Jedro

Z izvršitvijo odločbe iz nepravdnega postopka se je na novo vzpostavilo obveznostno razmerje med tožnikom in toženko, nastalo z izročitvijo obveznic. Na tej novi podlagi pa tožnik zahteva znesek, ki ni bil predmet odločanja v nepravdnem postopku, saj v izreku sklepa slednji ni zajet; zahtevek pa tožnik gradi tudi na drugi pravni podlagi. Zato je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi ugovora pravnomočno razsojene stvari pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in tožbo zavrže oz. zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica poudarja, da se je v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, v katerem je tožnik med drugim zahteval odškodnino zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja, celovito odločalo o pravnem razmerju, ki se nanaša na obveznost plačila odškodnine. Pravnomočna odločitev naj bi v smislu zagotavljanja pravne varnosti izključila možnost nadaljnje obravnave zahtevkov, povezanih s tem razmerjem. Če tožnik z odškodnino, ki mu je bila prisojena, zaradi nestrinjanja z vsebino obveznic, kot jo predpisujejo določbe Zakona o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve kazni zaplembe premoženja (v nadaljevanju: ZIOOZP), ni soglašal, bi moral ustrezna pravna sredstva uveljavljati že v nepravdnem postopku. Tožnik ne ugovarja pravilnemu izračunu obresti iz naslova obveznic, izdanih na podlagi ZIOOZP, pač pa se spušča v vprašanje ustavnosti same ureditve obrestovanja po tem zakonu. Dejanska podlaga tožbenega zahtevka je ista, kot je bila podlaga zahtevka, ki ga je tožnik uveljavljal v postopku pred Okrajnim sodiščem v Lendavi. Prav tako tožbeni zahtevek temelji na isti pravni podlagi. Pritožnik meni, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, zakaj ni podana objektivna identiteta spora. V konkretnem primeru ni moč govoriti o uveljavljanju drugega zahtevka iz istega razmerja, prav tako pa ne gre za zahtevek iz drugega pravnega razmerja. O dolžnikovi obveznosti plačila je bilo v nepravdnem postopku po temelju odločeno in ne gre za primer, ko višina obresti ne bi bila določljiva v okviru obstoječih zakonskih predpisov. Pravna podlaga za prisojo odškodnine v obveznicah je podana, pri tem pa je zakonsko določena tudi sama vsebina obveznic in s tem tudi način obrestovanja.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor.

4. Pri presoji o vprašanju pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) mora sodišče oceniti, ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. Negativna funkcija materialne pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem). Dva spora sta po ustaljeni sodni praksi identična, če sta podani subjektivna istovetnost (v obeh zadevah nastopata isti stranki) in objektivna istovetnost (v obeh zadevah sta istovetna tožbena zahtevka). Istovetnost primerjanih zahtevkov se ne presoja le po višini, pač pa predvsem po podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Za individualizacijo spora oz. zahtevka, v katerem je bilo pravnomočno odločeno, je treba upoštevati predvsem izrek odločbe in dejansko podlago odločitve. Obseg pravnomočne odločbe se zato presoja z razlago celotne odločbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Za ugotovitev identičnosti sporov so torej odločilni: izrek pravnomočne odločbe, njena dejanska podlaga in razlogi za odločitev ter nov tožbeni predlog in razmerje, na katerem temelji zahtevek iz tega tožbenega predloga ter njuna medsebojna primerjava.1

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o pravnomočno razsojeni stvari. Okrajno sodišče v Lendavi je z delnim sklepom N 7/2010 z dne 3. 11. 2015 toženki naložilo, da za zaplenjeno nepremično premoženje v korist upravičenca plača odškodnino v obveznicah Republike Slovenije, s pripadajočimi obrestmi po ZIOOZP in uredbi. Med pravdnima strankama je nesporno, da je bila prej citirana sodna odločba že izvršena. Tožnik pa, na kar opozarja tudi pritožba, ne ugovarja pravilnemu izračunu obresti iz naslova obveznic, izdanih na podlagi ZIOOZP, pač pa v predmetnem sporu zahteva plačilo razlike, ki bi mu šla, če bi bilo o zahtevku odločeno v upravnem postopku po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožnik tako v predmetnem sporu zahteva razliko v obrestih po drugi pravni podlagi, ki v nepravdnem postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja ni bila upoštevana.

6. Tudi pritožba izpostavlja tožnikovo utemeljitev, da se je z izvršitvijo odločbe iz nepravdnega postopka na novo vzpostavilo obveznostno razmerje med tožnikom in toženko, nastalo z izročitvijo obveznic. Na tej novi podlagi pa tožnik zahteva znesek, ki ni bil predmet odločanja v nepravdnem postopku, saj v izreku sklepa slednji ni zajet; zahtevek pa tožnik gradi tudi na drugi pravni podlagi. Zato je odločitev prvega sodišča o zavrnitvi ugovora pravnomočno razsojene stvari pravilna, saj o vtoževanem znesku v nepravdnem postopku še ni bilo odločeno.

7. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče ? skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8. Pravdni stranki do povračila pritožbenih stroškov nista upravičeni (154. in 155. člen ZPP v povezavi s 165. členom istega zakona). Toženka s pritožbo ni uspela, odgovor tožnika pa ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, zato stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, nosi sam.

1 Primerjaj sklep VSRS II Ips 1/2014.