Jedro

Tožnica je prispevala 30 %, vse tri toženke skupaj pa 70 % k nastanku škode. Odločilni vzrok za tožničino zastrupitev je treba iskati v protipravnem ravnanju in opustitvah toženk. Tako prva toženka ni izvedla predpisane meritve emisij dimnih plinov, niti ni zagotovila ustreznega čiščenja dimnih naprav, medtem ko drugi dve toženki nista poskrbeli za strokovno pravilno izvedbo gradbeno adaptacijskih del v njunem stanovanju. Res je bila premalo skrbna tudi tožnica, ker ni poskrbela za redni vsakoletni servis svoje plinske peči, s čimer bi po mnenju izvedenca morebiti lahko preprečila škodo, vendar je sodišče prve stopnje ugotovljenim kršitvam na strani toženk upravičeno pripisalo večjo težo, še posebej ker se od prve toženke pri opravljanju njene dejavnosti pričakuje profesionalna skrbnost, izvajalca del, ki je opravljal adaptacijo po naročilu druge in tretje toženke, pa je pooblaščeni koncesionar za plinske peči vnaprej opozoril na potek dimne tuljave in nevarnost njenega poškodovanja.

Tožničin primer sodi med zelo lahke škodne primere, za katere se v sodni praksi prisojajo odškodnine v višini približno dveh povprečnih mesečnih plač.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnici prisojena odškodnina zniža za 2.590,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 do plačila in se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki in stranski intervenientki njune pritožbene stroške v znesku 141,36 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morajo toženke nerazdelno plačati tožnici odškodnino za njeno nepremoženjsko škodo v znesku 3.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2008 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Prva toženka in njena stranska intervenientka se zoper navedeno sodbo pritožujeta zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je prisojena odškodnina previsoka glede na sodno prakso. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je dovolj 1.000,00 EUR. Tožničino zdravstveno stanje je bilo kljub zastrupitvi daleč od kritičnega, po terapiji s čistim kisikom, ki ni bila bistveno neprijetna, pa se ji je stanje zelo hitro izboljšalo. Zatrjevane tožničine težave v obliki glavobolov, diareje, utrujenosti in razdražljivosti nimajo objektivne opore v njeni zdravstveni dokumentaciji. Po mnenju prve toženke te težave niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, sicer pa so bile tako neznatne, da ne gre za pravno priznano škodo. Za strah bi pravična odškodnina znašala 500,00 EUR. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi tožnice, da se še zdaj boji ponovne zastrupitve. Pri tem ni upoštevalo, da pravo pozna le strah ob dogodku in strah za izid zdravljenja. Pritožnici zato predlagata ustrezno spremembo prve sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Druga in tretja toženka se v svoji pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je pri odločanju izhajalo iz predpostavk in ne iz dokazov. Vprašanje je, ali je do poškodbe stene tuljave res prišlo izključno zaradi sporne adaptacije kopalnice v stanovanju toženk. Priča J. R. je to zanikal, konkretnih dokazov o izvoru gradbenih odpadkov pa ni. Poleg tega ni jasno, kakšna merila je sodišče uporabilo pri svoji presoji, da je tožnica sokriva za nastalo škodo v višini 30 %, toženke pa v višini 70 %. Zgolj ocena sodišča ne zadošča in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Prisojena odškodnina je previsoka, saj je tožnica glede na izvedensko mnenje utrpela le minimalne posledice, zatrjevane težave pa v njeni zdravstveni dokumentaciji niso zabeležene.

4. Tožnica na pritožbi ni odgovorila.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki jo v svoji pritožbi posebej izpostavljata druga in tretja toženka. Izpodbijana sodba nima nobene takšne pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočila njen pritožbeni preizkus. Izrek sodbe je namreč jasen, prav takšna, torej jasna in razumljiva pa je tudi njena obrazložitev.

7. Sodišče prve stopnje je odgovornost za obravnavano škodo pravilno porazdelilo med pravdni stranki. Za svojo presojo, da je sama tožnica prispevala 30 %, vse tri toženke skupaj pa 70 % k nastanku škode, je navedlo izčrpne, razumne in prepričljive razloge, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Neupravičen je pritožbeni očitek druge in tretje toženke, da gre za golo oziroma neobrazloženo oceno sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je treba odločilni vzrok za tožničino zastrupitev iskati v protipravnem ravnanju in opustitvah toženk. Tako prva toženka ni izvedla predpisane meritve emisij dimnih plinov, niti ni zagotovila ustreznega čiščenja dimnih naprav, medtem ko drugi dve toženki nista poskrbeli za strokovno pravilno izvedbo gradbeno adaptacijskih del v njunem stanovanju. Res je bila premalo skrbna tudi tožnica, ker ni poskrbela za redni vsakoletni servis svoje plinske peči, s čimer bi po mnenju izvedenca morebiti lahko preprečila škodo, vendar je sodišče prve stopnje ugotovljenim kršitvam na strani toženk upravičeno pripisalo večjo težo, še posebej ker se od prve toženke pri opravljanju njene dejavnosti pričakuje profesionalna skrbnost, izvajalca del, ki je opravljal adaptacijo po naročilu druge in tretje toženke, pa je pooblaščeni koncesionar za plinske peči vnaprej opozoril na potek dimne tuljave in nevarnost njenega poškodovanja.

8. Neupravičen je tudi očitek druge in tretje toženke sodišču prve stopnje, da je pri ugotavljanju vzroka za nastalo škodo izhajalo iz predpostavk namesto iz dokazov. Čeprav je priča J. R. zanikal, da bi pri adaptaciji poškodovali stene dimne tuljave, mu sodišče prve stopnje glede na njegovo izpoved o vrsti opravljenih del in načinu njihove izvedbe utemeljeno ni verjelo. Sicer pa je iz izvida in mnenja izvedenca za dimnikarstvo jasno razvidno, da so bile pri pregledu ugotovljene vidne poškodbe sten dimne tuljave v višini, kjer so potekala adaptacijska dela. Ker je stanovanje druge in tretje toženke tik nad stanovanjem tožnice, je odveč pritožbeni dvom o izvoru ostankov opeke in malte, ki so povzročili delno neprehodnost dimne tuljave in posledično neustrezno odvajanje dimnih plinov iz tožničine plinske peči. Tožnici je tako uspelo dokazati vzrok svoje zastrupitve in s tem povezane škode. Druga in tretja toženka v pritožbi ne ponujata kakšne prepričljive drugačne razlage za nastanek obravnavanega škodnega dogodka, sicer pa bi glede na izid dokazovanja morali že v postopku na prvi stopnji ponuditi ustrezne nasprotne dokaze.

9. Vse tri toženke in stranska intervenientka pa utemeljeno nasprotujejo višini prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je namreč pri njeni odmeri nekoliko precenilo ugotovljene okoliščine primera. Posledice zastrupitve, ki so se odrazile na tožničinem zdravju, vendarle niso bile tako hude, da bi lahko opravičile odmerjeno odškodnino v višini 4.300,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 1.400,00 EUR za prestani strah.

10. Sodišče prve stopnje se je o obsegu tožničine škode lahko zanesljivo prepričalo na podlagi tožničine izpovedi ter izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke. Utemeljeno je verjelo tožnici, da je poleg nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je ugotovil izvedenec, trpela tudi glavobole z vrtoglavico in slabim počutjem, kar so tipični simptomi vdihavanja ogljikovega monoksida. Tožničini glavoboli so trajali kumulativno 26 dni, čemur toženke v pritožbah niti ne oporekajo. Res je, da niso bili posebej hudi, saj tožnica zaradi glavobolov ni iskala zdravniške pomoči. Kljub temu pa so bili toliko izraženi in predvsem tako dolgotrajni, da dosegajo standard pravno priznane škode. Pritožbeni očitek prve toženke, da ostale zatrjevane tožničine težave (razdražljivost, utrujenost in diareja) nimajo podlage v njeni zdravstveni dokumentaciji, je odveč, saj sodišče prve stopnje teh težav pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Utemeljeno pa je upoštevalo ugotovljene nevšečnosti, ki jih je morala tožnica prestati med sicer kratkotrajnim zdravljenjem (enodnevna hospitalizacija, uporaba kisikove maske, zdravniški pregledi, preiskave srca in pljuč ter odvzemi krvi in teden dni mirovanja). Čeprav se je tožničino zdravljenje končalo uspešno in brez zapletov, pa se je tožnica upravičeno močno ustrašila za svoje zdravje, saj je splošno znano, da je zastrupitev z ogljikovim monoksidom lahko smrtno nevarna. Dejstvo, da se tožnica strahu pred zastrupitvijo še vedno ni povsem znebila, dokazuje, da je bil prestani strah takoj po škodnem dogodku zelo intenziven in da je za dalj časa porušil tožničino duševno ravnovesje. Tudi to okoliščino je torej sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo pri odmeri odškodnine.

11. Po presoji pritožbenega sodišča bi glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin in strahu pravična denarna odškodnina za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znašala 1.500,00 EUR, za strah pa 500,00 EUR. Tožničin primer sodi med zelo lahke škodne primere, za katere se v sodni praksi prisojajo odškodnine v višini približno dveh povprečnih mesečnih plač. S takšno odškodnino bo mogoče doseči tožničino zadoščenje, višja pa ne bi bila združljiva z naravo in namenom odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen Obligacijskega zakonika).

12. Sodišče prve stopnje je po navedenem celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje, le materialno pravo je deloma zmotno uporabilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbama toženk deloma ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. člena ZPP ustrezno spremenilo. Tožnica je glede na ugotovljeni delež svoje sokrivde upravičena do odškodnine v skupni višini 1.400,00 EUR, zato je sodišče v prvi sodbi prisojeno odškodnino znižalo za 2.590,00 EUR in v tem obsegu zavrnilo tožbeni zahtevek.

13. Stroške pritožbenega postopka sta priglasili samo prva toženka in njena stranska intervenientka. Ker sta s pritožbo delno uspeli, jima tožnica dolguje povračilo sorazmernega dela njunih stroškov za pritožbo (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Obsegajo sodno takso za pritožbo in materialne stroške (za fotokopiranje in poštnino). Slednji znašajo 10,00 EUR, takso za pritožbo pa je sodišče odmerilo od zneska 2.590,00 EUR, za katerega je pritožnicama uspelo znižati odškodnino. Tako odmerjena taksa znaša 131,36 EUR, upoštevaje taksno tarifo, ki je bila v veljavi ob začetku te pravde (Ur. l. RS, št. 20/2004 – UPB; tar. št. 3/1). Skupaj sta torej prva toženka in njena stranska intervenientka upravičeni do povračila 141,36 EUR svojih pritožbenih stroškov.