljevanju: Pravilnik), ki v 84. členu določa, da je premestitev obsojenca mogoča le, če ima zavod, v katerega naj bi obsojenca premestili, ustrezne pogoje za izvajanje programa tretmaja. Glede na določbe ZIKS-1 odloča torej o premestitvi direktor Uprave po prostem preudarku, pri čemer pa mora biti podan utemeljen premestitveni razlog. Ko uporabi prosti preudarek, ima direktor Uprave širše polje presoje in izmed več pravno možnih odločitev izbere tisto, za katero meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje najbolj ustrezna oziroma smotrna. Pri tem je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. Kadar je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v upravnem sporu preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker je bil prekoračen obseg prostega preudarka ali ker je bil preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (3. odstavek 38. člena Zakona o upravnem sporu- Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00). Namen pooblastila za odločanje po prostem preudarku bi bil po mnenju sodišča prekoračen, če bi odločitev o premestitvi ogrozila izvrševanje izrečene kazni.

V obravnavnem primeru pa sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka, ker ocenjuje, da tožena stranka v postopku ni ugotovila vseh pravno pomembnih dejstev in okoliščin, ki so podlaga za odločanje po prostem preudarku. Iz prošnje za premestitev z dne 20. 11. 2002, ki je v predloženih spisih, je razvidno, da je tožeča stranka po svojih pooblaščencih kot razlog za premestitev napisala tudi, da je podvržena grožnjam neke skupine obsojencev. Do teh navedb, sicer povsem posplošenih, se je opredelil le upravnik ZPKZ Dob pri Miri v svojem mnenju z dne 12. 5. 2003. To pa niti prvostopnega niti drugostopnega organa ni odvezovalo, da jih tudi sama presodita in se v svojih odločbah do njih opredelita. Po mnenju sodišča bi namreč, seveda dovolj konkretizirane navedbe, lahko bila dejstva in okoliščine, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v okviru premestitvenega razloga varnosti in ohranitve reda in discipline v zavodu. Prvostopni organ pa je v povzemanju vsebine prošnje za premestitev le navedel, da je tožnik kot razlog za premestitev uveljavljal tudi ogroženost s strani drugih obsojencev, vendar do teh navedb ni zavzel nobenega stališča, medtem ko jih tožena stranka, čeprav so bile uveljavljene tudi kot pritožbeni razlog, v svoji odločbi ne omenja. Ob tem pa sodišče še ugotavlja, da je v predloženih spisih zaznamek o razgovoru med tožnikom in vzgojiteljem v ZPKZ z dne 26. 5. 2003, torej pred izdajo prvostopne in drugostopne odločbe, ki naj bi bil voden prav v zvezi s spornim vprašanjem.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da v obravnavani zadevi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, tako da bi sploh bilo mogoče odločati o priznanju ali nepriznanju kakšne pravice po prostem preudarku. Zato je moralo izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek.

Sodišče je svojo odločitev sprejelo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter po 2. in v smislu 3. odstavka te določbe zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.