Jedro

Upravni organ je v ugotovitvenem postopku dolžan presojati izpolnjevanje zahtevanih pogojev za izdajo pozitivne odločbe po 197. členu ZGO-1 glede na vsebino zahteve in tam podane navedbe ter tej priložene oziroma predlagane dokaze.

Trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev v celoti nosi predlagatelj postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper, št. 351-163/2018-7 z dne 14. 11. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravna enota Koper je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo, št. 351-163/2018-7 z dne 14. 11. 2018, pod 1. točko izreka zavrnila zahtevek tožnikov za izdajo potrdila, da ima objekt na parceli št. 1034/4 k.o. ... uporabno dovoljenje po samem zakonu. V nadaljevanju je odločila še o stroških postopka (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožnika pri prvostopenjskemu organu 4. 4. 2018 vložila zahtevo za izdajo potrdila, da ima objekt na parceli št. 1034/4 k.o. ... uporabno dovoljenje po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1). Prvostopenjski organ uvodoma citira za zadevo relevanten 197. člen ZGO-1 ter nato na podlagi zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja (v nadaljevanju tudi: zahteva) priloženega dopisa Območne enote Koper, št. 35312-1393/2013-2 z dne 2. 9. 2013, o zgodovinskih podatkih za parc. št. 1034/4, ugotavlja, da je parcela št. 1034/4 nastala leta 2006 na delu parcele 1034/3, ta pa je nastala leta 1999 na delu parcele 1034 in je bila pred letom 1967 evidentirana kot gospodarsko poslopje v izmeri 838 m2 in dvorišče v izmeri 2554 m2. Zahtevi sta bili priloženi tudi izjavi A. A. in B. B., da se na predmetni parceli nahaja stavba, ki se vse do danes (vsaj kar se tiče gabaritov) ni spreminjala, v kletnih prostorih naj bi se nahajali pomožni prostori oziroma skladišče za stroje, v nadstropju pa tri stanovanja. Prvostopenjski organ je nato vpogledal v zemljiški kataster in kataster stavb ter ugotovil, da se na parceli 1034/4 nahaja stavba št. ..., v kateri so evidentirana štiri stanovanja v večstanovanjski stavbi ali stanovanjsko poslovni stavbi (eno stanovanje v prvi etaži in tri v drugi), garaža v drugi etaži ter klet v prvi etaži. Iz pridobljenih podatkov tako izhaja, da se je spremenila namembnost objekta (iz gospodarskega v stanovanjski). Glede na navedeno in upoštevajoč priložene izjave je mogoče zaključiti, da se je v stavbi povečalo število stanovanj (iz prvotnih treh na štiri), za kar bi morala tožnika pridobiti gradbeno dovoljenje, zato izdaja odločbe, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, ni mogoča. Prvostopenjski organ je v nadaljevanju postopka s svojimi ugotovitvami seznanil tožnika, ki sta zatrjevala, da je bil objekt od začetka v pritličju gospodarski, v etažah pa stanovanjski, zato so ugotovitve prvostopenjskega organa o spremenjeni namembnosti neresnične in pavšalne. Drži, da so v objektu štiri stanovanja. Objekt je torej razdeljen na posamezne dele, pri čemer del tožnikov predstavlja stanovanje od začetka. Na ravnanja drugih lastnikov v smislu naknadnega spreminjanja števila stanovanj ali namembnosti dela objekta pa tožnika ne moreta vplivati. Navedba, da bi bilo za povečano število stanovanj treba pridobiti gradbeno dovoljenje, je s stališča današnjega pravnega reda sicer pravilna, vendar se je preurejanje objekta dogodilo v času, ko takšno stališče ni bilo pravno določeno, določba 197. člen ZGO-1 pa je namenjena prav takim primerom. Prvostopenjski organ po povedanem zaključuje, da je bilo v zadevi nedvoumno ugotovljeno, da je bil objekt po letu 1967 bistveno spremenjen, saj je nastala dodatna (četrta) stanovanjska enota, za kar bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj gre nedvomno za dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta. Kot še poudarja, namen 197. člena ZGO-1 ni v tem, da pridobijo uporabno dovoljenje vsi objekti, zgrajeni pred 31. 12. 1967. Prav tako ne držijo navedbe tožnikov, da dejstvo o spreminjanju števila stanovanj ali namembnosti dela objekta ne more vplivati na pridobitev uporabnega dovoljenja za njuno stanovanje, saj upravni organ izda potrdilo, da ima uporabno dovoljenje objekt in ne njegova posamezna enota. Ker je bilo ugotovljeno, da v konkretnem primeru objekt zaradi izgradnje dodatne stanovanjske enote ni enak, kot je obstajal na dan 31. 12. 1967, niso izpolnjeni pogoji iz 197. člena ZGO-1, zato je prvostopenjski organ zahtevo za izdajo potrdila, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, zavrnil. 3. Pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) s svojo odločbo, št. 35110-26/2018-4-BM z dne 29. 1. 2019, zavrnilo. Po tem, ko povzame pritožbene navedbe, drugostopenjski organ pojasni, da sta tožnika zahtevala izdajo potrdila po 197. členu ZGO-1, pri čemer se tako potrdilo lahko izda za objekt kot celoto in ne le za njegov posamezen del. Predmet tega postopka tako ne more biti zgolj stanovanje tožnikov, temveč celoten objekt, v katerem se to stanovanje nahaja. V temu objektu pa se je nekje po letu 1967 spremenilo število stanovanj iz prvotnih tri na štiri, za kar bi bilo po razumski logiki treba poseči v konstrukcijo objekta, za tak poseg pa bi investitor potreboval gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo. Novega stanovanja v stavbi ni mogoče izdelati oziroma ustvariti zgolj z vzdrževalnimi deli. Drugostopenjski organ nato še poudari, da mora biti za izdajo uporabnega dovoljenja po 197. členu ZGO-1 neizpodbitno ugotovljeno, da v obdobju po 31. 12. 1967 do podane zahteve ni prišlo do poseganja v stavbo oziroma objekt v gradbenem smislu, in sicer tako, da bi investitor za ta dela potreboval ustrezno upravno dovoljenje. Ker podatki obravnavane zadeve kažejo ravno nasprotno, torej, da je na predmetni stavbi prišlo do izvedbe del, za katera je potrebno gradbeno dovoljenje, določbe 197. člena ZGO-1 pa je treba, ker gre za izjemo, uporabljati restriktivno, drugostopenjski organ zaključi, da je prvostopenjska odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena. Sklepno obrazloži še odločitev o stroških postopka.

4. Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata, zato vlagata tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot navajata, tožita iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahtevata tudi, da jima toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navajata, da v predmetni zadevi ni sporno, da je bila stavba dokončno zgrajena v času do 31. 12. 1967, da se je na dan uveljavitve ZGO-1 uporabljala in da so zemljišča, na katerih je zgrajena, na predpisani način evidentirana. Sporno pa je, ali se 197. člen ZGO-1 nanaša zgolj na celotno stavbo ali pa se ga lahko uporablja za primer posameznega stanovanja v etažno razdeljeni stavbi in ali se je v konkretni zadevi namembnost prostorov po 31. 12. 1967 bistveno spremenila. Pri tem tožnika ugotavljata, da je stališče upravnih organov, da se 197. člen ZGO-1 lahko uporablja le za objekt kot celoto, ustrezno obrazloženo, česar pa ni mogoče trditi za ugotovitev, da se je namembnost prostorov po 31. 12. 1967 bistveno spremenila. Izpodbijana odločba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, obrazložitev pa ni samo pavšalna, temveč tudi strokovno napačna. Za presojo vprašanja, ali se je namembnost stavbe bistveno spremenila, namreč ne zadostuje uporaba razumske logike, saj gre za strokovno in dejansko vprašanje o naravi ter obsegu izvedenih del. Prvostopenjski organ bi torej moral presojati konkretne posege, ki so bili izvedeni v stavbi, ter šele na podlagi te ocene presoditi, ali se je namembnost stavbe spremenila ali ne. Tega pa ni storil, saj izpodbijana odločba sploh ne navaja, kateri posegi so bili izvedeni, prvostopenjski organ pa tudi ni opravil dokazne ocene vlogi priloženih dokazov. Neobrazloženo stališče upravnih organov, da zgolj z vzdrževalnimi deli ni mogoče ustvariti novega stanovanja, tudi po strokovni plati ne drži, kar tožnika utemeljujeta s sklicevanjem na razlago pojma vzdrževalna dela po ZGO-1 in Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju: Uredba). Poudarjata, da se je objekt redno vzdrževal in obnavljal, v okviru teh vzdrževalnih del pa so se tudi zgradile predelne stene, obnavljale inštalacije in reorganiziral razpored prostorov, pri čemer ti posegi niso posegali v konstrukcijo objekta. Tudi iz zahtevi priložene izjave A. A. izhaja, da je bil objekt zgrajen pred letom 1968 ter da so se na njem izvajala zgolj vzdrževalna dela, s katerimi so se uredila tudi stanovanja. V dokazne namene predlagata vpogled v upravni spis zadeve, izpodbijano odločbo, svojo pritožbo in drugostopenjsko odločbo ter dopis z dne 5. 11. 2018. Predlagata tudi svoje zaslišanje, zaslišanje A. A. in B. B. ter postavitev izvedenca gradbene stroke.

6. Tožba je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, je pa sodišču poslala spis, ki se nanaša na zadevo.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba je utemeljena.

8. Predmet presoje v tej zadevi je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnikov, da ima objekt na parceli št. 1034/4 k.o. ... uporabno dovoljenje po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1. 9. ZGO-1 v 197. členu določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu: 1. vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru, 2. objekti gospodarske javne infrastrukture, ki so bili zgrajeni pred 25. junijem 1991, če so z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirani v skladu z zakonom o katastru komunalnih naprav in 3. vse enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja in so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi ter na predpisan način evidentirane v zemljiškem katastru (prvi odstavek). Po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO-1 lahko torej upravni organ izda potrdilo, da ima stavba uporabno dovoljenje po zakonu, v primeru, da so kumulativno izpolnjene naslednje zahteve: da je bila stavba zgrajena pred 31. 12. 1967, da je z dnem uveljavitve tega zakona (1. 1. 2003) v uporabi, da se ji namembnost po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila in da so zemljišča, na katerih je zgrajena, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru. Navedeno zakonsko besedilo po presoji sodišča ne daje podlage za kakršnokoli drugačno razlago, kot da je mogoče potrdilo izdati le za stavbo, kakršna je obstajala 31. 12. 1967, če in kolikor v času vložitve zahteve še obstaja. Povedano drugače: uporabnega dovoljenja po tej določbi ne pridobijo stavbe, na katerih so bila po 31. 12. 1967 opravljena dela, za katera bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, saj zaradi teh del ni več mogoče šteti, da je bila stavba pred 31. 12. 1967 taka, kot je v času vložitve zahteve. V nasprotnem primeru bi ta zakonska določba pomenila avtomatično legalizacijo vseh naknadnih del (na primer dozidav in rekonstrukcij) na vseh objektih, zgrajenih pred 31. 12. 1967. Taka razlaga zakona izhaja tudi iz obširne in ustaljene upravnosodne prakse,1 smiselno pa pomeni, da je predmet odločanja o izdaji potrdila objekt, kakršen je obstajal v trenutku vložitve zahteve za izdajo potrdila, in ne zgolj njegovi deli ali posamezni konstrukcijski elementi. Glede na navedeno je po presoji sodišča pravilno stališče upravnih organov, da se uporabno dovoljenje po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 lahko izda le za objekt kot celoto. Sodišče se v tem delu strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja še, kot sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

10. Izpodbijana odločba se opira predvsem na stališče, da izvedba dodatnega stanovanja sama po sebi, torej glede na naravo izvedenih del, pomeni rekonstrukcijo objekta, za katero bi moral investitor pridobiti ustrezno upravno dovoljenje. Tožnika nasprotno trdita, da so bila po 31. 12. 1967 izvedena dela zgolj vzdrževalne narave.

11. Po 7.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti objekta in prilagajanje objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oziroma izvedba del, s katerimi se bistveno ne spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 %. Po 10. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 pa je vzdrževanje objekta izvedba del, s katerimi se objekt ohranja v dobrem stanju in omogoča njegova uporaba, obsega pa redno vzdrževanje in vzdrževalna dela v javno korist, pri čemer po 10.1 točki redno vzdrževanje pomeni izvedbo investicijsko vzdrževalnih del, popravil, gradbenih, inštalacijskih in obrtniških del ter izboljšav, ki sledijo napredku tehnike, z njimi pa se ne posega v konstrukcijo objekta, ne spreminja njegova namembnost in ne zmanjšuje ravni izpolnjevanja bistvenih zahtev. Iz citiranih zakonskih določb tako izhaja, da se investicijska vzdrževalna dela ločijo od rekonstrukcije objekta v tem, da se z njimi ne posega v konstrukcijo objekta in ne spreminja njegove zmogljivosti, v obeh primerih pa se z njimi (bistveno) ne sme spremeniti namembnosti, zunanjosti in velikosti objekta.

12. Med strankama ni sporno in iz izpodbijane odločbe izhaja, da predstavlja obravnavani objekt večstanovanjsko stavbo, v kateri so tri stanovanja obstajala pred 31. 12. 1967, četrto pa je nastalo naknadno. Sodišče pritrjuje stališču, ki sta ga zavzela oba upravna organa, da gre pri izvedbi dodatnega stanovanja praviloma za poseg v konstrukcijo objekta, saj se prostori, ki so prej lahko imeli tudi drugačno namembnost, spremenijo v samostojno stanovanjsko enoto, katera ima praviloma dodatno zgrajene stene, sanitarne prostore z vodovodnimi, kanalizacijskimi in elektro priključki ter druge dodatno zgrajene inštalacije. Ni pa izključeno, da bi, glede na predhodno stanje objekta (na primer že izvedene priključke oziroma inštalacije), posamezna izvedba lahko (na primer zgolj s postavitvijo predelnih sten) tudi ne posegala v nosilno konstrukcijo. Glede na navedeno je odgovor na vprašanje, ali gre z nastankom nove stanovanjske enote za dela, ki posegajo v konstrukcijo objekta, za katera mora investitor (pred izvedbo) pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, ali dela, ki na konstrukcijo objekta nimajo vpliva in jih investitor lahko izvaja brez gradbenega dovoljenja, odvisen od okoliščin konkretnega primera. Pri tem sodišče pojasnjuje, da se potrdilo, da ima objekt uporabno dovoljenje po samem zakonu, izda na zahtevo lastnika objekta, če so zahtevi priložena dokazila, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji, ki jih določa prvi odstavek 197. člena ZGO-1, za takšna dokazila pa se lahko štejejo tudi izjave izvedencev, prič in ogledi objektov v skladu s predpisi, ki urejajo splošni upravni postopek (četrti odstavek 197. člena ZGO-1). Odločanje o izdaji potrdila po 197. členu ZGO-1 torej pomeni vsebinsko presojo izpolnitve zakonskih pogojev iz prvega in drugega odstavka 197. člena ZGO-1 ter na podlagi te presoje priznanje oziroma ugotovitev pravne posledice, to je obstoj pravno priznanega uporabnega dovoljenja. Glede na navedeno je tako potrdilo, ne glede na zakonsko poimenovanje, treba šteti vsaj za ugotovitveno upravno odločbo. To pa pomeni, da gre za meritorno odločanje o upravnopravnem razmerju, saj je stranki z izdanim aktom kot ugotovitveno odločbo priznana pravica do uporabe objekta. To pravico sicer res daje zakon, vendar mora organ v posamezni in konkretni zadevi - enako kot v vseh postopkih za izdajo upravnega akta - preveriti dejansko stanje in pozitivni akt izdati le, če je to skladno s pravnim stanjem,2 pri čemer iz citiranega določila jasno izhaja tudi, da trditveno in dokazno breme za izpolnjenost pogojev v celoti nosi predlagatelj postopka.3 Povedano drugače, ker nosi trditveno in dokazno breme, je vlagatelj zahteve tisti, ki mora zatrjevati in dokazati izpolnjenost pogojev. To pa pomeni, da je upravni organ v ugotovitvenem postopku dolžan presojati izpolnjevanje zahtevanih pogojev za izdajo pozitivne odločbe po 197. členu ZGO-1 glede na vsebino zahteve in tam podane navedbe ter tej priložene oziroma predlagane dokaze.

13. Tožnika sta v svoji zahtevi navajala, da se objekt po 31. 12. 1967 ni spreminjal, kot dokaz pa sta priložila izjavi A. A. in B. B., iz katerih izhaja, da so gabariti objekta po 31. 12. 1967 ostali enaki, stanovanjski del pa se ni v ničemer spreminjal, izvedena so bila le vzdrževalna dela. V izpodbijani odločbi je v zvezi s tem navedeno le, da se je v obravnavanem objektu po letu 1967 spremenilo število stanovanj iz prvotnih tri v zdajšnje štiri, za kar bi bilo treba po razumski logiki poseči v konstrukcijo objekta, za to pa je potrebno gradbeno dovoljenje. Smiselno enako v svoji odločbi navede drugostopenjski organ, ko navaja, da povečano število stanovanj v objektu nedvomno predstavlja takšna dela, s katerimi se posega v konstrukcijo objekta in za katera je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno je po presoji sodišča v tem delu treba pritrditi tožnikoma, da izpodbijana odločba nima razlogov, zakaj naj bi v obravnavani zadevi šlo za dela, za katera je potrebno upravno dovoljenje, saj ni ugotovljeno oziroma pojasnjeno, katera dela ter v kakšnem obsegu so sploh bila izvedena. Tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ sta namreč brez ugotovljene vrste in obsega opravljenih del zavzela stališče, da gre že po naravi stvari za rekonstrukcijo objekta. Takšna obrazložitev upravnih organov pa je preskopa, tako z vidika dovolj natančne ugotovitve vseh dejanskih okoliščin spornih del, kot s pravnega vidika, saj ni utemeljeno, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za opravo izvedbenih del v posameznem delu stavbe (vzdrževalna dela, spremembe in izboljšave), ampak za gradnjo v smislu 7. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 (kamor spada tudi rekonstrukcija objekta). Pri tem se prvostopenjski organ tudi ni opredelil do dokazil, ki sta jih k zahtevi priložila tožnika (zlasti izjav prič), opisane pomanjkljivosti pa ni odpravil niti drugostopenjski organ. Izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP).

14. Ker so bila po povedanem pri izdaji izpodbijane odločbe bistveno kršena pravila upravnega postopka, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, pri katerem bo moral upoštevati stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ ugotoviti, ali stanje prostorov oziroma stanovanj v času vložitve zahteve zajema dela, izvedena po 31. 12. 1967, za katera bi bilo treba pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, pri čemer upravni organ v ugotovitvenem postopku, kot je sodišče že pojasnilo, izpolnjenost pogojev za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju presoja glede na trditve, ki jih vsebuje zahteva, in tam ponujene dokaze.

15. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka:**

16. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče tožnikoma, ki ju v postopku ni zastopal odvetnik, v zadevi pa tudi ni bila opravljena glavna obravnava, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov po prvem odstavku 3. člena Pravilnika v višini 15,00 EUR. Toženka mora torej tožnikoma povrniti skupaj 15,00 EUR stroškov tega upravnega spora v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožnikoma vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Glej sodbe tega sodišča v zadevah I U 2147/2009, I U 164/2010, I U 1412/2012 I U 922/2014, I U 1521/2014, I U 1288/2015, I U 1523/2015, I U 73/2016, I U 994/2016 in I U 1428/2020. 2 Prim. sodbo tega sodišča I U 994/2016 z dne 20. 9. 2017. 3 Glej tudi sodbe tega sodišča I U 1428/2020 z dne 22. 5. 2023, I U 1378/2020 z dne 10. 2. 2022 in I U 56/2018 z dne 7. 11. 2019.