Jedro

Povečana vrednost nepremičnine (in s tem tudi višina obogatitve zaradi vlaganj), se ugotavlja v času sojenja oziroma zaključka glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki VII izreka - glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice A. A. in drugega toženca D. D. spada denarna terjatev do prvega toženca E. D. v višini 9.718,20 EUR; - glede odločitve o zavrnitvi zahtevka, da je prvi toženec E. D. dolžan tožnici A. A. plačati 6.937,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti;

II. Pritožbi tožencev se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi a) v točki IV izreka glede ugotovitve, da v skupno premoženje tožnice A. A. in drugega toženca D. D. spada denarna terjatev v višini 4.535,16 EUR zoper prvega toženca E. D.; b) v točki V izreka (ugotovitev, da je delež tožnice na skupnem premoženju 7/10, delež drugega toženca pa 3/10) v celoti; c) v točki VI izreka glede odločitve, da je prvi toženec E. D. dolžan tožnici A. A. plačati (tudi) 6.667,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti; d) v točki IX izreka (odločitev o stroških postopka) v celoti.

V preostalem se pritožba tožencev zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (to je glede odločitve, da je prvi toženec E. D. dolžan tožnici A. A. plačati zakonske zamudne obresti od zneska 9.070,32 EUR od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti), potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: - zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji vsak od tožencev plača 24.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti (točka I izreka); - zavrnilo prvi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da ji prvi toženec plača 49.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti (točka II izreka); - zavrnilo drugi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: 1.) ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice in drugega toženca spada denarna terjatev v znesku 66.300,37 EUR zoper prvega in drugega toženca; 2.) ugotovitev, da je delež tožnice A. A. na skupnem premoženju 7/10, delež drugega toženca pa 3/10; in 3.) da sta toženca dolžna tožnici in drugemu tožencu kot solidarnima upnikoma plačati vsak 33.150,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti (točka III izreka); - delno ugodilo tretjemu podrednemu zahtevku in 1.) ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in drugega toženca spada denarna terjatev v znesku 22.675,80 EUR zoper prvega toženca E. D. (točka IV izreka); 2.) ugotovilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 7/10, delež drugega toženca pa 3/10 (točka V izreka); in 3.) prvemu tožencu naložilo, da tožnici plača 15.737,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti (točka VI izreka); - zavrnilo kar je tožnica s tretjim podrednim zahtevkom zahtevala več ali drugače, to je: 1.) zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice in drugega toženca spada (poleg terjatve do prvega toženca v višini 22.675,80 EUR) še terjatev v višini 43.624,57 EUR; 2.) zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici (poleg zneska 15.737,90 EUR s pripadki) plačati še znesek 50.562,47 EUR s pripadki, ter 3.) zahtevek, da je prvi toženec dolžan plačati drugemu tožencu 66.300,37 EUR s pripadki (točka VII izreka); - zavrglo pobotni ugovor drugega toženca (točka VIII izreka); - odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 314,75 EUR stroškov s pripadki (točka IX izreka);

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del odločitve (točka VII izreka) v delu, ki se nanaša na zavrnitev ugotovitvenega zahtevka, da spada v skupno premoženje tožnice in drugega toženca denarna terjatev do prvega toženca in sicer za znesek 9.718,20 EUR ter v delu, s katerim je bil zavrnjen dajatveni zahtevek tožnice in sicer za znesek 6.937,90 EUR. Izpodbija tudi stroškovno odločitev. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanja. Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je sodišče pri odločitvi izhajalo iz ugotovitve, da znaša povečanje vrednosti nepremičnine 32.394,00 EUR, česar ne izpodbija. Meni pa, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno ugotavljalo, kateri del povečanja vrednosti odpade na tožnico in drugega toženca kot bivša izvenzakonska partnerja oziroma zakonca in kateri del na prvega toženca kot lastnika nepremičnine. Med strankami ni sporno, da se je stanovanje v mansardi izdelalo zaradi osnovanja družine tožnice in drugega toženca. Šlo je za enoten sklop vlaganj, katerega namen je bil zagotovitev stanovanja mladi družini. Šlo je torej za vlaganja tožnice in drugega toženca, ki so jima pomagali starši. Morebiten prispevek prvega toženca v okviru teh vlaganj se zato ne more obravnavati kot njegov delež vlaganj, pač pa le kot njegov prispevek k vlaganjem tožnice in prvega toženca oziroma prispevek k nastanku skupnega premoženja. Ker je bil dan obema zakoncema, gre v korist obema. Sodišče ugotovljenega povečanja vrednosti v višini 32.394,00 EUR zato ne bi smelo zmanjševati na račun vlaganj prvega toženca. Njegov prispevek bi moralo obravnavati kot darilo, dano obema zakoncema po enakih delih. Prvemu tožencu je sodišče zato neutemeljeno pripisalo povečanje vrednosti na račun polaganja knauf plošč in izolacije v znesku 1.753,00 EUR, povečanje vrednosti na račun talnih oblog v znesku 615,60 EUR, povečanje vrednosti na račun stavbnega pohištva v višini 3.368,50 EUR in povečanje vrednosti na račun instalacijskih del v višini 2.173,00 EUR, skupaj 7.910,10 EUR.

Čeprav je sodišče prvemu tožencu pripisalo 7.910,10 EUR povečanja vrednosti, pa je v nadaljevanju v njegovo korist dejansko upoštevalo znesek 9.718,20 EUR, to je 30 % celotnega povečanja vrednosti in kot terjatev, ki spada v skupno premoženje, namesto 24.483,90 EUR, prisodilo znesek 22.675,80 EUR. Takšne odločitve sodišče ni z ničemer obrazložilo in sodbe zato ni mogoče preizkusiti. Upoštevanje zneska 9.718,20 EUR v korist prvega toženca nasprotuje predhodnemu utemeljevanju sodišča, da delež njegovega prispevka k povečanju znaša 7.910,10 EUR. Priznanje zneska 9.718,20 EUR je poleg tega brez podlage v mnenju izvedenca in drugih podatkih spisa.

Sodbe ni mogoče preizkusiti niti v delu, v katerem je sodišče ugotovilo, da je delež prvega toženca pri stavbnem pohištvu 50 % in glede ugotovitev sodišča o finančnih zmožnostih prvega toženca.

Zmotno je bilo ugotovljeno tudi dejansko stanje. Opozarja, da je iz izpiska prometa na transakcijskem računu razvidno, da prvi toženec nobenega od plačil ni izvedel preko računa in da ni imel nobenih relevantnih prilivov. Da bi toženčeva družina razpolagala z gotovinskimi sredstvi, ni dokazano. Podjetje E. ni delovalo, toženec pa je vsa svoja sredstva predhodno namenil za nakup stanovanja, ki se ni oddajalo v najem. Glede na to, da prvi toženec ni dokazal, da bi sam razpolagal z gotovinskimi sredstvi za plačilo B. B. je sodišče brez podlage sledilo izpovedbi priče, ki sta jo toženca predlagala. Sodišče je brez podlage odločilo, da je prvi toženec plačal talne obloge in del stavbnega pohištva in mu pavšalno pripisalo 50 % financiranja. Nekritično sta bili ocenjeni izpovedbi prič J. B. in J. K., ki naj bi delo opravila brezplačno. Glede na čas nabave parketa, je J. B. dela opravljal v jesenskih mesecih, to je že po končani sezoni letovanja na morju. Enako velja tudi glede J. K. 4. Prvi toženec E. D. vlaga pritožbo zoper odločitev v točki IV za znesek 4.535,16 EUR, točki VI za znesek 6.667,58 EUR in glede obrestne odločitve ter točki IX (stroški). Drugi toženec D. D. pa izpodbija odločitev v točki V (ugotovitev deležev na skupnem premoženju) in IX (stroški). Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da se ugotovi, da sodi v skupno premoženje tožnice in drugega toženca le denarna terjatev v višini 18.140,64 EUR, da znaša delež tožnice in drugega toženca na skupnem premoženju za vsakega do 1/2 in da se prvemu tožencu naloži, da plača tožnici 9.070,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Stroški toženih strank naj se naložijo v plačilo tožnici v višini 90 %. Priglašata pritožbene stroške.

Prvi toženec meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti nepravilna, saj ne more biti v zamudi, še preden izve, koliko bi moral plačati tožnici. To je izvedel šele s sodbo. Tudi OZ glede teka zamudnih obresti določa, da te tečejo od takrat, ko je znana terjatev in ko je ta tudi posredovana tistemu, ki jo mora poravnati, torej dolžniku.

Prvi toženec ne soglaša z oceno sodišča glede povečanja vrednosti nepremičnine na račun vlaganj. Povečanje vrednosti je izvedenec ocenil na leto 2008, kar je nepravilno. Ni upoštevano, da sta po letu 2008 tožnica in drugi toženec v stanovanju še živela in prvi toženec ni mogel biti in ni bil obogaten. Tožnica se je odselila 3. 2. 2011, razvezna sodba pa je bila izdana 8. 3. 2012. Za čas, ko je tožnica bivala v stanovanju, bi bilo treba odšteti amortizacijo. Od ugotovljenega povečanja vrednosti bi sodišče moralo odšteti tudi % padca tržne vrednosti nepremičnine. Povečana vrednost nepremičnine bi se morala ugotavljati na čas, ko je zakonska zveza prenehala ali vsaj na čas, ko je tožnica vložila tožbo. Nepremičnina je zato več vredna za največ 26.487,20 EUR. Ustrezno je zato treba znižati tudi terjatev, ki sodi v skupno premoženje tožnice in drugega toženca in znesek, ki mu je naložen v plačilo.

Drugi toženec nasprotuje odločitvi o deležu bivših zakoncev na skupnem premoženju. Deleža sta enaka. Za višji delež tožnice ni podlage v sodnem spisu, obrazložitev pa ne omogoča preizkusa odločitve, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP. Upoštevana bi morala biti pravna domneva, da so deleži zakoncev enaki.

Oba toženca menita, da je napačna tudi stroškovna odločitev, saj je tožnica uspela le v približni višini 10 % in bi moralo sodišče odločiti, da je tožnica dolžna plačati stroške tožencema.

5. Toženca na pritožbo tožnice nista odgovorila.

6. Tožnica je na pritožbo tožencev odgovorila. Meni, da je neutemeljena. Opozarja, da je sodišče v tem postopku presojalo zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve, pri katerem se zamudne obresti presojajo na podlagi 193. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Grajo napačnega pristopa ugotavljanja vrednosti nepremičnine označujeta za prepozno. Po njenem mnenju je sodišče tudi o deležu na skupnem premoženju odločilo pravilno, saj je upoštevalo vse oblike prispevkov, drugi toženec pa izrecno in obrazloženo višini niti ni ugovarjal. Priglaša stroške.

7. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna: - v izreku pod točko I, II in III (glede zavrnitve primarnega ter prvega in drugega podrednega tožbenega zahtevka); - v izreku pod točko IV glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje tožnice in drugega toženca denarna terjatev zoper prvega toženca v znesku 18.140,64 EUR; - pod točko VI glede odločitve, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati znesek 9.070,32 EUR; - v izreku pod točko VII: 1.) glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da spada v skupno premoženje tožnice in drugega toženca terjatev do prvega toženca v višini 33.906,37 EUR; 2.) glede zavrnitve zahtevka, da prvi toženec drugemu tožencu (kot solidarnemu upniku s tožnico) plača 66.300,37 EUR s pripadki; in 3.) glede zavrnitve zahtevka, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati 43.624,57 EUR; - in v izreku pod točko VIII glede zavrženja pobotnega ugovora, saj v teh delih odločitev s pritožbama ni izpodbijana.

9. V preostalem (nepravnomočnem) delu, ki obsega: 1.) del zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja, to je, da v skupno premoženje tožnice in drugega toženca spada (še) denarna terjatev zoper prvega toženca v višini 14.253,36 EUR(1); 2.) zahtevek za ugotovitev, da je delež tožnice na skupnem premoženju 7/10, delež drugega toženca pa 3/10; 3.) zahtevek, da je prvi toženec dolžan tožnici plačati od že pravnomočno prisojenega zneska v višini 9.070,32 EUR zakonske zamudne obresti od 29. 4. 2011 dalje ter znesek 13.605,48 EUR(2) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do plačila ter 4.) stroškovno odločitev, je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP.

Glede pritožbe toženih strank

10. Prvi toženec neutemeljeno nasprotuje odločitvi o začetku teka zamudnih obresti od tožnici prisojenega zneska. Ker je tožnica v konkretnem primeru uveljavljala (sicer skupno) terjatev do prvega toženca iz naslova neupravičene obogatitve, se tek zakonskih zamudnih obresti presoja na podlagi 193. člena OZ. Po tej določbi je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od vložitve zahtevka. Obseg vračila in trenutek nastopa zamude sta torej odvisna od (ne)poštenosti pridobitelja.(3) V konkretnem primeru gredo zato tožnici (ob odsotnosti trditev, da je prvi toženec postal nedobroveren že prej) zakonske zamudne obresti od naslednjega dne po vložitvi tožbe. Tožnica jih je uveljavljala od 29. 4. 2011, torej v manjšem obsegu, kot bi ji sicer šle.

Na čas, ko je prvi toženec prišel v zamudo, ne more vplivati dejstvo, da je bil obseg okoriščenja določen (najprej) s tožbo, kasneje pa s sodbo sodišča prve stopnje. Nepoštenega prejemnika koristi (prvi toženec je postal nedobroveren najkasneje z vložitvijo tožbe) namreč v zamudo spravlja njegova slaba vera. Zato trenutek prenehanja dobrovernosti pri nečisti denarni obveznosti ne sovpada nujno s trenutkom, ko je korist okoriščencu poznana. Ravno slaba vera okoriščenca sili, da izve, koliko je dolžan plačati. Podlage, da bi sodišče zamudne obresti prisodilo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato ni(4).

Pritožbo prvega toženca je pritožbeno sodišče zato v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu, ki se nanaša na že pravnomočno prisojeni dajatveni zahtevek (to je glavnico v višini 9.070,32 EUR, točka VI izreka) na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je vrednost nepremičnine, ki je v lasti prvega toženca, zaradi (skupnega) vlaganja tožnice in drugega toženca povečala za 22.675,80 EUR. Za toliko naj bi bil toženec tudi obogaten. Ker znaša tožničin delež na skupnem premoženju 7/10, je prvemu tožencu naložilo, da tožnici plača temu deležu ustrezen znesek, to je 15.737,90 EUR. Svojo ugotovitev o tem, za koliko je nepremičnina več vredna in posledično ugotovitev o višini obogatitve prvega toženca, je oprlo na mnenje izvedenca A. B., iz katerega izhaja, da je višina povečanja vrednosti ugotovljena tako, da je izvedenec upošteval stanje nepremičnine pred in po zaključenih vlaganjih ter cene v istem obdobju, to je v letu 2008. Tak pristop pri ugotavljanju višine obogatitve prvega toženca pa je materialnopravno napačen. Povečana vrednost nepremičnine (in s tem tudi višina obogatitve prvega toženca zaradi vlaganj), se namreč ugotavlja v času sojenja oziroma zaključka glavne obravnave(5). Z očitkom, da je njegova obogatitev manjša (za 20%), saj je od leta 2008 do danes prišlo do padca cen, pri izračunu pa ni bila upoštevana niti amortizacija za čas, ko je tožnica v stanovanju bivala, na to opozarja tudi prvi toženec.

Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo njegovi pritožbi v tem delu ugodilo. Ker je ostalo zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa tudi dejansko stanje glede višine obogatitve prvega toženca nepopolno ugotovljeno, je sodbo na podlagi 355. člena ZPP v izreku pod točko IV razveljavilo za znesek 4.535,16 EUR, v izreku pod točko VI pa za znesek 6.667,58 EUR s pripadki. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek, saj je smiselno, da dokaz z izvedencem ponovi sodišče, ki ga je že izvajalo.

12. Sodišče prve stopnje je odločitev, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 7/10, drugega toženca pa 3/10, oprlo na ugotovitev, da drugi toženec višini zahtevanega deleža tožnice na skupnem premoženju ni izrecno in obrazloženo ugovarjal. Menilo je, da presoja njegove višine zato ni bila potrebna. V tem delu posledično ni navedlo niti razlogov o dejstvih, ki bi bila sicer pomembna za presojo višine deležev strank.

Drugi toženec v zvezi s tem sodišču neutemeljeno očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba namreč nima te pomanjkljivosti, če je brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna (le) z vidika presoje, ki jo ponuja pritožnik, ne pa tudi z vidika presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. V takšnem primeru ne gre za postopkovno kršitev, pač pa za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar je lahko tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Do tega je prišlo tudi v konkretnem primeru. Stališče sodišča prve stopnje, da presoja višine deležev ni potrebna, ker drugi toženec višini zahtevanega deleža tožnice na skupnem premoženju ni izrecno in obrazloženo ugovarjal, je namreč materialnopravno zmotno. Pri presoji, kolikšen je delež vsakega od zakoncev, gre namreč za materialnopraven sklep, ki ima podlago v določenih dejstvih, ki jih primeroma opredeljuje drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Celo popolna pasivnost toženca(6) sodišča zato ne bi odvezala dolžnosti, da (v tem primeru neprerekana) dejstva, s katerimi je tožnica utemeljevala svoj večji delež, ustrezno presodi in ugotovi, ali ta dejstva res izkazujejo tožničin večji prispevek k skupnemu premoženju.(7) V konkretnem primeru pa toženec niti ni bil pasiven, saj je zatrjevana dejstva prerekal.(8) Ker je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno(9), je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki V izreka na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem podrobnejša navodila za delo v ponovljenem postopku glede na predhodno obrazložitev niso potrebna.

Glede pritožbe tožnice

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znaša razlika med vrednostjo toženčeve nepremičnine pred vlaganji in vrednostjo nepremičnine po končanih vlaganjih 32.394,00 EUR. Ker je po ugotovitvah sodišča k povečanju vrednosti (poleg tožnice in drugega toženca) prispeval tudi prvi toženec, je sodišče ugotavljalo tudi višino njegovega prispevka. Tako je izključno prvemu tožencu pripisalo povečanje vrednosti v znesku 1.753,00 EUR na račun polaganja knauf plošč in izolacije, povečanje vrednosti v znesku 615,60 EUR na račun talnih oblog, povečanje vrednosti v višini 3.368,50 EUR na račun stavbnega pohištva in povečanje vrednosti v znesku 2.173,00 EUR na račun instalacijskih del, skupaj torej 7.910,10 EUR (točke 15, 16, 17 in 18 sodbe). Ne glede na to pa je v nadaljevanju (točka 27 sodbe) v korist prvega toženca od ugotovljenega skupnega povečanja vrednosti v višini 32.394,00 EUR odštelo višji znesek, to je 9.718,20 EUR, to je 30 % te vrednosti.

Ker razlogov za to ni navedlo, odločitve v tem delu, saj si razlogi nasprotujejo, ni mogoče preizkusiti. To pa predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero opozarja tudi pritožnica. Njeni pritožbi je bilo že zaradi te kršitve treba ugoditi in sodbo v izpodbijanem delu (to je glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev, da v skupno premoženje tožnice A. A. in drugega toženca D. D. spada (še) denarna terjatev do prvega toženca E. D. v višini 9.718,20 EUR in glede odločitve o zavrnitvi zahtevka, da je prvi toženec E. D. dolžan tožnici A. A. plačati (še dodatnih) 6.937,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2011 dalje do prenehanja obveznosti - del točke VII izreka), na podlagi 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Storjene kršitve namreč pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, saj ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih oziroma nenasprotujočih si razlogov.

14. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov v to, da je treba vlaganja prvega toženca na ustrezen način izločiti iz ugotovljenega povečanja vrednosti nepremičnine. Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev sicer res velja, da je pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih, če zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo ob daritvi namenjeno le enemu od njiju, vendar pa pritožnica spregleda, da tega, da je prvi toženec s svojim vložkom želel obdariti tožnico in drugega toženca, ni trdila nobena od strank. Takšno trditev je tožnica (prvič) postavila šele v pritožbi, kar pa je, saj poznih navedb z ničemer ne opraviči, prepozno in zato neupoštevno. Poleg tega ni mogoče mimo dejstva, da je prvi toženec vlagal v nepremičnino, katere (so)lastnik je bil v času vlaganj.

15. O ostalih pritožbenih očitkih tožnice, ki se nanašajo na posamezne dejanske ugotovitve, pa se pritožbeno sodišče v tej fazi postopka ne izjavlja, ker to ni potrebno.

16. Ker je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje delno razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo končni določbi (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Odločitev v tem delu tožnica izpodbija za znesek 9.718,20 EUR, prvi toženec pa za 4.535,16 EUR.

Op. št. (2): Tožnica v tem delu odločitev izpodbija v višini 6.937,90 EUR, prvi toženec pa v višini 6.667,58 EUR.

Op. št. (3): Primerjaj odločbe II Ips 572/2003, III Ips 126/2007, II Ips 187/2012, I Cp 1597/2013, II Cp 133/2014 in druge.

Op. št. (4): III Ips 126/2007. Op. št. (5): Ada Polajnar Pavčnik, V. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 47, Pravno mnenje, občna seja VSS, 27. 6. 1989 in 17. 12. 1991, odločbi VS RS II Ips 599/2006 in II Ips 64/2015. Op. št. (6): Gre za hipotetično situacijo, ko drugi toženec ne bi vložil odgovora na tožbo in bi sodišče o zahtevku odločilo z zamudno sodbo.

Op. št. (7): Presoja višine deleža strank na skupnem premoženju bi lahko izostala le v primeru, da bi drugi toženec zahtevek pripoznal. Op. št. (8): Tožnica je trdila, da je k skupnemu premoženju prispevala več, saj je bila zaposlena, drugi toženec pa vse do 31. 1. 2011 nezaposlen; da je sama k skupnemu premoženju poleg dohodka prispevala tudi delo, prihranke in sredstva, ki jih je dobila s prodajo vrednostnih papirjev. Drugi toženec pa je trdil, da sta pri njegovih starših živela povsem brezplačno, njegova mama je zanju kuhala in prala. Oba sta v tem času imela približno enake dohodke, saj sta delala preko študentskega servisa. Tožnica je bila nato zaposlena v podjetju A., vendar je julija 2008 nastopila porodniški dopust. Sam je delal tudi v družinskem podjetju in je imel relativno visoke prihranke. Tožnica prihrankov ni imela. Sam je pri gradnji veliko fizično delal. Otroka je varovala njegova mama. Zanikal je tudi prispevke staršev in višino dohodkov.

Op. št. (9): Sodišče je v nadaljevanju ugotavljalo zgolj to, ali sta zakonca imela sredstva, ki naj bi jih vlagala v nepremičnino, ne pa tudi drugih okoliščin, ki so pomembne za presojo prispevka zakoncev k (vsemu) skupnemu premoženju v smislu drugega odstavka 59. člen ZZZDR.