Jedro

Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnikov za izdajo dopolnilne sodbe kot neutemeljen. Pojasnilo je, da je bilo o zahtevkih, za katere tožniki predlagajo izdajo dopolnilne sodbe, torej o pravici do zdravstvene in osnovne oskrbe, kakor tudi o pravici šolanja otrok in o dolžnosti izdati izkaznico s strani Centra za tujce, že odločeno, in sicer z osnovno delno odločbo št. 244/17/2019/16 z dne 5. 7. 2019, zaradi česar je predlog za izdajo dopolnilne sodbe na podlagi tretjega odstavka 326. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot neutemeljen zavrnilo.

2. Tožniki (v nadaljevanju pritožniki) so zoper navedeni sklep vložili pritožbo. Navajajo, da je iz procesnega gradiva tega upravnega spora razvidno, da so s 1. 9. 2021 ostali brez sredstev za preživljanje, ki jim po 75. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) nedvomno pripadajo. Ker v sodbi sodišča prve stopnje, s katero jim je bilo tudi za čas po tem datumu odobreno zadrževanje, ni bilo odločeno, da jim pripada denarna socialna pomoč in kdo naj jo izplačuje, so vložili predlog za dopolnitev sodbe. Sklicujejo se na primerljivo zadevo I U 531/2017, kjer je sodišče prve stopnje predlogu za dopolnitev sodbe ugodilo in sodbo dopolnilo na zahtevani način. Nasprotujejo ugotovitvi sodišča v izpodbijanem sklepu, da je bilo o zahtevanih pravicah osnovne oskrbe že odločeno z osnovno delno odločbo št. 244/17/2019/16 z dne 5. 7. 2019 in stališču, da jim ni mogoče ponovno dodeliti pravic, ki jih zahtevajo s predlogom za dopolnitev sodbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijani sklep se nanaša na sodbo v zadevi II U 496/2019 z dne 26. 8. 2021, s katero je sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije tožbi pritožnikov delno ugodilo tako, da je izpodbijano dopolnilno odločbo odpravilo v delu, v katerem je bila pritožnikom zavrnjena dovolitev zadrževanja na podlagi razlogov iz prve in pete alineje drugega odstavka 73. člena Ztuj-2 (I. točka izreka) in jim ob upoštevanju 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji od 1. 9. 2019 do pravnomočne odločitve v upravnih sporih II U 41/2020 in II U 36/2020 (ker gre za povezani zadevi, ki izvirata iz iste vloge predložene Upravni enoti) (II. točka izreka). V ostalem delu je tožbo zavrnilo (III. točka izreka).

6. Pritožniki so v zvezi s to sodbo sodišču prve stopnje predlagali izdajo dopolnilne sodbe (325. člen ZPP), ker naj sodba ne bi vsebovala odločitve o pravicah, ki jih določa prvi odstavek 75. člena ZTuj-2. Zahtevali so, da sodišče prve stopnje odloči tudi o tem, da jim pripada denarna pomoč za obdobje od 1. 9. 2021 naprej in za obdobja v času od 1. 9. 2019 do 30. 8. 2021, za katera doslej še ni bila izplačana (po evidenci UOIM) ter kdo jo izplačuje, in naj se določi, da jim je Center za tujce dolžan izdati izkaznico o dovolitvi zadrževanja. Navedli so, da je sodišče prve stopnje odločilo v sporu polne jurisdikcije, zato bi moralo biti v sodbi odločeno o vsem, o čemer bi sicer pri takem odločanju moral odločiti upravni organ. Ob tem so se sklicevali na primerljivo zadevo I U 531/2017, v kateri je sodišče prve stopnje predlogu za dopolnitev sodbe ugodilo in sodbo dopolnilo na zahtevani način.

7. Pravna podlaga za morebitno izdajo dopolnilne sodbe je prvi odstavek 325. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ta določa, da če sodišče s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti, ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v petnajstih dneh od prejema sodbe predlaga sodišču, naj se sodba dopolni.

8. Iz izreka prej navedene sodbe sodišča prve stopnje z dne 26. 8. 2021 nedvoumno izhaja, da je sodišče tožbi ugodilo v delu, ki se nanaša na dovolitev zadrževanja v določenem časovnem obdobju (I. in II. točka izreka) in da je v ostalem delu tožbo zavrnilo (III. točka izreka). Tak izrek po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da bi sodišče ne odločilo o vseh zahtevkih ali njihovih delih, temveč da je zahtevke oziroma njihove dele, ki niso predmet I. In II. točke izreka, izrecno zavrnilo. Glede na navedeno vsebino izreka je bila taka odločitev lahko le namerna oziroma hotena in ne posledica nenamerne opustitve ali pomote, kar je lahko razlog za izdajo dopolnilne sodbe.1 To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje z navedeno sodbo v celoti odločilo o vseh zahtevkih pritožnikov, in je odločitev v izpodbijanem sklepu že zato pravilna, čeprav je sodišče prve stopnje zanjo navedlo drugačne, precej širše razloge.

9. Kot je mogoče povzeti iz pritožbenih navedb, pritožniki svojo trditev, da s prej navedeno sodbo ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, opirajo na stališče, da je odločitev o pravicah tujca iz 75. člena ZTuj-2 nujen sestavni del odločitve o dovolitvi zadrževanja na podlagi 73. člena istega zakona. Ker pa je iz prej navedenega izreka mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.

10. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v bistvu navaja, da odločanje o pravici do osnovne oskrbe sploh ni bilo (ni moglo biti) predmet odločanja v predmetni zadevi. Ker je izpodbijani sklep po presoji Vrhovnega sodišča pravilen in zakonit že iz prej navedenih razlogov, se ni spuščalo v presojo pravilnosti te obrazložitve, pripominja pa, da v sporu polne jurisdikcije sodišče lahko odloči le v mejah tožbenega zahtevka, kar pomeni, da mora biti tožbeni zahtevek oblikovan na način, ki sodišču omogoča odločitev o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 30. člena ZUS-1 v zvezi s 7. členom ZUS-1).2 Brez jasnega in določnega zahtevka ostaja nejasno, kaj sploh je predmet sodnega odločanja, zato bi moralo sodišče v primeru, če tako oblikovanega zahtevka ni, od stranke zahtevati dopolnitev tožbe. Oblikovanje (oziroma celo obstoj) tožbenega zahtevka sicer ni predmet tega pritožbenega postopka, vendar Vrhovno sodišče opozarja nanj kot na temeljni razlog, da je do tega postopka sploh prišlo.

11. Kot že navedeno, Vrhovno sodišče iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je predlog za dopolnitev sodbe zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

1 Prim. npr. Ude, L. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, stran 196. 2 Prim. Steinman, T. v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 60 – 66.