Jedro

Če po določbah ZDen ni pogojev za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, upravni organ zahtevo zavrže.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 6.4.1993, s katerim je zavrgel zahtevo tožnikov za vzpostavitev lastninske pravice na stavbnem zemljišču parc. št. 1240/3, ker je ugotovil, da po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni pogojev za uvedbo postopka. V obrazložitvi navaja, da je navedeno zemljišče prešlo v družbeno lastnino na podlagi odloka o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih, namenjenih za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev po zazidalnem načrtu obrtno-industrijske cone T., ki je bil objavljen v Uradnem vestniku občine D., št. 12/86. Podlago za sprejetje navedenega odloka je imela občina v zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84). Po ZDen je denacionalizacija podržavljenega zemljišča mogoča le, če je poleg ostalih pogojev izpolnjen tudi pogoj, da je bilo zemljišče podržavljeno po enem izmed predpisov, ki so našteti v 3. členu ZDen. Nesporno je, da zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84) ni naštet v citirani določbi ZDen, zato pritožnika ni šteti za upravičenca po zakonu o denacionalizaciji in je bilo potrebno odločiti, kot je navedeno v izreku odločbe. Drži navedba tožnika, da gredo po ustavi vsem državljanom enake pravice, drži pa tudi, da se po zakonu o denacionalizaciji popravljajo krivice tistim državljanom, katerim so bile dejansko prizadejane in to po predpisih, ki so bili sprejeti do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963. Časovna omejitev, to je leto 1963, je bila v ZDen povzeta iz razloga, ker se je štelo, da so osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po predpisih, sprejetih po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, dobile pravično odškodnino, to pa je bilo zagotovljeno tudi z ustreznim sodnim varstvom.

Tožniki v tožbi smiselno navajajo, da jim je bila parc. št. 1240 nasilno podržavljena, saj je občina brez vednosti tožnikov parcelo razparcelirala in na njej so začeli graditi, s tem pa je občina posegla v lastninsko pravico tožnikov. Tožniki so prejeli odškodnino v simboličnem znesku, zemljišče pa so kupili za mnogo višjo ceno. Tožniki zahtevajo parcelo nazaj. Namen zakona o denacionalizaciji je poprava krivic in zakon je potrebno uporabljati po duhu in v korist razlaščencev. Tožnikom je bila storjena krivica in kršene so bile njihove človečanske pravice, zato je ob uporabi zakona in v skladu s 14. in 15. členom ustave treba to krivico popraviti. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da tožena stranka plača tožnikom pravdne stroške.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je na podlagi predloženih upravnih spisov presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na tej podlagi odločila v skladu z veljavnimi materialnimi predpisi, na katere se v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicuje. Sodišče se v zvezi s tožbenim ugovorom, da gredo po ustavi vsem državljanom enake pravice in da je treba v skladu s 14. in 15. členom ustave krivico tožnikov popraviti, v celoti pridružuje mnenju tožene stranke v izpodbijani odločbi.

Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).