Jedro

Pri tožnici zaradi utesnitve medialnega živca v zapestnem prehodu in zaradi nakazane degenerativne spremembe ni mogoče ugotoviti telesne okvare po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar.

Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca v vseh primerih nestrinjanja strank z mnenji invalidskih komisij. Dolžno pa je to storiti, kadar dokazni predlog vsebuje utemeljene pomisleke glede pravilnosti in jasnosti dejstev v mnenjih teh organov. V obravnavanem primeru, ko tožnica zatrjuje, da gre pri njej za določena stanja, za katera v Seznamu telesnih okvar niso določene telesne okvare, ne gre za takšen utemeljen predlog za postavitev izvedenca in tudi ne za takšno očitano kršitev, da bi bila tožnici odvzeta možnost varstva pred sodiščem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 12. 3. 2013 in št. ... z dne 6. 12. 2012 ter da se ji prizna pravica do invalidnine za 50 % telesno okvaro zaradi bolezni od 13. 9. 2012 dalje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo le na podlagi spisovne dokumentacije, ne da bi zaslišalo tožnico, pridobilo zdravstveni karton tožnice in postavilo predlaganega izvedenca zdravstvene stroke. Po prepričanju tožnice je takšno postopanje nezakonito in ji je dejansko odvzeta možnost sodnega varstva pred sodiščem. Navaja, da je tožbo potem, ko ji je bila predhodno priznana 40 % telesna okvara zaradi karcinoma leve dojke, vložila iz razloga, ker pri oceni telesnih okvar toženec ni upošteval njenega celotnega zdravstvenega stanja. Trpi tudi za omejeno gibljivostjo zapestjih, sprememb karpalnih kosti, lateralno ob stiloidu, obojestransko utesnitvijo medialnega živca v zapestnem prehodu, kar ji povzroča hude in številne bolečine v zapestjih, težave z desnim stopalom, zoženjem spinalnega kanala v nivoju Th9-10 hondurzo (pravilno: hondrozo), C4-5, osteohondrozo C5-6, poseda se ji hrbtenica, prav tako pa slabo sliši. Navaja, da je sodišču predložila vso relevantno zdravstveno dokumentacijo, s katero razpolaga, ker pa domnevno ne razpolaga z vso zdravstveno dokumentacijo, je predlagala, da sodišče zaradi predložitve popolne zdravstvene dokumentacije in izdelave izvedenskega mnenja, pribavi in vpogleda tudi v njen zdravstveni karton. Ta dokazni predlog je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo, prav tako pa dokazni predlog za postavitev izvedenca zdravstvene stroke. Sodišče v celoti in enostransko sledi zgolj ugotovitvam invalidskih komisij toženca, kar je po mnenju tožnice nepravilno, saj se z ugotovitvami po zgolj 40 % telesni okvari ni strinjala. Meni, da invalidska komisija toženca ni izvedenski organ. Mnenje invalidske komisije ni nepristransko, ampak je izdelano v interesu toženca, zato je za pravilno in nepristransko ugotovitev zdravstvenega stanja tožnice potrebna postavitev neodvisnega izvedenca. Mnenje invalidske komisije ne predstavlja izvedenskega mnenja v skladu z določbami 243. do 256. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Tak značaj ima le izvedensko mnenje izvedenca, ki ga v sodnem postopku določi razpravljajoče sodišče. Sklicuje se na stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah VIII Ips 3/2006 z dne 7. 11. 2006 in VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006. Meni, da bi bilo zato potrebno upoštevati zahtevo po nepristranskem strokovnem mnenju. Tudi po presoji zdravstvenega stanja tožnice v relevantnem obdobju, bi izvedenec oprl svoje mnenje na lastne ugotovitve po opravljenem osebnem pregledu, kot tudi na podlagi zdravstvene dokumentacije, razvidne iz spisa in iz zdravstvenega kartona tožnice, ki bi ga v skladu z dokaznim predlogom moralo pribaviti sodišče. Šele izvedenec medicinske stroke bi pravilno in nepristransko ugotovil njeno težko zdravstveno stanje, potrdil zatrjevane telesne okvare, ki jih toženec ni ugotavljal in ne priznal in jih tožnica zatrjuje v tem postopku. Dejstvo, da je bila tožnica v postopku pred tožencem osebno pregledana, ne more predstavljati okoliščine, ki bi sodišče prepričalo, da osebni pregled s strani neodvisnega izvedenca ni potreben. S tem, ko sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z izvedencem medicinske stroke, zaslišanjem tožnice in pribavo zdravstvenega kartona, je storilo kršitev 243. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo niti bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 12. 3. 2013 in prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 12. 2012. Toženec je s prvostopno odločbo z dne 6. 12. 2012 zahtevo za priznanje invalidnine za telesno okvaro zavrnil. Z dokončno odločbo z dne 12. 3. 2013 pa je toženec pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil, izrek odločbe z dne 6. 12. 2012 pa spremenil tako, da tožnica nima pravice do invalidnine za 40 % telesno okvaro, nastalo 13. 9. 2012 zaradi bolezni. Takšna odločitev temelji na mnenju invalidske komisije druge stopnje z dne 6. 3. 2013, ki je menila, da je pri tožnici podana 40 % telesna okvara zaradi posledic bolezni od 13. 9. 2012 po poglavju X B, točka 13 c (kvadrantektomija leve dojke, odstranitev varovalne bezgavke) samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam).

6. Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta je v prvem odstavku 143. člena določal, da je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za telesno okvaro, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša telesna okvara najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister, pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrsto telesnih okvar, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotke teh okvar.

7. Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam telesnih okvar, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Seznam. Posamezno telesno okvaro je tako mogoče ugotoviti le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje telesnih okvar ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Seznamu.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in tožbenih navedb izhaja, da tožnica ne ugovarja višini priznane telesne okvare zaradi stanja po raku dojke, ampak zahteva ugotovitev še drugih telesnih okvar. Navedla je, da ima zelo omejeno gibljivost zapestij, spremembe v prvem redu karpalnih kosti, lateralno ob stiloidu, obojestransko utesnitev medialnega živca v zapestnem prehodu, kar ji povzroča številne bolečine v zapestjih, težave z desnim stopalom, deformacija glavice I MT kosti, valgus palca, kalcinate v višini kuboida planarno), zožen spinalni kanal v nivoju Th9-10, hondroza C4-5, osteohondroza C5-6, poseda se ji hrbtenica in slabo sliši. Enako zatrjuje tudi pritožba.

9. V poglavju VI B (zgornje okončine - funkcionalne motnje) je določeno v točki 13, da je telesna okvara podana le v primeru nepregibnosti ročnega sklepa in sicer v neugodnem položaju volarne fleksije v višini 40 % (točka a), v neugodnem položaju dorzalne fleksije ali ulnarne ali radialne deviacije v višini 30 % (točka b) in v ugodnem položaju obeh sklepov v višini 30 % (točka c). V 14. točki istega poglavja pa je določeno, da je podana telesna okvara, če gre za nepregibnost vseh metakarpofalangealnih in interfalangealnih sklepov od drugega do petega prsta. V nobeni od točk poglavja VI B pa ni določene telesne okvare zaradi utesnitve medialnega živca v zapestnem prehodu, to je za stanje, za katero uveljavlja tožnica telesno okvaro.

V Seznamu je v poglavju VIII (motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice) določena telesna okvara za popolno izgubo vsaj enega segmenta ali zaradi torakalne kifoze (povečana, izbočena ukrivljenost hrbtenice v prsnem delu). Tudi takšnega stanja tožnica ni zatrjevala, ali se sklicevala na konkreten izvid. Medtem, ko za nakazane degenerativne spremembe v Seznamu ni določene telesne okvare, torej za stanje, kakršno zatrjuje tožnica.

10. Ker tožnica ni zatrjevala nobenega od stanj, za katera so določene telesne okvare v poglavju VI B oziroma VIII niti ni nobeno od navedenih tak stanj razvidno iz kakšnega izvida, je zaključek sodišča prve stopnje, da pri tožnici zaradi utesnitve medialnega živca v zapestnem prehodu in zaradi nakazane degenerativne spremembe, ni mogoče ugotoviti telesne okvare oziroma, da takšno stanje ne rezultira telesne okvare, povsem pravilen.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je deformacija stopala omenjena v izvidu, ki datira po izpodbijani dokončni odločbi. Zaradi tega, ker sodišče prve stopnje skladno z določbo 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta na podlagi stanja do dneva dokončnosti, takšen izvid ni upošteven. V zvezi z zatrjevanim slabšim sluhom pa tožnica ni predložila nobenega izvida, niti se nanj ni sklicevala, ali da bi navedla, kakšne konkretne težave ima s sluhom in da je že opravila določene preiskave. V zvezi s sluhom je navedla zgolj to, da slabše sliši. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo je po poglavju II C (sluh in vestibularni sindromi) telesna okvara v višini 50 % podana v primeru, če gre za obojestransko hujšo naglušnost in je skupna izguba sluha nad 70 % do 90 % po Fowlerju. Torej, če gre za izgubo sluha in če je izguba sluha ugotovljena in obstoja v določeni višini.

12. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da se je predlog za oceno telesne okvare nanašal na stanje po raku dojke in utemeljeno zaključilo, da je toženec pravilno ocenjeval telesno okvaro v sklopu onkoloških težav tožnice. Nadalje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnica na poziv sodišča na glavni obravnavi ni izpostavila izvidov oziroma se ni sklicevala na kakršenkoli konkreten dokaz, na podlagi katerega bi utemeljevala druge telesne okvare. Za težave, ki jih je navajala pred sodiščem prve stopnje in jih navaja tudi v pritožbi, pa Seznam ne določa telesnih okvar.

13. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V zvezi z izvedbo tega dokaza je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica ni navedla nobenega konkretnega izvida, na podlagi katerega bi utemeljila svoj dokazni predlog, niti ni iz medicinske dokumentacije in posameznih izvidov razvidno takšne stanje. Glede na stališče, ki ga je v zvezi z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca zavzelo Vrhovno sodišče RS, sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca v vseh primerih nestrinjanja strank z mnenji invalidskih komisij. Dolžno pa je to storiti, ko dokazni predlog vsebuje utemeljene pomisleke glede pravilnosti in jasnosti dejstev teh organov. Tako je mogoče razumeti tudi sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 77212/2012 z dne 8. 10. 2015. V obravnavanem primeru, ko tožnica zatrjuje, da gre pri njej za določena stanja, ki so že povzeta v točki 8, za ta stanja pa nedvomno v Seznamu niso določene telesne okvare, ne gre za takšen utemeljen predlog za postavitev izvedenca in tudi ne za takšno očitano kršitev, da bi bila tožnici odvzeta možnost varstva pred sodiščem. Pritožba tudi sicer navaja, da je predložila vso relevantno dokumentacijo in da le domnevno ne razpolaga z vso dokumentacijo in na tej podlagi predlaga pridobitev zdravstvenega kartona, ne navaja pa katera konkretna dokumentacija naj bi se nahajala v zdravstvenem kartonu. Očitana kršitev pa ni podana niti s tem, ko sodišče ni zaslišalo tožnice, saj z njenim zaslišanjem ne bi nadomestilo objektivnih dokazov (izvidov), ki so edino relevantni in izkazujejo dejansko zdravstveno stanje. Kot že rečeno, pa tožnica tudi sicer ne zatrjuje, da je pri njej podano katerokoli od stanj, za katera so v Seznamu določene telesne okvare.

14. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 354. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.