Jedro

Predpostavki za nastanek skupnega premoženja sta (1) obstoj zakonske zveze in (2) pridobitev premoženja z delom. Pod temi predpostavkam je nastanek skupnega premoženja neodvisen od volje strank in nastane po sili samega zakona.

Čeprav je bil s pogodbo formalno prenesen poslovni delež (deleža vlagatelja), je šlo za to, da toženka s prenosom poslovnega deleža pridobi upravljalska upravičenja v gospodarski družbi, saj teh zgolj kot skupna lastnica osnovnega vložka ni imela. ZZZDR res ne predpisuje vsebine pogodbe o razdelitvi premoženja, logično pa je, da bi iz nje izhajalo, da zakonca urejata (vsaj določena) medsebojna premoženjska razmerja glede skupnega premoženja.

Izrek

Postopka s predlogoma za obnovo postopka se prekineta do konca revizijskega postopka.

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in s sodbo ugotovilo, da sta nepremičnini parc. št. 331/25 in 331/41 k.o. ... skupno premoženje tožencev in da delež vsakega na skupnem premoženju znaša ½ (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna izstaviti listino, na podlagi katere bo mogoč takšen vpis deležev v zemljiško knjigo (II. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo (druge) toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo o pritožbenih stroških.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženka pravočasno vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je izrek v II. točki sodbe prve stopnje nerazumljiv in toženka listine, kot jo zahteva sodišče, ne zna in ne more izstaviti. Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o vsebini kupoprodajne pogodbe, na podlagi katere naj bi toženka dobila v last nepremičnine, in potrdilu z dne 9. 8. 1994, iz katerega izhaja, da je kupnino v celoti plačala toženka in tako nepremičnino pridobila v izključno last. Sodišče torej dokazne ocene ni opravilo v skladu z 8. členom ZPP. Toženka je v pritožbi zmotno uporabo materialnega prava obrazložila s stališčem, da je toženec nepremičnini, če bo sodišče glede njiju odločilo, da spadata v skupno premoženje, pridobil originarno in dajatveni zahtevek ni utemeljen, vknjižba pa se opravi po uradni dolžnosti na podlagi takšne ugotovitve sodišča. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ne določa, na kakšen način oziroma s kakšno posebno vsebino mora biti sestavljen sporazum o delitvi skupnega premoženja. Toženca sta sporazum – pogodbo prenosu ustanoviteljskega deleža z dne 29. 1. 1992 – štela za sporazum o delitvi njunega premoženja glede deleža na družbi D. d.o.o. in torej ta pogodba predstavlja delitev skupnega premoženja pri tej družbi. Iz njunih nadaljnjih ravnanj izhaja, da sta takšno delitev premoženja dosledno izvajala: toženka je kupila nepremičnine, toženec pa je svoj delež investiral oziroma z jim trgoval na borzi. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Potem, ko je bila zadeva v zvezi z revizijo že poslana revizijskemu sodišču, sta toženca vsak zase vložila predlog za obnovo. (Prvi) toženec ga je vložil sam, v njem pa zatrjuje, da ga je v pravdnem postopku zastopal odvetnik O., kateremu ni dal pooblastila za to, v nadaljevanju predloga pa navaja razloge, zaradi katerih sta po njegovem mnenju sodbi sodišč prve in druge stopnje nepravilni. Toženka predlaga obnovo iz razlogov po 1., 2., 4., 6. in 10. točki 394. člena ZPP, v obrazložitvi predloga pa ponavlja svoje dosedanje trditve.

O prekinitvi postopkov s predlogoma za obnovo postopka

6. Ker je predlog za obnovo postopka prispel potem, ko je v zvezi z revizijo zadeva že bila poslana revizijskemu sodišču, je moral senat revizijskega sodišča s sklepom odločiti, kateri od postopkov se prekine (prvi odstavek 404. člena ZPP). Čeprav toženka navaja, da vlaga predlog za obnovo tudi iz razloga po 6. točki 394. člena ZPP, kar bi sicer narekovalo prekinitev postopka z revizijo do konca postopka z obnovo po tretjem odstavku 402. člena ZPP, revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre za situacijo iz tega določila, saj toženka zatrjevanega obnovitvenega razloga z ničemer ne utemelji. Po vsebini gre za situacijo iz četrtega odstavka 402. člena ZPP, v kateri sodišče odloči, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo, pri čemer upošteva vse okoliščine, zlasti pa razloge, zaradi katerih sta bili vloženi obe pravni sredstvi, in dokaze, ki sta jih predložili stranki. Revizijsko sodišče sodi, da razlogi, zaradi katerih sta obe vrsti izrednih pravnih sredstev vloženi, ne onemogočajo odločanja v revizijskem postopku in prekinitev revizijskega postopka tudi ne bi bila smotrna in je bolj smotrno, da se prekine postopek s predlogoma za obnovo postopka in najprej odloči o reviziji.

O zavrnitvi revizije

7. Revizija ni utemeljena.

8. Odločitev v II. točki izreka sodbe prve stopnje je jasna in razumljiva: izstaviti je treba listino, na podlagi katere se bo na skupnem premoženju tožencev pri nepremičninah parc. št. 331/25 in 331/41 vpisal delež toženca do ½ od celote in toženke prav tako do ½ od celote. Zato so drugačne trditve toženke neutemeljene, zatrjevanje, da takšne listine ne zna izdati, pa izmikanje s sodbo naloženi obveznosti. Sicer pa velja dolžnost podati zemljiškoknjižno izjavo volje, navedeno v odločbi, ki je izvršilni naslov, za izpolnjeno s pravnomočnostjo te odločbe (prvi odstavek 238. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) ne glede na dolžnikovo (ne)sodelovanje pri izpolnjevanju te njegove obveznosti iz odločbe.

9. Neutemeljene pa so tudi očitki, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, za kar toženka šteje vsebino kupne pogodbe za sporne nepremičnine in potrdila prodajalcev o prejemu kupnine zanje od toženke. Sporno vprašanje v zadevi je, ali nepremičnini parc., št. 331/25 in 331/41 k.o. ... spadata v skupno premoženje tožencev ali ne. Skupno premoženje zakoncev je tisto premoženje, ki ga pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Poenostavljeno povedano to pomeni, da sta predpostavki za nastanek skupnega premoženja (1) obstoj zakonske zveze in (2) pridobitev premoženja z delom. Pri slednji predpostavki je pomemben vir sredstev, ki so bila namenjena za pridobitev skupnega premoženja: če so bila to sredstva zakonca iz njegovega posebnega premoženja, namreč ta pogoj ni izpolnjen. Nastanek skupnega premoženja je pod navedenimi predpostavkami neodvisen od volje strank in nastane po sili samega zakona. Zato na njegov nastanek nimajo vpliva okoliščine, kot npr. kdo od zakoncev je sklenil kupoprodajno pogodbo, s katero je bilo pridobljeno premoženje, in kdo od njiju se je vpisal v zemljiško knjigo. Tudi ni relevantno, kdo od njiju je prodajalcema izročil kupnino, pač pa je relevanten vir denarnih sredstev, ki predstavljajo kupnino. Bistvo dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje je bilo usmerjeno ravno v ugotavljanje tega dejstva, te ugotovitve pa je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo. Zato je toženkin očitek sodiščema prve in druge stopnje o izostanku razlogov o odločilnih dejstvih neutemeljen, saj dejstva, ki jih navaja kot odločilna, to niso.

10. Končno pa toženka neutemeljeno trdi, da zato, ker o teh dveh dokazih sodba druge stopnje nima razlogov, „sodišče pri oceni dokazov ni uporabilo 8. člena ZPP zlasti ne v zvezi z izpovedbami obeh toženih strank glede pravne narave in načina sredstev za pridobitev sporne nepremičnine.“ Kršitev 8. člena ZPP, ki določa pravilo proste dokazne presoje, je lahko dvojna(1): pomeni lahko bistveno kršitev določb pravdnega postopka, praviloma kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP (na kar očitno meri toženka, ki kot revizijski razlog navaja /tudi/ razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP), lahko pa pomeni zmotno ugotovitev dejanskega stanja (česar pa v reviziji ni več mogoče uveljavljati – tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker je dokazno oceno opravilo sodišče prve stopnje, v pritožbenem postopku pa je njeno pravilnost sodišče druge stopnje le preizkusilo, bi bila obravnavana kršitev kot upošteven revizijski razlog lahko podana le, če bi toženka to kršitev v pritožbi izrecno uveljavljala (na ti. relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka namreč sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti), sodišče druge stopnje pa bi storjeno kršitev prezrlo – tedaj bi bil namreč očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka lahko uspešno uperjen tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje (ti. perpetuacija kršitve na drugi stopnji). Toženka je v pritožbi sicer uveljavljala kršitev 8. člena ZPP, a v sklopu razlogov, s katerimi je zatrjevala zmotno ugotovitev dejanskega stanja (konec 3. in začetek 4. strani pritožbe), obenem pa presplošno in v drugačnem kontekstu kot v reviziji (ker „sodišče ni upoštevalo ostalih zbranih dokazov, ki nedvomno kažejo na to, da sta se obe pravdni stranki dogovorili glede ustanovitve njunega posebnega premoženja“). Zato sedaj v reviziji uveljavljane kršitve 8. člena ZPP kot relativne kršitve določb pravdnega postopka Vrhovno sodišče ni moglo upoštevati.

11. Tožbeni zahtevek temelji na prvem odstavku 57. člena ZZZDR, po katerem lahko upnik na podlagi pravnomočne sodbe zahteva, da sodišče določi delež dolžnika na skupnem premoženju in nato zahteva izvršbo na ta delež. Od prej omenjenih predpostavk za nastanek skupnega premoženja sta toženca oporekala drugi, ker naj bi bili nepremičnini kupljeni s posebnimi sredstvi toženke, ta sredstva pa je pridobila z delitvijo skupnega premoženja.

12. V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca (drugi odstavek 58. člena ZZZDR). Toženka trdi, da takšen sporazum predstavlja pogodba o prenosu ustanovitvenega deleža z dne 29. 1. 1992. Z njo naj bi si toženca razdelila del skupnega premoženja, in sicer poslovni delež gospodarske družbe D. d.o.o., zato naj bi v skladu z razdeljenim poslovnim deležem tudi ločeno (vsak zase) pridobivala dohodek od tako razdeljenega (posebnega) premoženja.

13. S pogodbo o prenosu ustanovitvenega deleža z dne 29. 1. 1992 je toženec na toženko prenesel polovico ustanoviteljskega deleža družbe D. d.o.o. in na podlagi te pogodbe je toženka postala družbenica te družbe, v nadaljevanju pa so opredeljena njuna upravljalska upravičenja. Ni bilo ugotovljeno (pa tudi ne zatrjevano), da bi bil dosedanji poslovni delež toženca v D. d.o.o. njegovo posebno premoženje (ustanovil jo je v času trajanja zakonske zveze, po podatkih v spisu leta 1989, zakonsko zvezo pa sta toženca sklenila sredi leta 1983), sodišče prve stopnje pa izrecno ne sledi toženkini izpovedbi, da naj bi bila ta pogodba darilna (na koncu 7. in začetku 8. strani obrazložitve). Če pa je bil osnovni vložek dan iz sredstev, ki so predstavljala skupno premoženje, tudi poslovni delež (po terminologiji v času sklepanja pogodbe veljavnega Zakona o podjetjih vloga) predstavlja skupno premoženje. Čeprav je šlo torej s pogodbo formalno za prenos poslovnega deleža (deleža vlagatelja), je šlo za to, kar ugotavljata sodišči prve in druge stopnje: za to, da je toženka s prenosom poslovnega deleža pridobila upravljalska upravičenja v gospodarski družbi, saj teh zgolj kot skupna lastnica osnovnega vložka ni imela. ZZZDR res ne predpisuje vsebine pogodbe o razdelitvi premoženja, logično pa je, da bi iz nje izhajalo, da zakonca urejata (vsaj določena) medsebojna premoženjska razmerja glede skupnega premoženja. To iz konkretne pogodbe ne izhaja. Iz nje ni razvidno niti, da bi jo sklepala zakonca, niti da bi se nanašala na skupno premoženje. Pravilnost sklepanja, da ni šlo za delitev (dela) skupnega premoženja, pa potrjuje tudi overovitev pogodbe, ko sodnik opozarja sklenitelja pogodbe na „določila glede kapitala, deleža družbenikov ter glede lastništva družbe“, torej na posledice v lastniški strukturi gospodarskega subjekta, ne pa na posledice na premoženjskopravnem področju zakoncev.

14. Tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da nepremičnini spadata v skupno premoženje tožencev in za določitev deležev na skupnem premoženju je torej utemeljen, podlago zanj pa predstavlja 57. člen ZZZDR. Določilo je namenjeno varstvu upnika in mu zagotavlja, da bo do poplačila svoje terjatve prišel v izvršilnem postopku, zato je v njegovem interesu tudi, da se razmerje med tožencema glede skupnega premoženja dokončno uredi že v pravdnem postopku. Zato je utemeljen tudi dajatveni del zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

Op. št. (1): Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, stran 95.