Jedro

Toženka soprispevka na prvi stopnji sojenja ni konkretizirano uveljavljala in celo v pritožbi ne pojasni, kakšen naj bi bil po njeno tožnikov soprispevek k nastali nesreči. Že navedeno zadošča za zaključek, da so njeni pritožbeni očitki v smeri tožnikovega soprispevka neutemeljeni. Tožnikov padec je posledica nesaniranega (nezavarovanega) in neoznačenega praga, to je dejstva, da zavarovanec ni poskrbel za varne pohodne površine za zaposlene in druge uporabnike stavbe, pri čemer je pravilna, logična in življenjska presoja sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je hitel zaradi opravičljivih razlogov, to je zaradi delavke zavarovanca toženke, in ob dejstvu, da se (upoštevaje delovni proces) od delavcev pričakuje skrbno opravljanje svojega dela (glej razloge iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), kar oboje toženka v svoji pritožbi povsem spregleda.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta stroške v zvezi s svojima pritožbama, medtem ko mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki (tožniku) 4.635,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.500,00 EUR od 16.2.2015 dalje do plačila in od zneska 135,27 EUR od 26.1.2015 dalje do plačila, (II.) da se presežni tožbeni zahtevek za vtoževanih še 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.2.2015 dalje do plačila zavrne in (III.) da je toženka dolžna v 15 dneh od prejema sodbe plačati tožniku 5.188,60 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper del zavrnilnega dela sodbe v višini 2.500,00 EUR in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz razlogov zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožniku prisodi še 2.500,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in celotne pravdne stroške, oboje s pripadki. V pritožbi izpostavlja nekatere okoliščine konkretnega primera in navaja, da bi mu moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi dodatnih 2.100,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti v času zdravljenja in dodatnih 400,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode za prestani strah. Utrpel je delno raztrganino notranje glave leve dvoglave mečne mišice v velikosti 1,5 cm x 1 cm s hematomom v velikosti 2 cm x 0,5 cm. Poškodba se je zabrazgotinila in je ta del mišično nefunkcionalen. Kot trajna neugodnost je prisotna zatrdlina 2 cm x 1 cm, ki je na močnejši pritisk občutljiva. Iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in neugodnosti bi mu moralo sodišče prve stopnje odmeriti zahtevanih 6.300,00 EUR, iz naslova nepremoženjske škode za strah pa 1.200,00 EUR. Predmetno narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih. V zadevi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 665/2004 z dne 9.10.2003 je oškodovanec za podoben obseg škode prejel 5 povprečnih neto plač (PNP), v zadevi VS RS II Ips 847/2008 z dne 22.3.2007 pa za primerljiv obseg posledic 6 PNP. Upoštevaje povedano bi mu moral biti priznan tudi sorazmerno višji odstotek povrnitve pravdnih stroškov.

3. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper ugodilni del sodbe1 je tudi toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek „v pretežnem delu“ zavrne, podredno pa, naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni presojalo trditev in dokazov toženke, kar je razlog za pritožbo. Glede ugovorov o soprispevku je navedlo, da so bile navedbe toženke zelo pavšalne, kar ne drži in je pavšalna kvečjemu obrazložitev glede tega. Prezrlo je vse trditve in dokaze toženke. Spregledalo je že zavarovalne pogoje, ki določajo kot zavarovane nevarnosti nenaden in presenetljiv dogodek – nesrečo. Če je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju, je napravilo napačne zaključke. Izvedenec iz varstva pri delu je izpostavil, da sporni kovinski prag ne predstavlja posebne ovire pri ustrezni zbranosti pri hoji, zbranost motita le rutina in hitenje. Rutina in hitenje ne moreta bremeniti zavarovanca toženke. Izvedenec je ugotovil tudi posledice, če ne bi pravočasno izklopil alarma, ki niso takšne, da bi upravičeno zahtevale hitenje. Toženka se strinja, da bi se takšni pragovi morali označiti s trakovi, ampak v konkretnem primeru to ne bi preprečilo padca. Tožnik se je spotaknil, ker je hitel. Za hitenje ni imel objektivnega razloga, najverjetneje pa je bila poleg še rutina, saj je delo opravljal že več kot 1 leto. Hiteti je moral zaradi neskrbnega dela, saj je pozabil nastaviti blazine na klop pred vrati. Opustil je minimalno skrbnost pri hoji in zato je padel. Nastavitev blazin ni bilo njegovo predpisano delo, delovna obveznost, ampak je šlo za neformalni dogovor med njim in zaposlenimi. Šlo je za privaten dogovor glede znaka, da je alarm izklopljen, za katerega delodajalec ni vedel. Če bi blazine postavil kot vedno, mu ne bi bilo treba hiteti. Ni pravilna obrazložitev, da je moral hiteti zaradi svojih delovnih obveznosti in se je zato spotaknil. Ni sporno, da je bil vzrok padca hitenje, dvignjen prag pa je predstavljal oviro le ob hitenju ali rutini. Odločitev, da je podana v celoti odgovornost zavarovanca toženke je napačna, dejansko stanje je nepravilno in napačno ugotovljeno in posledično je nepravilno uporabljeno materialno pravo. Tudi označen prag ne bi preprečil padca, saj zaradi hitenja ni gledal na tla. Vse do tega dogodka prag ni predstavljal ovire, saj se še nihče na njem ni spotaknil. Nikakor ni dokazana vzročna zveza. Odločitev, da so podane tri predpostavke odškodninske odgovornosti je nepravilna in ne sledi izvedenim dokazom. Toženka se pritožuje tudi zoper dosojeno višino za nematerialno škodo. Ponavlja nekatere okoliščine konkretnega primera in meni, da gre lahko tožniku iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti le 2.500,00 EUR, iz naslova nepremoženjske škode za strah pa le 400,00 EUR.

4. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe ter povrnitev pritožbenih stroškov. Izpostavil je, da toženka ne pojasni, katere trditve in dokazi naj ne bi bili upoštevani, in da so bili ugovori toženke glede temelja odgovornosti dejansko pavšalni. Obstoj zavarovalnega jamstva ni bil sporen in toženka ugovora v zvezi s splošnimi pogoji šele s pritožbo ne more uspešno uveljavljati. Tudi sicer pa gre za tipičen primer nesreče. Toženka nepopolno in zavajajoče povzema ugotovitve izvedenca. Konkretni kovinski prag pomeni neravnino v tleh in potencialno nevarnost za nastanek padca. Zaposleni na oviro lahko pozabijo oziroma hitijo. To je zavarovanec toženke mogel in moral predvideti. Praga ni ustrezno označil. Toženka negira sama sebe, saj je navajala o rutinskem delu tožnika. Njen zavarovanec ni izvajal ukrepov za izogibanje nevarnostim pri delu. Stanje bi moral sanirati in na nevarnost opozoriti s trakovi. Da označen prag ne bi preprečil nezgode, je stališče toženke, ki nasprotuje mnenju izvedenca. Po stališču sodne prakse je takšna opustitev podlaga za odškodninsko odgovornost (glej VS RS II Ips 196/2003). Pravilna je pravna presoja sodišča prve stopnje v 14 . točki obrazložitve in sledi prepričljivi izpovedbi tožnika. Četudi blazine niso bile delovna obveznost tožnika, je šlo za ustaljeno prakso, ki je bila oziroma je mogla in morala biti znana zavarovancu toženke, pa jo je dopuščal. Vzrok padca ni bilo hitenje, ampak dvignjen in neoznačen prag, kar je ugotovil tudi izvedenec. Četudi ne bi hitel, bi padel, kar izhaja iz mnenja. Zavarovanec toženke je moral in mogel pričakovati nezbranosti in hitenja, pa ni sprejel ustreznih ukrepov. Trditev, da se še nihče ni spotaknil je neizkazana in tožnik je izpovedal drugače. V zvezi s višino odškodnine se tožnik sklicuje na svoje pritožbene navedbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Očitek toženke, da sodišče prve stopnje ni presojalo njenih trditev in dokazov, je v tolikšni meri pavšalen, da ga ni mogoče pritožbeno preizkusiti in je že zato neutemeljen. Prav tako ni mogoče slediti stališču toženke, da njeni ugovori o soprispevku tožnika niso bili zelo pavšalni in da je pavšalna obrazložitev sodišča prve stopnje. Trditev, da so po splošnih pogojih zavarovane nevarnosti nenadni in presenetljivi dogodki – nesreče, je bila s strani toženke podana po prvem naroku za glavno obravnavo in v zvezi s tem, da je bil tožniku prag znan in da bi moral biti običajno pozoren, ter brez navajanja razlogov, zakaj jo je toženka podala šele takrat. Tudi sicer pa gre za pavšalen pritožbeni očitek, saj ni razvidno, zakaj bi se sodišče prve stopnje do te okoliščine moralo še posebej opredeliti oziroma na kakšen način predmetno določilo splošnih pogojev izključuje odgovornost zavarovanca toženke, saj ni nobenih dvomov, da je šlo za nenaden in presenetljiv dogodek – nesrečo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogom sodišča prve stopnje o pomanjkljivosti trditvene podlage toženke v smeri tožnikovega soprispevka. Toženka soprispevka na prvi stopnji sojenja ni konkretizirano uveljavljala in celo v pritožbi ne pojasni, kakšen naj bi bil po njeno tožnikov soprispevek k nastali nesreči. Že navedeno zadošča za zaključek, da so njeni pritožbeni očitki v smeri tožnikovega soprispevka neutemeljeni. Prav tako ni mogoče slediti njenim pritožbenim trditvam, ki odstopajo od trditev na prvi stopnji sojenja, saj gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen Zakona o pravdnem postopku), s katerimi toženka v dobršni meri spregleda svojo siceršnjo trditveno podlago in šele v pritožbi ter brez navajanja razlogov, zakaj to počne šele v pritožbi, problematizira okoliščine, ki jih na prvi stopnji sojenja ni izpostavljala (npr. da je bilo hitenje posledica malomarnosti tožnika, ker je pozabil pred vhod položiti blazine; da je šlo za interni dogovor, za katerega zavarovanec toženke ni vedel; ipd.). Vsekakor toženka svoje siceršnje pomanjkljive trditvene podlage ne more uspešno sanirati šele z novotami v pritožbenem postopku. Postavitve blazin in tožnikove opustitve v zvezi s tem toženka na prvi stopnji sojenja ni problematizirala.

7. Tudi sicer ni mogoče slediti toženkinemu obširnemu pritožbenemu polemiziranju o tožnikovih protipravnih ravnanjih. Izvedenec iz varstva pri delu je opisal predmetni prag in poudaril, kaj bi moralo biti glede njega konkretno storjeno, ter prag v prvotnem mnenju ocenil kot neravnino na tleh in potencialno nevarnost za nastanek padca, kjer lahko zaposleni večkrat stopajo in se ne spotaknejo, včasih pa nanjo pozabijo oziroma jim lahko v naglici popusti zbranost pri hoji in lahko pride do padca, nato pa dodal, da ne predstavlja ″posebne″ ovire pri ustrezni zbranosti ob hoji, po določenem času ali hitenju pa lahko privede do padca. V dopolnitvi mnenja pa je izpostavil, da je zaradi konkretnega praga (glej prvo mnenje: nekoliko drugačne ovire, saj je vgrajen poševno) prišlo do padca. Upoštevaje navedeno sklicevanje na rutino toženki, ki se ji očita, da njen zavarovanec ni ustrezno saniral (zavaroval) kovinskega praga oziroma nanj ni ustrezno opozoril in da je posledično prišlo do padca, ne more pripeljati do zaključka, da je škoda nastala izključno zaradi ravnanja (nepazljivosti) tožnika. Da bi se predmetni prag moral označiti s trakovi (opustitev svojega zavarovanca), nenazadnje v pritožbi priznava celo sama toženka. Tožnikov padec je posledica nesaniranega (nezavarovanega) in neoznačenega praga, to je dejstva, da zavarovanec ni poskrbel za varne pohodne površine za zaposlene in druge uporabnike stavbe, pri čemer je pravilna, logična in življenjska presoja sodišča prve stopnje v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik je hitel zaradi opravičljivih razlogov, to je zaradi delavke zavarovanca toženke, in ob dejstvu, da se (upoštevaje delovni proces) od delavcev pričakuje skrbno opravljanje svojega dela (glej razloge iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe), kar oboje toženka v svoji pritožbi povsem spregleda. Drži, da ob sprožitvi alarma zanj ne bi nastopile velike posledice, vendar njegovem ravnanju, ki je posledica tega, da je želel delo ustrezno opraviti (brez sprožitve alarma s strani delavke), ni mogoče pripisati sokrivde oziroma izključne krivde za nastalo nesrečo. Zavarovanec toženke odgovarja za protipravne opustitve v zvezi s predmetnim pragom, kar je v vzročni zvezi z navedeno nesrečo. Če se zaradi praga vse do sedaj nihče še ni ponesrečil, to ni okoliščina, ki bi lahko izključila odškodninsko odgovornost zavarovanca toženke, medtem ko je mnenje toženke, da bi do padca prišlo tudi v primeru, če bi bil prag označen s trakovi, njeno lastno mnenje, ki mu ni mogoče slediti, saj nasprotuje mnenju izvedenca.

8. Pritožbeno sodišče glede temelja odškodninske odgovornosti torej pritrjuje in soglaša z (popolno) ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe in ga na tem mestu ni podrobneje povzemalo, in tudi s siceršnjimi nosilnimi argumenti sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca (oziroma toženke za plačilo vtoževane odškodnine) in da ni podan (tudi sicer preveč pomanjkljivo uveljavljan) tožnikov soprispevek k nastali škodi.

9. Pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki ga uveljavljata obe pritožbi (tožnik želi doseči zvišanje, toženka pa znižanje odškodnine iz naslovov telesnih bolečin in neugodnosti ter prestanega strahu), ni utemeljen. V zvezi s pritožbo tožnika velja na tem mestu še dodati, da ni mogoče slediti njegovim navedbam ″o mišični nefunkcionalnosti in trajnih neugodnostih ob močnejšem pritisku na zatrdlino″ na način, kot se zavzema tožnik, saj je bistvena ugotovitev, da predmetna poškodba tožniku več ne povzroča nikakršnih težav. Hkrati se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na ugotovitve drugega izvedenca medicinske stroke, zato morebitnemu pritožbenemu sklicevanju na izseke ugotovitev prvega izvedenca ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o višini tožnikove nepremoženjske škode oziroma je pravilno odmerilo sporni višini obeh oblik nepremoženjske škode. Upoštevalo je temeljni načeli za odmero odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika. Gre za načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nezdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanju). Drugo načelo terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni različno).

10. Podroben dejanski obseg obeh oblik pri takrat 47 let starem tožniku, ki je utrpel delno raztrganino spodnjega dela medialne (notranje) glave leve dvoglave mečne mišice, nastale nepremoženjske škode je razviden že iz razlogov izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Natančne in izčrpne ugotovitve prvostopenjskega sodišča ne dajejo podlage niti za znižanje niti za zvišanje odmerjene odškodnine iz naslovov telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter strahu, zato pritožbeno sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Odmerjenih 4.200,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti ter 800,00 EUR za strah pomeni skupaj, upoštevaje razmere v času izdaje izpodbijane sodbe, cca. 4,26 takratne PNP. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Odmerjena odškodnina je po presoji pritožbenega sodišča primerna in tako ne gre za s strani obeh pravdnih strank zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava ter se pritožbi zato neutemeljeno zavzemata v zgoraj izpostavljenih smereh. Zadevi iz sodne prakse, ki jih izpostavlja tožnik, nista primerljivi z obravnavano oziroma celo izkazujeta, da je konkretna odškodnina pravilno odmerjena, zato jima ni mogoče slediti na način kot se zavzema tožnik. Ne samo, da je v obeh zadevah revizijsko sodišče zavrnilo reviziji tožeče stranke, kar načeloma pomeni, da ni bilo podane podlage za zvišanje odmerjenih odškodnin, ampak gre tudi sicer za težja primera od obravnavanega. V zadevi VS RS II Ips 665/2004 je 36 let star oškodovanec ob že na prvi pogled težjih poškodbah (zaradi stisnjenja noge je utrpel udarnino goleni, izliv krvi med kost in pokostnico, raztrganje mišice in krvavitev) utrpel večji obseg telesnih bolečin in strahu. V obravnavanem primeru tožnik močnih bolečin ni trpel in tudi njegov strah je bil manjši. Izpostavljeno velja tudi za zadevo VS RS II Ips 847/2008, v kateri je bilo 34 let staremu oškodovancu (zvin rame in delna raztrganina tetive mišice supraspinatusa) prisojenih 6 PNP, pri čemer velja še dodati, da se mu bodo občasne bolečine pojavljale tudi v bodoče. Dve s strani tožnika pritožbeno izpostavljeni zadevi torej izkazujeta, da je odmera konkretne odškodnine v višini 4,26 PNP primerna.

11. Po ugotovitvi, da niso podani niti s strani obeh pravdnih strank uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Obe pravdni stranki sami krijeta svoje stroške z lastnima neuspešnima pritožbama, medtem ko mora toženka tožniku povrniti njegove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožniku se prizna 375 točk za odgovor na pritožbo (in ne priglašenih 500 točk, saj je pritožbena vrednost spornega predmeta za toženko enaka prisojeni glavnici), 7,5 točk materialnih stroškov (in ne priglašenih 10 točk, saj gre za 2% od 375 točk) in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 279,99 EUR.

1 Toženka ne konkretizira sporne višine temelja odškodninske odgovornosti njenega zavarovanca, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, v katerem v postopku na prvi stopnji sojenja ni uspela.