Jedro

Med upravičence do odškodnine zaradi smrti bližnjega spadajo le ožji družinski člani (zakonec, otroci in starši), vendar pa sodna praksa to določilo razlaga širše. Pravico do odškodnine namreč priznava tudi vnukom oziroma starim staršem, vendar le v tistih izjemnih primerih, ko vnuki ves čas živijo s starimi starši in jim stari starši (delno ali v celoti) nadomeščajo roditelje oziroma obstaja med njimi razmerje, ki ga je mogoče izenačiti z razmerjem med starši in otroki.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Stranke nosijo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in toženi stranki naložilo, da vsakemu od tožnikov plača odškodnino v višini 7.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2010 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka III izreka) in toženi stranki naložilo, da tožnikoma povrne stroške postopka v višini 1.887,12 EUR s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnika izpodbijata odločitev o stroških postopka. Menita, da bi moralo sodišče prve stopnje pri oceni njunega uspeha v pravdi upoštevati posebej uspeh po temelju in višini. Njun uspeh bi se s tem povečal na 85 %, to pa pomeni tudi pravico do povračila večjega dela stroškov. Priglašata pritožbene stroške.

4. Toženka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

5. Toženka s pritožbo izpodbija odločitev v delu, s katerim je bilo zahtevku delno ugodeno in stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da 180. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) taksativno našteva osebe, ki so upravičene do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega. Vnuka ne sodita v ta krog. Tudi sodna praksa odškodnino vnuku priznava le v primeru, ko je stari starš nadomestil otroku izgubljenega roditelja v smislu, da prevzame njegovo starševsko vlogo. V temu primeru ni bilo tako. Iz izpovedb prič izhaja, da se je oče, ko je še delal v B., skoraj dnevno vračal domov, kasneje pa vsak vikend oziroma vsak drugi vikend. Mati je bila v tem času, z izjemo kratkih sezonskih zaposlitev in spremljanja moža na poti, doma in je za tožnika skrbela. Gre za običajno stanje v povprečni družini, ki ne pomeni, da sta stara starša nadomestila starše, ampak gre za običajno pomoč. Prisojena višina odškodnine je tudi previsoka. V zvezi z stroškovno odločitvijo so bili napačno priznani stroški za odškodninski zahtevek pred pravdo, saj ne gre za strošek, ki bi nastal med ali zaradi postopka. Ni jasno, na kaj se nanaša strošek kilometrine. Če gre za strošek, ki je nastal prevajalki, seštevek kilometrov ni pravilen, saj prevajalka živi v K. 6. Tožnika sta odgovorila na pritožbo toženke. Pritrjujeta odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje in predlagata njeno zavrnitev. Priglašata stroške.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožene stranke

8. Pritožnica pravilno poudarja, da po 1. odstavku 180. člena Obligacijskega zakonika med upravičence do odškodnine zaradi smrti bližnjega spadajo le ožji družinski člani (zakonec, otroci in starši), vendar pa sodna praksa to določilo razlaga širše. Pravico do odškodnine namreč priznava tudi vnukom oziroma starim staršem, vendar le v tistih izjemnih primerih, ko vnuki ves čas živijo s starimi starši in jim stari starši (delno ali v celoti) nadomeščajo roditelje oziroma med njimi obstaja razmerje, ki ga je mogoče izenačiti z razmerjem med starši in otroki.(1) Stališču, da imajo vnuki pravico do odškodnine le v primeru, ko stari starši v celoti nadomestijo vlogo izgubljenega roditelja (zaradi smrti ali iz drugih razlogov), tako ni mogoče pritrditi. Predvsem že v (opombi 1) navedenem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča zanj ni opore, saj v zadevi ni šlo za primer, ko bi stara mati v celoti prevzela skrb za vnuka, ampak je bila, kot izhaja iz obrazložitve, mati v življenju otroka „prisotna“.

9. V konkretnem primeru sta tožnika, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje od svojega rojstva dalje živela v hiši pokojnih starih staršev. Oče je bil do leta 2006 zaradi službenih obveznosti večkrat odsoten, tudi po več dni, od leta 2006 dalje pa se je domov vračal le ob vikendih, po letu 2008 le vsak drugi vikend. Tudi mati tožnikov ni bila ves čas prisotna. Do leta 2008 je sicer večino časa živela v B., vendar je večkrat (za obdobje do treh mesecev) zaradi sezonskega dela odhajala v D. Po letu 2006 je bila večkrat tudi pri možu v Sloveniji, saj je iskala zaposlitev in je bila v letu 2008 tu tudi stalno prijavljena. V tem času (to je po letu 2006) sta stara starša tožnikoma nudilo celotno oskrbo in v obsežni meri prevzela vlogo staršev. Nudila sta jima tako ekonomsko kot finančno oporo in izvajala vse tisto, kar sicer delajo starši. Med njimi se je razvila čustvena vez, ki je dosegla enakovreden nivo, ki sicer obstaja med starši in otroki.

10. Takšne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče sprejema, saj imajo podlago v izvedenem dokaznem postopku, to je izpovedbah zaslišanih strank in prič. Res je sicer, da je zaslišani G. J., to je oče tožnikov, povedal, da je od leta 1996 do 2003 delal v podjetju „J.“ v B. in je bil do leta 1998, ko je postal avtoprevoznik, ter v času brezposelnosti (2003 do 2006) od doma manj odsoten kot prej in kasneje. Vendar pa pritožba spregleda njegovo izpovedbo za čas, ko je bil udeležen v vojni (od 1992 do 1996), čas, ko je bil prevoznik v podjetju „J.“ (med letom 1998 do 2003), predvsem pa čas, ko je bil zaposlen v Sloveniji (po letu 2006), ko njegova odsotnost od doma ni bila primerljiva s sicer običajno odsotnostjo zaradi zaposlitve. Tudi nekaj mesečne odsotnosti matere v času opravljanja sezonskih del poskuša pritožnica zrelativizirati z oznako, da gre zgolj za kratke sezonske zaposlitve.

11. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da stara starša tožnikoma nista v celoti nadomestila staršev, saj sta bila tako oče kot mati v življenju otrok, s krajšimi ali daljšimi prekinitvami, prisotna, vendar pa se ne strinja s tem, da konkretno ugotovljene okoliščine ne predstavljajo podlage za zaključek, da sta bila stara starša v življenje obeh tožnikov vključena veliko bolj kot je to običajno za stare starše in vnuke in da se je med njimi posledično razvilo razmerje, ki ga je mogoče izenačiti z razmerjem med starši in otroki. V konkretnem primeru namreč ni šlo le za (dnevno) oskrbo oziroma varstvo otrok v času službe, ko sta starša (ali vsaj eden od njiju) odsotna le nekaj ur dnevno, ampak trajnejšo oskrbo in varstvo, ki jo sicer otroku nudijo starši. Tako oče kot mati sta bila s prekinitvami večkrat (predvsem po letu 2006) odsotna daljše obdobje (od enega tedna, pa tudi več mesecev) in s tem v daljšem obdobju ločena od otrok. In v tem času sta stara starša dejansko prevzela vlogo staršev, saj sta v celoti (po)skrbela za oba tožnika. Pritožbeno sodišče zato verjame, da se je v tem obdobju med tožnikoma in starima staršema razvila ne le ekonomska, ampak tudi čustvena vez, ki je dosegla nivo, ki sicer obstaja med najožjimi družinskimi člani.

12. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožnikoma priznalo pravico do odškodnine zaradi duševnih bolečin ob smrti starih staršev.

13. Po mnenju pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina, upoštevajoč okoliščine konkretnega primera, predvsem pa stopnjo in trajanje duševnih bolečin, tudi po višini primerna in ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi.

14. Izpovedba obeh tožnikov glede njunih duševnih bolečin ob smrti starih staršev je res skopa, vendar pa ne tako skopa, da bi to pomenilo podlago za znižanje preživnine. Prva tožnica je tako izpovedala, da sta ji stara starša dejansko nadomestila očeta in mamo in ji nudila starševsko ljubezen. Ob njuni izgubi je bila zelo žalostna. Ob vprašanjih o počutju ob njuni smrti, je tožnica zajokala in je morala zapustiti sodno dvorano. To nedvomno kaže na obstoj duševnih bolečin v takšni intenzivnosti in trajanju, ki opravičujejo odškodnino v prisojeni višini. Enako velja za drugega tožnika, ki je bil ob smrt starih staršev star trinajst let. Povedal je, da mu je bilo težko in da je njuno izgubo težko prenesel, saj so mu v odsotnosti staršev stari starši predstavljali prave starše. Pri presoji ustreznosti prisojene odškodnine, ki znaša za vsakega od tožnikov 7.000,00 EUR, oziroma približno sedem povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS(2), je treba upoštevati tudi dejstvo, da sta tožnika sočasno izgubila oba stara starša, zato za znižanje odškodnine ni podlage. Odškodnine, ki se prisojajo za izgubo (enega od) staršev, se namreč gibajo v višini med sedmimi pa tudi dvajsetimi povprečnimi plačami.(3)

15. Pravilna je tudi odločitev v pogledu priznanih stroškov postopka. Strošek predhodnega odškodninskega zahtevka je pravdni strošek, saj je nastal zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Glede na to, da se je z vložitvijo odškodninskega zahtevka pred vložitvijo tožbe odprla tudi možnost za mirno rešitev spora, mu ni mogoče odrekati niti potrebnosti. Tudi sodna praksa ta strošek praviloma priznava.(4) Sodišče prve stopnje je tožnikoma pravilno priznalo tudi (del) priglašenega stroška za kilometrino. Gre namreč za strošek njunega pristopa na narok, na katerem sta bila zaslišana. Glede na njuno bivališče (..., B.), razdalja, ki sta jo priglasila, ni prevelika. Prevajalki pa je sodišče priznalo iz naslova potnih stroškov zgolj kilometrino za razdaljo 2 x 47 km oziroma znesek 11,28 EUR (o tem je bilo odločeno s sklepom z dne 5. 6. 2014 (list. št. 23).

16. Pritožba je iz navedenih razlogov neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe tožeče stranke

17. Po 154. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti nasprotni stranki stroške postopka. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežni uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Temeljno merilo za povračilo stroškov je torej kriterij uspeha strank v pravdi s tem, da je v sodni praksi v primeru, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov, uveljavljen princip ugotavljanja uspeha ločeno glede temelja in ločeno glede višine zahtevka. V konkretnem primeru o tem ni mogoče govoriti. Res je sicer tožena stranka ugovarjala tudi temelju, vendar pa posebni stroški v zvezi s tem niso nastali. Sodišče je namreč zaslišanja strank, zakonite zastopnice in ene priče, izvedlo tudi zaradi presoje višine zahtevka, poleg tega pa so z izvedbo teh dokazov nastali majhni stroški.

18. Uspeh obeh tožnikov v tem postopku je zato ugotovljen pravilno, posledično pa je pravilna tudi stroškovna odločitev.

19. Tudi pritožba tožnikov je zato neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z izpodbijanim delom odločitve tudi ni storilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbenih stroškov

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča in tožena stranka s pritožbo nista uspeli, do povračila stroškov, ki so jima s tem nastali, nista upravičeni. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožeči stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

(1) Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 21. in 22. 12. 1992 (odškodnina je bila priznana stari materi zaradi smrti vnuka, ugotovljena je bila velika čustvena navezanost, skupno gospodinjstvo je vodila stara mati in vnuku delno nadomeščala zaposleno mater) in odločbo VS RS II Ips 40/1998 (zahtevek vnukinje, ki je le prvih pet let svojega življenja živela skupaj z materjo pri starem očetu, zadnjih šest let pred njegovo smrtjo pa se je od njega odselila, je bil zavrnjen) ter odločbi VSL II Cp 2017/2012 (vnukinji, ki ji je stari oče ob rojstvu nadomestil očeta, saj le-tega ni poznala, in je skupaj s svojo materjo živela pri njem eno leto oziroma do njegove smrti, je bila priznana pravica do odškodnine) ter II Cp 157/2014 (zahtevek vnukinje je bil zavrnjen, saj stara starša v življenje vnukinje nista bila vključena do mere, ki bi presegla siceršnje vezi, ki se praviloma spletejo med vnuki in starimi starši).

(2) V juniju 2014 je ta znašala 995,64 EUR.

(3) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 133/2000, II Ips 387/2000, II Ips 151/2001, II Ips 399/2006, II Ips 456/2006, II Ips 745/2006, II Ips 914/2006, II Ips 549/2008, II Ips 362/2008, II Ips 142/2009. (4) Primerjaj npr. odločbi VSL I Cp 4046/2010 in II Cp 3318/2010.