Jedro

ZDR v zvezi z rokom na zagovor ne napotuje na uporabo določb ZPP ali drugih procesnih zakonov, ampak je potrebno v vsakem primeru posebej presojati, ali je imel delavec dovolj časa za pripravo zagovora, pri tem pa upoštevati tudi pravico delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Ker je tožnik zagovor podal v pisni obliki, se je lahko izjavil, kar pomeni, da sta bila dva dneva dovolj za podajo zagovora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja, poziv tožnika nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter v posledici tega napačno uporabilo materialne predpise. Meni, da bi sodišče moralo ugotoviti, da so se si vsi očitki izkazali za neutemeljene. Direktorica tožene stranke je tožečo stranko dne 15. 11. 2006 poslala z nalogom, da si ogleda pršut pri dobavitelju v Italiji in na podlagi strokovnega znanja ter usposobljenosti ugotovi, ali gre za blago ustrezne kvalitete, ne pa tudi, ali je blago oprano, saj za to ni potrebno pošiljati strokovnjaka. Tožnik je ob pregledu ugotovil, da so pršuti ustrezne kvalitete, kar je povedal tudi direktorici. Pred tem si je pršute ogledal že 6. 10. in so bili pršuti tako takrat, kot dne 15. 11. 2006 pri pregledu neoprani. Iz izpovedi priče M.B. izhaja, da so ob pregledu pršuti v sušilnici neočiščeni in neoprani. Ko se prevzamejo se pred izdobavo očistijo in operejo, za kar dobavitelj potrebuje 2 do 3 dni. Tožena stranka očita tožeči stranki, da pršuti ob prispetju niso bili očiščeni, vendar je postopek dokazal, da je očitek neutemeljen, saj so bili isti sporni pršuti potem, ko so bili oprani, dobavljeni E. d.o.o. Očitek, da pršuti niso bili kvalitetni, se je tudi pokazal kot neutemeljen, saj je tožeča stranka dejansko preverjala, ali pršuti organoleptično ustrezajo dogovorjeni akciji. Naročeni so bili oprani pršuti, tako je bila skrb dobavitelja, da opere pršute. Direktorica dobro ve, da se pri dobavitelju vedno prevzamejo neoprani pršuti in ker trdi, da je naročila oprane pršute in ker tožeče stranke ni mogla poslati v Italijo preverjati ali so pršuti oprani ali ne, ampak zgolj ali so ustrezne kvalitetne ali ne, se pokaže, da je tožena stranka neopravičljivo zvalila krivdo na tožečo stranko. Po mnenju tožnika je tudi pomembna okoliščina, da je stisko s časom povzročila tožena stranka, ker ni pravočasno zagotovila garancije za posel. Predstavnik dobavitelja je jasno povedal, da blago ni izdobavljeno, dokler ni dostavljena bančna garancija. Tožnik meni, da je odpoved tožene stranke posledica vložitve tožbe tožeče stranke zoper toženo stranko zaradi plačila premalo izplačanih plač. Za izredno odpoved niso bili podani zakonski pogoji, saj tožeči stranki ni bil dokazan naklep, niti malomarnost, tožena stranka odgovora na obdolžitev ni obravnavala. Rok dva dni za zagovor, pa je neprimeren rok in kršenje postopkovnih pravil. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj naloži toženi stranki stroške postopka, ki jih priglaša. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo. Meni, da s postavljanjem vprašanj v pritožbi tožnik hoče le odgovornost za svoje malomarno ravnanje zvaliti na dobavitelja pršutov, pri tem pa pozablja, da je bil na odbiro pršutov poslan kot tehnični direktor tožene stranke in ne kot preprost nekvalificiran delavec. Tožnik je vedel, da je tožena stranka pri družbi A. U. naročila oprane pršute, kar izhaja iz izpovedi M.B.. Tožnik je vedel, da morajo biti pršuti oprani in da je bila tožena stranka v zvezi s poslom z družbo E. d.o.o. v časovni stiski. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni v tem, ker naj bi tožnik toženo stranko tožil zaradi premalo izplačanih plač, ampak je tožena stranka zainteresirana za to, da bi imela usposobljenega, delovnega in zavzetega tehničnega direktorja. Pri konkretnem poslu se je pokazala tako huda malomarnost, da se postavlja tudi utemeljen sum, da je tožnik morda ravnal tudi namerno v škodo tožene stranke. Sprenevedanje je trditev tožene stranke, da je bila njegova naloga zgolj, da preverja, ali so pršuti ustrezne kvalitete in da dejstvo, ali je pršut opran ali ne, ne predstavlja vprašanje o sami kvaliteti pršutov. Glede samega postopka odpovedi, tožena stranka poudarja, da je tožnik podal pisni zagovor in je tako imel dovolj časa za pripravo svoje obrambe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbena navajanja pa le še dodaja: Zmotno je stališče tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker je imel le dva dni časa za podajanje zagovora in ker tožena stranka naj ne bi obravnavala njegovega odgovora na obdolžitev. V sodni praksi je že dalj časa jasno stališče, da kljub temu, da 83. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) nosi naslov „postopek pred odpovedjo s strani delodajalca“, to ne pomeni, da gre za nek strogo formalni postopek z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Pri tem je npr. Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi – sklepu opr. št. VIII Ips 175/2006 navedlo, „da je potrebno upoštevati, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca. ZDR nima podrobnejših določil glede časa in kraja zagovora in torej ne določa, da bi moral biti delavcu zagotovljen določen minimalni čas za pripravo obrambe (enako stališče je revizijsko sodišče zavzelo že tudi v sodbah opr. št. VIII Ips 267/2004, opr. št. VIII Ips 153/2006). ZDR v zvezi z rokom za zagovor tudi ne napotuje na določbe ZPP ali drugih procesnih zakonov, kar je razumljivo, saj bi uporaba daljših rokov od vabila do zagovora močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka po 110. členu ZDR lahko celo onemogočila izredno odpoved. Vsebino pravice do zagovora delavca in s tem do časa, ki je potreben za pripravo na zagovor je potrebno presojati, tehtati tudi z upoštevanjem pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi“. Tako se tudi pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka spoštovala določbe ZDR, da mora delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogočiti zagovor, saj iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnik zagovor podal v pisni obliki. Torej mu je bila omogočena pravica do izjave. Neutemeljeno pa je pritožbeno navajanje, da tožena stranka zagovora ni upoštevala, saj dejstvo, da navedb v zagovoru ni smatrala za utemeljene, ne pomeni, da zagovora ni upoštevala. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe v zvezi z neobstojem odpovednega razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Zmotno je stališče tožnika, da je bil kot tehnični direktor ob pregledu pršutov pri italijanskem dobavitelju dne 15. 11. 2006 dolžan ugotavljati le njihovo organoleptično ustreznost. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je direktorica tožene stranke tožnika napotila, da pri dobavitelju v Italiji ugotovi ustreznost pršutov, katere so morali dobaviti svojemu kupcu E. d.o.o. Do spora je prišlo iz razloga, ker je tožnik ob pregledu pršutov ugotovil, da so le-ti organoleptično ustrezni, da pa niso oprani. O tem, da pršuti niso oprani in torej ustrezni za dobavo končnemu kupcu, ki je zahteval oprane pršute, tožnik ni obvestil direktorice. Stališče tožnika, da o tem ni bil dolžan obveščati direktorice, da je bil dolžan le preveriti organoleptično kvaliteto, je zmotno. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je tožnik po lastni izpovedi ob pregledu od dobavitelja zahteval, da pršute operejo, vendar so mu pojasnili, da v kolikor jih bodo prali, ne bodo mogli izvršiti dobave, kot je bilo dogovorjeno. V zvezi s tem zapletom tožnik ni poročal direktorici tožene stranke. Nasprotno, obvestil jo je, da so pršuti v redu. Zaradi dobave neočiščenih in neopranih pršutov je prišlo do problemov z izpolnitvijo pogodbe do E. d.o.o. Tožena stranka namreč ni bila pripravljena, da bodo prispeli neočiščeni in neoprani pršuti. Tožnik o stanju pršutov ni obvestil direktorice, kar tudi po zaključku pritožbenega sodišča pomeni hujšo kršitev pogodbene obveznosti, ki se jo lahko stori le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožnik s svojim ravnanjem ni kršil le pogodbeno dogovorjenega standarda vestnega in poštenega gospodarstvenika, temveč tudi dolžnost vestnega opravljanja dela po navodilih delodajalca po 31. in 32. členu ZDR. Tožnik je bil namreč dolžan obvestiti direktorico, kakšni pršuti bodo izdobavljeni, pri čemer po zaključku pritožbenega sodišča na to njegovo dolžnost ne bi imelo nobenega vpliva tudi, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil seznanjen s pogodbo med toženo stranko in E. d.o.o. o tem, da morajo biti izdobavljeni očiščeni in oprani pršuti. Tožnik bi moral namreč o stanju pršutov, ne le glede organoleptičnih lastnosti, temveč tudi glede tega ali so očiščeni ali neočiščeni obvestiti direktorico tožene stranke, ne glede na to ali je bila postavljena posebna zahteva, da mora opraviti pregled tudi v tej smeri, saj je potrebno upoštevati, da je bil na mestu tehničnega direktorja, od katerega se pričakuje večja skrbnost. Zato so pritožbene navedbe v smeri, ali je tožnik dejansko poznal vsebino pogodbe med toženo stranko in E. d.o.o. in tudi med toženo stranko in dobaviteljem iz Italije, nepomembne, ker bi moral tožnik ravnati kot dober gospodarstvenik in v vsakem primeru obvestiti direktorico tožene stranke tudi o tem, da bodo pršuti izdobavljeni neočiščeni in neoprani, saj je moral vedeti, da bo tožena stranka morala zagotoviti čiščenje in pranje teh pršutov. Ni mogel namreč pričakovati, da bodo lahko neočiščeni in neoprani pršuti izdobavljeni končnemu kupcu E. d.o.o. Zato tudi drugačna ocena izvedenih dokazov o tem, ali je bil tožnik seznanjen z vsemi pogodbami ali ne, ne bi pripeljala do ugodnejše odločitve sodišča prve stopnje.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa, ker v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, kot je določeno to v 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS 2/2004 in 10/2004).