Jedro

Zakon nikjer ne določa, da bi se tožba na izpodbijanje odpusta obveznosti morala vložiti znotraj postopka osebnega stečajnega do njegovega zaključka. Po pravnomočno končanem postopku odpusta obveznosti, se namreč običajno postopek osebnega stečaja konča (razen, če je treba unovčiti še kakšno premoženje, ki je spadalo v stečajno maso ob začetku postopka osebnega stečaja ter dokončno poplačati upnike), kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ravno zato zakon veže začetek triletnega roka za vložitev tožbe na izpodbijanje odpusta obveznosti na trenutek pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti (drugi odstavek 411. člena ZFPPIPP). V zvezi s tem je torej neutemeljeno sklicevanje toženke in sodišča prve stopnje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 2329/2019 z dne 11. 3. 2020, iz katere izhaja izhaja, da "... lahko upnik na podlagi 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti,...". V primeru, če bi ZFPPIPP predvidel, da bi morala biti tožba zaradi izpodbijanja odpusta obveznosti vložena do zaključka postopka osebnega stečaja, bi zagotovo v tem primeru predpisal tudi prekinitev postopka (in tedaj bi upnik tožbo moral res vložiti z učinkom erga omnes za vse upnike). Vendar, kot obrazloženo ni določeno niti, da bi morala biti tožba vložena med postopkom osebnega stečaja do njegovega zaključka, niti za ta primer ni predpisana prekinitev postopka.

12. Zaradi zgoraj navedenih materialnopravnih določb ZFPPIPP, in ker je postopek osebnega stečaja nad toženko že pravnomočno zaključen, razveljavitev odpusta obveznosti ne more več učinkovati za vse upnike, saj se po morebitni uspešni takšni tožbi, postopek osebnega stečaja nad toženko ne more več ponovno začeti. Tudi sodba, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku na razveljavitev odpusta obveznosti (da se odpust obveznosti razveljavi), zato lahko učinkuje zgolj med strankama postopka. Prav iz tega razloga lahko upnik po končanem postopku osebnega stečaja nato (ali hkrati) uveljavlja le dajatveni zahtevek na plačilo svoje celotne terjatve samo zase.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v točki I.1. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odpust obveznosti, ki ga je tožena stranka dosegla v postopku osebnega stečaja opr. št. St 2682/2014, ki se je zoper njo vodil pri Okrožnem sodišču v Mariboru v povezavi s pravnomočnim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 149/2019 z dne 3. 4. 2019, tako da prenehajo učinki prenehanja pravice tožeče stranke, da zoper toženo stranko ne more več sodno uveljavljati plačila terjatve, za katero je po 408. členu ZFPPIPP učinkoval odpust obveznosti in to v delu, v katerem terjatev tožeče stranke do tožene stranke do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti ni bila plačana in upoštevaje priznano terjatev znaša 92.075,60 EUR (odpuščen del terjatve). Nadalje je zavrnilo dajatvene tožbene zahtevke na plačilo zneska 92.075,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2019 do plačila, na plačilo zneska 852,87 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2019 in na plačilo zneska 2.023,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2019 ter tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točke 2., 3., 4. in 5. točke I. izreka). Prav tako je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek nesklepčen, nepravilna. Bistveni element sklepčnosti je logična povezanost tožbenega zahtevka s tožbenimi trditvami, kar pa je tožnik v svojih trditvah navedel, zato bi sodišče prve stopnje ob ustrezni uporabi materialnega prava moralo šteti njegov tožbeni zahtevek za sklepčen. Tožnik je v točki 1. izreka tožbenega zahtevka navedel, da s predmetno tožbo izpodbija sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Cst 147/2019 z dne 3. 4. 2019, s katerim je bilo pravnomočno odločeno o odpustu obveznosti. S tem je jasno zahteval, da se ta sklep izpodbije v celoti, oziroma z učinkom erga omnes. Pritožnik ni nikjer navedel, da pravnomočen sklep o odpustu obveznosti izpodbija zgolj v tistem delu, ki je imel v imenovanem postopku osebnega stečaja učinek na njegovo terjatev do tožene stranke (v nadaljevanju toženka). V kolikor bi sodišče menilo, da je podan tožbeni zahtevek zaradi odpusta obveznosti zgolj v delu, ki se nanaša le na terjatev tožnika, bi v okviru materialnega procesnega vodstva moralo tožnika na to opozoriti ter mu predočiti, kako sodišče razume njegov petit, zaradi tega je sodišče izdalo sodbo presenečenja.

Tožnik v pritožbi še izpostavlja, da v tožbenem predlogu (tenorju tožbe) ni navedel, da predlaga razveljavitev pravnomočnega sklepa o odpustu obveznosti (zgolj) v tistem delu, ki je imel učinek oziroma, ki zadeva njegovo terjatev, ampak je predlagal, da se razveljavi pravnomočen sklep o odpustu obveznosti, ki ga je toženka dosegla v postopku osebnega stečaja, kar pa pomeni, da je predlagal razveljavitev sklepa o odpustu obveznosti v celoti, z učinkom na vse terjatve, oziroma z učinkom erga omnes. Trditve tožnika v tožbeni podlagi so skladne z navedbami v tožbenem predlogu, kjer je prav tako navedel, da s tožbo izpodbija imenovani sklep o odpustu obveznosti, kar pa logično pomeni, da ga izpodbija v celoti. Tako je brezpredmetno sklicevanje toženke na stališče Višjega sodišča v Ljubljani iz odločitve opr. št I Cp 2329/2019, takšnemu stališču pa se napačno pridružuje tudi Okrožno sodišče v Mariboru. Ker je Okrožno sodišče v Mariboru zmotno ugotovilo odločilno dejstvo, da je pritožnik zahteval razveljavitev pravnomočno doseženega odpusta obveznosti, ki ga je toženka dosegla v imenovanem postopku osebnega stečaja, zgolj z učinkom na svojo terjatev in ne z učinkom na vse terjatve, je podana kršitev po 340. členu ZPP in je zato sodba izpodbojna.

Pritožba graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je v točki 6. obrazložitve sodbe zavzelo stališče, da "čeprav gre za isti historični dogodek oziroma isti sklop dogodkov, tožnik ne uveljavlja vsebinsko enakega zahtevka, kot je bil predmet ugovornega postopka v zvezi z odpustom obveznosti,...", saj s tožbo zahteva razveljavitev odpusta obveznosti zgolj z učinkom na njegovo terjatev, medtem ko pravnomočen sklep o odpustu obveznosti učinkuje erga omnes (408. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkov zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožnik pojasnjuje, da mora sodišče, kadar ugotovi, da gre za isto stvar (isti historični dogodek) in v tej zvezi za isto ravnanje (idem), glede tega, ali je kršeno načelo "ne bis in idem" presoditi še, ali je podan tudi predmet "bis", torej ali gre za podvajanje postopkov oziroma dvakratno sojenje. Pri določanju o tem, ali gre za isti historični dogodek, je poudarek na dejanski podlagi ravnanja, ki izhaja iz trditvene podlage. Pomembna je torej identičnost oziroma enakost dejstev (idem factum). Pojasnjuje, da v predmetni tožbi navaja drugačna dejstva, kot jih je navedel v ugovorih zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti. Glede na to, da je Okrožno sodišče v Mariboru na osnovi dokaznega sklepa, ki ga je sprejelo na glavni obravnavi dne 10. 10. 2023, vpogledalo tudi v vsebino dokaznih listin v zvezi s predmetnima ugovoroma proti odpustu obveznosti in posledično v 6. točki obrazložitve sodbe navedlo, da gre za isti historični dogodek oziroma isti sklop dejstev, je jasno, da obstaja nasprotje med tem, kaj se v razlogih sodbe navaja o vsebini (trditveni podlagi) listin in med samo vsebino teh listin, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 339. člena ZPP, kar je posledično pripeljalo do zmotne ugotovitve dejanskega stanja in je sodba izpodbojna tudi iz tega razloga.

Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe iz pritožbe in se zavzema za njeno zavrnitev ter prav tako zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe sodišča prve stopnje ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6. 7., 11. 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba pa uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki ni del uradnega preizkusa. Pri tem navaja, da je navedena kršitev podana, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da gre sicer za isti historični dogodek oziroma za isti sklop dogodkov, vendar pa tožnik ne uveljavlja vsebinsko enakega zahtevka, kot je bil predmet ugovornih postopkov v zvezi z odpustom obveznosti, v zvezi s tem pa naj bi vpogledalo tudi v vsebino sklepov o ugovoru proti odpustu obveznosti, pri čemer obstaja nasprotje med tem, kaj se v sodbi navaja o vsebini listin in med samo vsebino teh listin.

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Gre za tako imenovano protispisnost, ki se mora nanašati na odločilna dejstva, pri čemer je protispisnost napaka povsem tehnične narave, ko sodišče samo napačno prenese v obrazložitev sodbe tisto, kar je zapisano v listini ali zapisniku o izvedbi dokazov, in šele potem tako vsebino dokazno oceni in uporabi kot dokazni argument.1

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zapis, da "...gre za isti historični dogodek oziroma isti sklop dejstev,...", navedlo v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti/neutemeljenosti ugovora toženke, da gre v predmetni zadevi za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Kot izhaja iz sodbe, je sodišče navedeni ugovor v točki 6. obrazložitve pravilno zavrnilo z obrazložitvijo, da v obravnavani zadevi ne gre za vsebinsko enak zahtevek, kot je bil predmet ugovornega postopka v zvezi z odpustom obveznosti. To pomeni, da je dopustilo obravnavanje tožbe, zaradi česar tožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje te kršitve.

8. Je pa sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialnopravne določbe ZFPPIPP, ko je štelo, da je tožbo zaradi izpodbijanja odpusta obveznosti mogoče vložiti le med postopkom osebnega stečaja z učinkom za vse upnike (erga omnes).

9. V obravnavani zadevi pred sodiščem prve stopnje in tudi v pritožbenem postopku ni bilo sporno, da je bil v postopku osebnega stečaja, ki se je vodil nad toženko, izdan sklep o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen dne 3. 4. 2019. Prav tako ni bilo sporno, da je bil postopek osebnega stečaja pravnomočno končan dne 22. 6. 2021, kar je zatrjevala toženka v odgovoru na tožbo.

10. Tožbo na izpodbijanje odpusta obveznosti urejata 411. in 412. člen ZFPPIPP. Slednji določa, da lahko vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, od sodišča zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, o katerem je odločilo s tem sklepom, če je dolžnik s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti (prvi odstavek 411. člena ZFPPIPP). Tožbo je treba vložiti v treh letih po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti (drugi odstavek 411. člena ZFPPIPP). V nadaljevanju je v 5. odstavku 411. člena ZFPPIPP še določeno, da če sodišče razveljavi odpust obveznosti, začne s pravnomočnostjo sodbe ali sklepa o razveljavitvi znova teči zastaranje terjatev, za katere je učinkoval ta odpust obveznosti, in te terjatve zastarajo s potekom treh let od pravnomočnosti te sodbe ali sklepa. Drugi odstavek 412. člena ZFPPIPP pa ureja pravne posledice pravnomočne odločitve o razveljavitvi odpusta obveznosti. Tako je določeno, da z razveljavitvijo sklepa o odpustu obveznosti prenehajo pravni učinki iz 409. člena in drugega odstavka 410. člena tega zakona, kar v zvezi s terjatvami pomeni, da upniki znova pridobijo pravico sodno uveljavljati plačilo celotnega zneska svoje terjatve, razen v delu, kolikor so bili v postopku osebnega stečaja poplačani.2

11. Zakon torej nikjer ne določa, da bi se tožba na izpodbijanje odpusta obveznosti morala vložiti znotraj postopka osebnega stečajnega do njegovega zaključka. Po pravnomočno končanem postopku odpusta obveznosti, se namreč običajno postopek osebnega stečaja konča (razen, če je treba unovčiti še kakšno premoženje, ki je spadalo v stečajno maso ob začetku postopka osebnega stečaja ter dokončno poplačati upnike), kar se je zgodilo tudi v obravnavani zadevi. Ravno zato zakon veže začetek triletnega roka za vložitev tožbe na izpodbijanje odpusta obveznosti na trenutek pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti (drugi odstavek 411. člena ZFPPIPP). V zvezi s tem je torej neutemeljeno sklicevanje toženke in sodišča prve stopnje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VSL I Cp 2329/2019 z dne 11. 3. 2020, iz katere izhaja izhaja, da "... lahko upnik na podlagi 411. člena ZFPPIPP od sodišča (v stečajnem postopku) zahteva, da razveljavi odpust obveznosti,...". V primeru, če bi ZFPPIPP predvidel, da bi morala biti tožba zaradi izpodbijanja odpusta obveznosti vložena do zaključka postopka osebnega stečaja, bi zagotovo v tem primeru predpisal tudi prekinitev postopka (in tedaj bi upnik tožbo moral res vložiti z učinkom erga omnes za vse upnike). Vendar, kot obrazloženo ni določeno niti, da bi morala biti tožba vložena med postopkom osebnega stečaja do njegovega zaključka, niti za ta primer ni predpisana prekinitev postopka.

12. Zaradi zgoraj navedenih materialnopravnih določb ZFPPIPP, in ker je postopek osebnega stečaja nad toženko že pravnomočno zaključen, razveljavitev odpusta obveznosti ne more več učinkovati za vse upnike, saj se po morebitni uspešni takšni tožbi, postopek osebnega stečaja nad toženko ne more več ponovno začeti. Tudi sodba, s katero je ugodeno tožbenemu zahtevku na razveljavitev odpusta obveznosti (da se odpust obveznosti razveljavi), zato lahko učinkuje zgolj med strankama postopka. Prav iz tega razloga lahko upnik po končanem postopku osebnega stečaja nato (ali hkrati) uveljavlja le dajatveni zahtevek na plačilo svoje celotne terjatve samo zase.

13. Tožnikov tožbeni zahtevek ima v točki 1. oblikovalni del, to je del, v katerem je zapis _"Odpust obveznosti, ki ga je tožena stranka dosegla v postopku osebnega stečaja opr. št. St 2682/2014, ki se je zoper njo vodil pri Okrožnem sodišču v Mariboru v povezavi s pravnomočnim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 149/2019 z dne 3. 4. 2019,..." in ugotovitveni del, ko nadaljuje "...tako, da prenehajo učinki prenehanja pravice tožeče stranke, da zoper toženo stranko ne more več sodno uveljavljati plačila terjatve, za katero je po 408. členu ZFPPIPP učinkoval odpust obveznosti, in to v delu, v katerem terjatev tožeče stranke do tožene stranke do pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti ni bila plačana in upoštevaje priznana terjatev znaša 92.075,60 EUR (odpuščen del terjatve)._" Navedeno pomeni, da tožniku ugotovitvenega dela, ki se nanaša zgolj na ugotovitev zakonskega prenehanja pravnih posledic na njegovo terjatev zaradi odpusta obveznosti, sploh ne bi bilo treba postaviti (sicer pa je pravilen). V nadaljevanju pa tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo svoje neplačane terjatve v stečajnem postopku v višini 92.075,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2019 do plačila, kar je skladno z določbo drugega odstavka 412. člena ZFPPIPP. V točkah 3. in 4. tožbenega zahtevka pa tožnik zahteva povračilo stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bi jih naj imel v postopku osebnega stečaja nad toženko z vlaganjem ugovorov zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.

14. V primeru dosežene razveljavitve odpusta obveznosti, lahko upnik v skladu z drugim odstavkom 412. člena ZFPPIPP vloži le dajatveno tožbo za uveljavitev svoje terjatve. V sklepu o končanju postopka osebnega stečaja, v katerem stečajni dolžnik ni dosegel odpusta obveznosti, sodišče poleg odločitve o tem, da se stečajni postopek konča in se razreši upravitelja, odloči tudi, katere terjatve upnikov, ki so bile prijavljene v postopku osebnega stečaja, so priznane, in o znesku teh terjatev, ki v postopku osebnega stečaja ni bil poplačan poplačan (1. točka prvega odstavka 396. člena ZFPPIPP) ter naloži stečajnemu dolžniku, da plača neplačani del terjatev iz 1. točke tega odstavka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skladu z 256. členom tega zakona (2. točka 396. člena ZFPPIPP). V skladu s četrtim odstavkom 396. člena ZFPPIPP je nato pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, saj ima tak sklep tudi dajatveni del. Če pa so bile v postopku osebnega stečaja stečajnemu dolžniku odpuščene njegove obveznosti, kot je to bilo v postopku osebnega stečaja nad toženko, pa sklep o končanju postopka osebnega stečaja takšnega izreka ne vsebuje (ne vsebuje dajatvenega dela v zvezi s priznanimi terjatvami in plačilom le teh), temveč zgolj ugotovitev o zaključku postopka osebnega stečaja in o razrešitvi upravitelja (prvi odstavek 376. člena ZFPPIPP). Za sklep o končanju postopka osebnega stečaja, v katerem je bil izdan sklep o odpustu obveznosti, se namreč ne uporablja 396. člen tega zakona (peti odstavek 410. člen ZFPPIPP).

15. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožbeni zahtevek sklepčen in postavljen skladno z določbami 411. in 412. člena ZFPPIPP, upoštevaje okoliščino, da je postopek osebnega stečaja bil pravnomočno zaključen že v letu 2021, in da lahko tožnik kot upnik svojo terjatev po končanem postopku osebnega stečaja uveljavlja le zase. Tožbeni zahtevek v točkah 3. in 4. točke I. izreka, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka, pa ima odškodninsko naravo.

16. Posledično je pritožba utemeljena, zato ji je sodišče prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo le temu v nov postopek, v katerem bo moralo le-to tožbeni zahtevek obravnavati po vsebini.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo na seji in ni razpisalo pritožbene obravnave, saj le-ta za odločitev v zadevi ni bila potrebna (prvi odstavek 347. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč napravilo napačen materialnopravni zaključek, prav tako ni podana nobena od situacij iz drugega in tretjega odstavka 347. člena ZPP.

18. Prav tako pritožbeno sodišče zgoraj navedene kršitve ni moglo samo odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka še ni obravnavalo kot sklepčnega. Odločanje o tem, ali je toženka s prevaro dosegla odpust obveznosti predstavlja samostojno pravno celoto, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu še ni bilo predmet presoje na prvi stopnji. Če bi se o o tem vprašanju prvič odločalo šele v pritožbenem postopku, bi bila kršena pravica obeh pravdnih strank, da sodišče prve stopnje po oceni vseh izvedenih dokazov naredi celovito dokazno oceno, ki bo lahko podvržena morebitni pritožbeni graji v skladu s pravico do dvostopenjskega sojenja in učinkovito pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, v nadaljevanju URS), s tem pa bo zagotovljena tudi pravica do izjave, ki je vsebovana v 22. členu URS.3

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pravdnih strank temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Več o tem J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, komentar k 339. členu, stran 312 in 313. 2 Tako tudi dr. Nina Plavšak, zakon o finančnem poslovanju, postopki zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), razširjena uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2008, str. 292. 3 Tako odločba USRS Up-964/16 z dne 9. 1. 2020.