Jedro

Tožeča stranka je le v svojem trditvenem gradivu navedla, da uveljavlja odškodnino za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v tej smeri v določeni meri tudi zadostila možni uporabi subjektivne koncepcije nepremoženjske škode, ki jo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi poudarja. Pri ugotavljanju stopnje te škode (zaradi pomembnosti subjektivnega odnosa samega oškodovanca do nje) je sicer pomembna izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke, kar pa v danem primeru očitno ni bilo možno glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera (tožnikova preselitev zaradi vojnih dogodkov, neznano bivališče v nadaljevanju, ipd.). Vendar pa je sodišče prve stopnje na to npr. pri prisoji odškodnine za strah izhajalo iz ostalega dela dokaznega postopka oziroma dokazne vrednosti ostalih izvedenih dokazov, ko je kljub temu, da tudi tam tožnik lastnega subjektivnega odnosa do te škode in manifestacije te pri njem ni podal, upoštevalo strokovno oceno v zadevi pritegnjenih izvedencev medicinske stroke. Ta ocena je zelo pomembna, saj objektivizira subjektivni odnos oškodovanca do posamezne oblike negmotne škode, ki pa sam po sebi brez ustrezne objektivizacije ne more biti edina relevantna podlaga za prisojo te odškodnine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu tako spremeni,da je poleg že prisojene odškodnine po obsodilnem delu izpodbijane sodbe tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še nadaljnjo odškodnino v znesku 750,00 (sedemsto petdeset 00/100) EUR (prej 179.730,00 SIT) z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, za terjatve v SIT, zmanjšanih za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 do 14.11.2006 pa zakonske zamudne obresti.

V stroškovnem izreku (točka 3 izreka napadene sodbe in izrek dopolnilne sodbe) se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da je tožeča stranka sedaj toženi stranki dolžna plačati pravdne stroške v znesku 424,12 (štiristo štiriindvajset 12/100) EUR v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu izpodbijanega zavrnilnega dela sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 52,67 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

V zadevi je sodišče prve stopnje že razsodilo s svojo sodbo z dne 04.06.1995 in je nato pritožbeno sodišče v zadevi s svojo sodbo in sklepom z dne 19.01.1996 prvostopenjsko sodbo razveljavilo v zavrnilnem delu glede odškodnine za strah, kot tudi v celoti glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, pravnomočno pa je že odločeno glede odškodnine za telesne bolečine. Prav tako je v inštančni odločbi pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da obstoji deljena odgovornost tožnika in zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo v razmerju 50% za vsakega. V ponovljenem sojenju je nato sodišče prve stopnje odločalo še o odškodnini za negmotno škodo za odprti postavki tedaj za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Ob upoštevanju že ugotovljenega razmerja deljene odgovornosti je tožniku prisodilo odškodnino za strah po višini v znesku 876,31 EUR in glede na polovično soodgovornost tožnika za nastalo škodo tedaj toženi stranki naložilo v plačilo znesek 438,15 EUR odškodnine za to vrsto negmotne škode. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika ob oceni, da tožeča stranka v tej smeri ni v zadostni meri izpolnila svoje trditvene dolžnosti in obstoja ter stopnje te škode ustrezno definirala v navedbenem gradivu. V zvezi z zamudnimi obrestmi je upoštevalo ureditev po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetem na občni seji tega sodišča dne 26.06.2002 (Pravna mnenja 1/2002) nadalje pa tudi prepoved ne ultra alterum tantum. Pri stroškovni odločitvi je izhajalo iz ocene pravdnega uspeha tožeče stranke v razmerju 19% in tožene stranke v razmerju 81% ter tako z izpodbijano sodbo v stroškovnem izreku v povezavi z izrekom navedene dopolnilne sodbe odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 246,83 EUR in tožeča stranka toženi v znesku 1.440,31 EUR.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka zoper njen zavrnilni del ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338. Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Sodišču prve stopnje očita materialnopravno nepravilno odločitev v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in meni, da zato tudi ni bilo ustrezne procesne podlage, zavzema se za prisojo zahtevane odškodnine za to obliko negmotne škode v celoti, prav tako pa tudi zahteva celotno odškodnino za strah, kot jo je uveljavila v modificiranem tožbenem zahtevku. Pritožbena graja se nanaša tudi na odločitev o zamudnih obresti, kot tudi na stroškovno odločitev. Glede na navedeno tožeča stranka predlaga ustrezno spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v skladu s pritožbenimi stališči. Tožena stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih ugovorov, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v določeni meri treba priznati uspeh pritožbi, v kolikor graja zavrnitev tožbenega zahtevka v delu odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, po mnenju pritožbenega sodišča pa prisojena odškodnina za strah predstavlja povsem primerno denarno satisfakcijo za tožnikovo negmotno škodo te vrste v skladu s odškodninskopravnimi smernicami, vsebovanimi v členu 200 za to pravno razmerje še upoštevnih pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v povezavi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ).

V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika: Načelno je povsem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da mora tožeča stranka v svojem trditvenem gradivu podati vse navedbe, ki se nanašajo na dejansko podlago spornega razmerja in to vsaj v takšnem obsegu, da predstavljajo nujni okvir dejstev, ki so dejanska podlaga tožbenega zahtevka in zagotavljajo možnost materialnopravno pravilne odločitve. V danem primeru pa le ni mogoče spregledati, da gre za izredno dolgo časa trajajoč pravdni postopek in kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je ta v znatnem delu časovnega obdobja trajanja pravde potekel v času veljavnosti ZPP/77, ki je v znatni meri vseboval še elemente razpravnega načela (preiskovalnega načela) v pravdnem postopku, kar pa je sodišču prve stopnje prav tako nalagalo dolžnost, da tudi samo v določeni meri zaradi zagotovitve dosega materialne resnice poskrbi za pridobitev ustreznega okvirja dejstev, ki bi lahko zagotavljala osnovno dejansko podlago tožbenega zahtevka. V danem primeru v bistvu sodišče prve stopnje v tisti fazi pravde v tej smeri prav tako ni storilo ničesar. Tožeča stranka je le v svojem trditvenem gradivu navedla, da uveljavlja odškodnino za duševne bolečine tožnika zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v tej smeri v določeni meri tudi zadostila možni uporabi subjektivne koncepcije nepremoženjske škode, ki jo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi poudarja. Pri ugotavljanju stopnje te škode (zaradi pomembnosti subjektivnega odnosa samega oškodovanca do nje) je sicer pomembna izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika kot stranke, kar pa v danem primeru očitno ni bilo možno glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera (tožnikova preselitev zaradi vojnih dogodkov, neznano bivališče v nadaljevanju, ipd.). Vendar pa je sodišče prve stopnje na to npr. pri prisoji odškodnine za strah izhajalo iz ostalega dela dokaznega postopka oziroma dokazne vrednosti ostalih izvedenih dokazov, ko je kljub temu, da tudi tam tožnik lastnega subjektivnega odnosa do te škode in manifestacije te pri njem ni podal, upoštevalo strokovno oceno v zadevi pritegnjenih izvedencev medicinske stroke. V bistvu je ta ocena zelo pomembna, saj objektivizira subjektivni odnos oškodovanca do posamezne oblike negmotne škode, ki pa sam po sebi brez ustrezne objektivizacije ne more biti edina relevantna podlaga za prisojo te odškodnine. Zato pa v bistvu ni razumljivo, zakaj sodišče prve stopnje enakega pristopa ni uporabilo tudi pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika. Čeprav tožnik v svojem trditvenem gradivu res ni prikazal, katere posledice utrpelih poškodb čuti in kako ga te funkcionalno omejujejo pri njegovih vsakodnevnih življenjskih sposobnostih, pa je z izvedenskima mnenjema izvedencev medicinske stroke (kot to pravilno povzema sodišče prve stopnje) v bistvu zanesljivo ugotovljeno, da pri tožniku ostaja trajna posledica zaradi poškodbe kolena, ki se odraža v omejeni gibljivosti desnega kolena in to sicer le pri počepanju in pri čepenju samem (pri maksimalnem skrčenju kolena). Res je, da gre v bistvu za sorazmerno majhno omejitev življenjskih sposobnosti tožnika zaradi tega, omejeno zgolj na prav konkretne gibe pri počepanju in čepenju, kar pa vseeno ni zelo pogosta gibalna dejavnost v vsakodnevnem življenju. Vendar pa je tudi počepanje in čepenje vseeno v določeni meri vsakodnevna običajna dejavnost, ki se ji ni mogoče povsem izogniti in v kolikor ima človek pri tem težave zaradi posledic poškodbe, pomeni to že po življenjsko izkustvenem sklepanju (uporabi tega pri dokazni oceni se ni mogoče v celoti izogniti) povečane napore pri opravljanju vsakodnevnih opravil, kar pa se gotovo v določeni meri neugodno odraža v psihi oškodovanca in zaradi česar trpi duševne bolečine, ob dejstvu, da prej teh težav in povečanih naporov ni trpel. Tako je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče povsem sprejemljivo zaključiti že na navedeni podlagi, da v določeni meri škoda te vrste pri tožniku obstoji, ker pa tožnik ni podal konkretnejših trditev, na primer o tem, kakšen je njegov način življenja, kakšne so običajne dejavnosti povezane s tem, kakšno je njegovo poklicno udejstvovanje ipd., je s tem omejena možnost individualiziranja te škode, kar pa ima nedvomno vpliv na oceno stopnje te škode. Zato gre to v breme oškodovanca, v kolikor v tej smeri ni izpolnil v zadostni meri svojega trditvenega in posledično dokaznega bremena. Zato je pritožbeno sodišče pri prisoji odškodnine za to obliko negmotne škode izhajalo iz neke minimalne stopnje te škode, na katero je mogoče sklepati že po življenjsko izkustveni oceni, meni pa, da nikakor ni glede na vse okoliščine primera podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu v celoti. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje primerno denarno odškodnino za to škodo v znesku 1.500,00 EUR, zavzemanje tožeče stranke za prisojo višje denarne odškodnine vse do višine tožbenega zahtevka v tem delu pa ne more ostati uspešno, saj se v bistvo tožeča stranka res ni v zadostni meri potrudila, da bi podala vsa dejstva, ki bi omogočala uporabo načela individualizacije odškodnine, izhajajoč iz konkretne (morebiti večje) stopnje te škode prav pri tožniku.

Glede na ugotovljeno deljeno odgovornost pripade tako tožniku dodatno iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti še 750,00 EUR in je v tej smeri pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremenilo ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke (4. točka člena 358 ZPP).

Glede odškodnine za strah: Tudi pri tej odškodnini je treba poudariti kot je že navedeno, da pomeni edino podlago za oceno stopnje te škode strokovno mnenje izvedencev medicinske stroke in njuna ocena o trajanju in intenziteti strahu pri tožniku, ki jo je v razlogih sodbe izčrpno povzelo sodišče prve stopnje in se tudi pritožbeno sodišče sklicuje na ta del obrazložitve prvostopenjske sodbe. Ob upoštevanju tako ugotovljene stopnje strahu pri tožniku se pokaže prisoja odškodnine po višini v znesku 876,31 EUR kot povsem primerna in predstavlja pravično denarno satisfakcijo za to obliko negmotne škode. Zavzemanje pritožbe za prisojo višje denarne odškodnine tako ne more biti uspešno in tudi v tej smeri pritožbeno sodišče napotuje na sprejemljive razloge prvostopenjske sodbe. Pritožbi tudi ni mogoče pritrditi v njeni graji, da bi sodišče prve stopnje ob povzemanju vsebine izvedenskih mnenj kakorkoli zagrešilo "protispisnost".

Sodišče prve stopnje je tudi dovolj natančno obrazložilo svojo odločitev o omejitvi teka zamudnih obresti ob upoštevanju načela ne ultra alterum tantum in v tej smeri pritožbeno sodišče prav tako v celoti povzema zanesljive razloge prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje ter zavrača nasprotno pritožbeno stališče. Res je, da sicer sodišče prve stopnje svoje stroškovne odločitve v zvezi z izvršeno stroškovno odmero v razlogih sodbe ni dovolj popolno in natančno obrazložilo, kot mu to pritožba očita, vendar je napadeno stroškovno odločitev v zvezi s stroškovno odmero vseeno mogoče preizkusiti, v povezavi z zabeležko sodišča prve stopnje na samem stroškovniku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da je upoštevalo nagrado veljavno v času, ko je odvetnik delo opravil ter vrednost točke v času plačila, kar je pravilni materialnopravni pristop in kar glede na dolgo časa trajajoč pravdni postopek ter vmesne spremembe Odvetniške tarife tudi pripelje do tega, da je v skupnem znesku stroškovna odmera nižja kot je to po pričakovanih izračunih tožeče stranke. V bistvu pa nekih konkretnih ugovorov v zvezi s stroškovno odmero na splošno pritožba ne podaja, pritožbeno sodišče pa v tej smeri tudi nima pomislekov. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, ko tožeči stranki ni priznalo stroškov kilometrine in odsotnosti iz pisarne, ker jih ta ni specificirala in tudi tovrstna pritožbena graja ni utemeljena.

Razmerje pravdnega uspeha je sicer drugačno, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, saj je potrebno upoštevati še korekcijo pri določitvi odškodnine na pritožbeni stopnji, razen tega pa očitno sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo začetnega obravnavanja zadeve, saj je bilo o odškodnini za telesne bolečine že pravnomočno razsojeno, tudi tovrstni zahtevek pa je bil tudi del celotnega tožbenega zahtevka tožeče stranke. Tako se pokaže, da predstavlja začetni del tožbenega zahtevka glede odškodnine za telesne bolečine znesek 412.500,00 SIT (ob upoštevanju 1/4 sokrivde tožnika po oceni tožeče stranke), v višini 700.000,00 SIT postavljen nadaljnji modificiran tožbeni zahtevek in da je skupni tožbeni zahtevek predstavljal znesek 1,112.500,00 SIT (sedaj 4.643,38 EUR). Po prvi razsoji (v povezavi z inštančno odločitvijo) je bila tožniku priznana odškodnina za telesne bolečine v znesku 876,31 EUR, v ponovljenem sojenju še 438,15 EUR odškodnine za strah po odločitvi sodišča prve stopnje ter 750,00 EUR na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti po odločitvi pritožbenega sodišča, kar pomeni, da je bilo tožniku prisojeno skupno 2.064,64 EUR odškodnine, in kar nasproti celotnemu tožbenemu zahtevku predstavlja 44%. V enakem razmerju je tožnik upravičen do povračila pravdnih stroškov odmerjenih v njegovo korist v višini 1.299,15 EUR, kar predstavlja znesek 571,56 EUR. Toženi stranki pripada od odmerjenih pravdnih stroškov v znesku 1.778,16 EUR povračilo v razmerju 56%, kar predstavlja znesek 995,68 EUR in po pobotu obeh stroškovnih terjatev mora tožeča stranka toženi stranki plačati na račun pravdnih stroškov še znesek 424,12 EUR. Temu ustrezno je sodišče druge stopnje tudi spremenilo stroškovno odločitev napadene sodbe.

Glede na sporno vrednost zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe v znesku 2.482,90 EUR se pokaže, da je v pritožbenem postopku tožeča stranka uspela v razmerju 30% (ko je uspela še z dodatnimi 750,00 EUR odškodnine), zato je v enakem razmerju upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka odmerjenih na znesek 175,56 EUR (375 tarifnih točk nagrade na račun sestave pritožbe z 2% pavšalom in 20% DDV), kar predstavlja 52,67 EUR. Toliko mora tožena stranka tožeči stranki plačati na račun stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa v ugotovitev obsega stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke ni zajelo tudi stroškov sodne takse, saj tožeča stranka ni izkazala, da jo je tudi dejansko plačala. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP.