Jedro

Zaslišanje strank je prav tako dokaz, s katerim se lahko ugotovijo sporna dejstva. Zato mora sodišče, če njegovo izvedbo zavrne, le to (najkasneje v končni odločbi) tudi obrazložiti. Če tega ne stori, stranki, ki je izvedbo takega dokaza predlagala, odvzame pravico do učinkovitega pravnega sredstva oziroma ji odvzame možnost izjave.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 2.2.2012 zavrnilo tožbeni zahtevek na solidarno plačilo zneska 3.266,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 22.12.2004 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

2. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ter jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločitev. Poudarja, da je dejansko stanje zmotno (nepopolno) ugotovljeno, podane pa so tudi bistvene postopkovne kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne strinja se s sodiščem, ko se to sklicuje na mnenje izvedenca K.. Ta je zaključil, da je Z. s prednjim desnim vogalom vozila trčil v zadnji levi blatnik tožnikovega vozila ter da je bila hitrost Z. bistveno višja od tožnikove (leva bočna stran vozila katerega je bila v celoti podrsana). Izvedenčevo mnenje v ničemer ne utemeljuje ugotovitve sodišča o 50% tožnikovi krivdi za nastanek nezgode. Glede na to, kaj so o dogajanju oziroma razlogih za nezgodo izpovedali priča J. S., pisno tožnik in sam Z., tožniku ni moč očitati nobene soodgovornosti za nezgodo (razlog je zgolj neprilagojena hitrost Z.). Sodišče je v tem delu zmotno (nepopolno) ugotovilo dejansko stanje, pri čemer kljub predlogom ni zaslišalo ne tožnika in ne izvedenca K.. Ker postavljeni izvedenec A. v zvezi z višino škode svojega dela ni opravil (zadeve ni natančno preučil, podaji mnenja pa se je izognil z zahtevo po predložitvi zapisnika zavarovalnice o poškodovanem vozilu, kopije prometnega dovoljenja in ogledu vozila), je tožnik podal predlog za postavitev drugega. Glede na dokaze, ki jih je predložil (barvne fotografije poškodovanega vozila, prijavo škode, iz katere so razvidni podatki o vozilu, in izjavo zavarovalnice W. o poškodovanem vozilu z dne 17.4.2003, iz katere izhaja, da je šlo za »totalko«), tožnika zelo čudi, da je želel izvedenec v zvezi z nezgodo, do katere je prišlo že 31.7.2004, poškodovano vozilo ogledati, kar ni mogoče, saj tožnik vozila (ki je bilo ocenjeno za »totalko«) ne hrani. Listine, ki jih je predložil sodišču, izvedencu dajejo podlago za ugotovitev višine škode na njegovem vozilu. V kolikor izvedenec tega ni bil sposoben opraviti, bi moral sporočiti, da bi sodišče postavilo drugega izvedenca, kot je tožnik po prejemu izvedenčevega mnenja (pravilneje dopisa) predlagal. Ker postavljeni izvedenec mnenja, kot je bilo predlagano, ni izdelal, mu sodišče ne bi smelo slediti, prav tako ne bi smelo zavrniti predloga po postavitvi drugega izvedenca. Neutemeljena pa je tudi ugotovitev sodišča, da ni pogojev za odločanje v skladu z določbo 216. člena ZPP.

4. Toženci se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni tako, da tožniku naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka oziroma da jo (podredno) v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Materialnopravno zgrešena naj bi bila obrazložitev sodišča, da je delež pravdnih strank v deležu škode enak in da zato glede na dosežen uspeh nosita vsaka svoje stroške. Za ugoditev tožbenemu zahtevku bi morali biti kumulativno podani vsi elementi odškodninske obveznosti. Ker tožnik temu ni zadostil, je posledično z zahtevkom v celoti propadel, kar je za odločitev o stroških (v skladu s kriterijem uspeha) edino pomembno.

5. Pritožbi sta bili poslani v odgovor, a ga nobena od strank ni podala.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Tožnik je v zvezi s potekom oziroma vzroki za prometno nezgodo v tožbi predlagal svoje zaslišanje. Da naj se tožnika zasliši, je njegov pooblaščenec vztrajal tudi na naroku dne 11.7.2011. Sodišče prve stopnje predlogu ni sledilo, pri čemer pa ni (niti v izpodbijani sodbi) podalo razlogov za takšno odločitev. Zaslišanje strank je prav tako dokaz, s katerim se lahko ugotovijo sporna dejstva. Zato mora sodišče, če njegovo izvedbo zavrne, le to (najkasneje v končni odločbi) tudi obrazložiti (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori, stranki, ki je izvedbo takega dokaza predlagala, odvzame pravico do učinkovitega pravnega sredstva oziroma ji odvzame možnost izjave, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati pa je seveda tudi pritožbenemu sodišču onemogočeno, da preveri pravilnost odločitve o zavrnitvi (neizvedbi) dokaznega predloga.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikovim navajanjem, da bi že dokazi, ki jih je v zvezo z višino utrpljene škode predložil oziroma se nahajajo v spisu (barvne fotografije poškodovanega vozila, prijava škode, in izjava zavarovalnice W. o poškodovanem vozilu z dne 17.4.2003), morali zadostovati za ugotovitev (torej kot podlaga za delo cenilca) oziroma oceno višine škode, ki jo je ob dogodku utrpel. Sporočilo postavljenega izvedenca (cenilca za motorna vozila) J.A. v dopisu z dne 16.12.2011, da brez zapisnika zavarovalnice o poškodovanem vozilu, kopije prometnega dovoljenja in po možnosti ogleda, višine škode ne more oceniti, ne prepriča niti pritožbenega sodišča. Poleg tega, da je predlagal postavitev novega izvedenca (cenilca), je tožnik v tožbi v zvezi z višino škode predlagal tudi izvedbo drugih dokazov (npr. poizvedbe na PP Ljubljana s pribavo dokumentacije o dogodku). Sodišče tem predlogom ni sledilo, ne da bi navedlo zakaj (razlogi, ki jih je cenilec A. podal, pa kot rečeno, ne prepričajo). Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik v zvezi z zatrjevano višino škode ni zadostil dokaznemu bremenu, preuranjen. Tožnikova pritožba je utemeljena tudi v tem delu. Glede na prej omenjene postopkovne kršitve oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in glede na naravo kršitev zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in prvi odstavek 355. člena ZPP).

9. Kljub temu da je bilo potrebno odločitev o pravdnih stroškov razveljaviti že zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, pa velja poudariti, da je ta odločitev (kot to pravilno v pritožbi navaja tožena stranka) tudi sicer nepravilna. Za uspeh z odškodninskim zahtevkom v pravdi (kar je kriterij za odločitev o morebitni povrnitvi pravdnih stroškov) morajo biti podane (izkazane) vse predpostavke omenjene obveznosti, torej tudi škoda oziroma njena višina. Zgolj (delen) uspeh po »temelju« zahtevka ne daje nobene podlage za zaključek o uspehu v pravdi, kot je to napačno storilo sodišče prve stopnje.

10. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje (upoštevaje določbe 76. in 81. člena ZPP) najprej obravnava ugovor podan v odgovoru na tožbo, češ da drugotoženka kot podružnica tujega podjetja ne more biti stranka v postopku. Nato pa naj se opredeli do dokaznega predloga po zaslišanju tožnika. V kolikor bo ocenilo, da izvedba tega dokaza ni potrebna, naj to tudi ustrezno obrazloži. Če bo v nadaljevanju (ponovno) ugotovilo, da je zahtevek po temelju zoper katerokoli od toženk podan, naj na podlagi vseh tožnikovih v zvezi s tem podanih dokaznih predlogov o zahtevku znova odloča tudi po višini. Pri tem naj bodisi ponovno angažira cenilca (že postavljenega ali pa drugega, kot je to predlagal tožnik) oziroma glede na (tudi v tej smeri utemeljene pritožbene očitke tožnika) postopa v skladu z določbo prvega odstavka 216. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.