Jedro

Pomanjkanje sleherne obrazložitve o zatrjevani objektivni odgovornosti onemogoča preizkus izpodbijane sodbe in gre za kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

V določbi 131. člena OZ, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta dve obliki odgovornosti, in sicer je v 1. odstavku predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v 2. odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, objektivna odgovornost pa je podana izjemoma, in sicer zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati oziroma nevarnosti ni mogoče odkloniti, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na plačilo odškodnine v znesku 7.093,97 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški postopka ter tožnici hkrati naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.966,54 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, pri tem uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe, tako da zahtevku tožnice v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Povzema odločitev sodišča prve stopnje in mu očita, da je kot kriterij za presojo odgovornosti tožene stranke vzelo pričakovano skrbnost, ne da bi sploh obrazložilo, kaj ta pomeni in s tem kršilo določbo 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa je sodišče prve stopnje postopalo napačno, ko se je pri odgovorih na to vprašanje oprlo na zaključke sodnega izvedenca, saj on o tem ne more dajati zaključkov, temveč le ugotovitve dejanskega stanja in okoliščin, ocena ravnanja pravdnih strank pa pomeni pravno vprašanje. Sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje zahtevku ugoditi tudi na osnovi ugotovitev sodnega izvedenca, saj je ta ugotovil, da v času pred nastankom nezgode dne 7.12.1998 pred 7.00 uro ni bilo izvršeno posipanje Linhartove ceste. Prav tako je izvedenec ugotovil, da je tožena stranka pričela z vzdrževanjem ceste istega dne šele po 7.00 uri zjutraj. Izvedenec je nadalje ugotovil, da bi se povečana varnost uporabe površin za pešce lahko zagotovila s predčasnim posipanjem preko noči. Nadalje je ugotovil, da je snežne in ledene zaplate mogoče fizično odstraniti oziroma je na teh zaplatah mogoče doseči boljšo oprijemljivost, v kolikor je posipanje opravljeno z grobo zrnatimi kamni. Vse te ugotovitve izvedenca pa po mnenju pritožnice kažejo na to, da tožena stranka pri vzdrževanju prehoda za pešce ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Očitno ni storila vsega, kar bi objektivno lahko in ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Upoštevati je tudi potrebno, da je šlo v danem primeru za prehod za pešce na zelo prometni Linhartovi cesti, ki spada v prvi prioritetni razred vzdrževanja. Upoštevajoč merila skrajne skrbnosti, katerega je potrebno uporabiti, za ekskulpacijo tožene stranke ne zadošča, da je prehod za pešce občasno pregledala in posula proti poledici, o čemer se je sodna praksa že izrekla. Ta merila je potrebno uporabiti, ker so pešci pri hoji čez prehod v odnosu do vozil itak v nevarnem položaju. Očitno je tudi, da tožena stranka ni opravljala potrebnega nadzora cestišča oziroma vsaj ne dovolj pozorno, zagotovo pa ni bil opravljen v noči iz 6. na 7.12.1998, zato je sodišče prve stopnje napačno presojalo skrbnost tožene stranke in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnica pa vztraja pri stališču, da je poleg krivdne odgovornosti, podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Ledena površina ob dodatni okoliščini, da gre za frekventen prehod za pešce, zagotovo pomeni nevarno stvar. Tožnica je imela zimsko obutev in je prečkala prehod ob zeleni luči ter ji zato ni mogoče pripisati soodgovornosti k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pa glede obstoja objektivne odgovornosti v izpodbijani sodbi ni zavzelo prav nobenega stališča. Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o temelju tožbenega zahtevka presojalo izključno po pravilih o krivdni odgovornosti (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – OZ), tožnica pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je že v tožbi (II. tč. tožbe) svoj zahtevek prvenstveno temeljila na trditvah o objektivni odgovornosti tožene stranke, subsidiarno pa tudi na njeni krivdni odgovornosti. V določbi člena 131 OZ, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta dve obliki odgovornosti, in sicer je v 1. odstavku predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v 2. odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, objektivna odgovornost pa je podana izjemoma, in sicer zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati oziroma nevarnosti ni mogoče odkloniti, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali delu. Pojma nevarna stvar in nevarna dejavnost sta pravna standarda in pri njuni uporabi mora sodišče natančno analizirati dejansko stanje v konkretnem primeru ter vrednostno oceniti posamezna dejstva v sistemu civilnopravne odgovornosti.

Pritrditi gre pritožbi, da gre pri izpodbijani sodbi v zvezi z zatrjevano objektivno odgovornostjo za pomanjkanje sleherne obrazložitve, kar objektivno onemogoča preizkus izpodbijane sodbe glede tako zatrjevanega temelja tožbenega zahtevka in gre za zatrjevano kršitev določb postopka po 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. V kolikor bi pritožbeno sodišče na osnovi zbranega procesnega gradiva samo prvič ugotavljalo manjkajoča dejstva o objektivni odgovornosti, bi bila pravdnim strankam v tem delu odvzeta možnost pritožbe in gre tako za kršitev postopka takšne narave, ki je ne more samo odpraviti (1. odstavek 354. člena ZPP v povezavi s 25. členom Ustave RS). Takšna ugotovitev je skladno s citirano določbo 1. odstavka 354. člena ZPP narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče glede na to, da je prišlo do opisane procesne kršitve pri pisanju sodbe, izdelati novo sodbo na podlagi zbranega procesnega gradiva in ponovno odločiti o zahtevku. Gre za vrnitev zadeve v fazo postopka po koncu glavne obravnave, katere tako ni potrebno opraviti, razen v primeru, da sodišče prve stopnje oceni, da je potrebno zaključeno glavno obravnavo znova odpreti (npr. v kolikor bi ocenilo, da je podan temelj po objektivni odgovornosti in bi moralo izvajati dokaze glede višine tožbenega zahtevka). Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da zaenkrat nima pomislekov glede dejanskih ugotovitev in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano krivdno odgovornostjo v izpodbijani sodbi, vendar se mora sodišče prve stopnje tudi o tej zatrjevani podlagi tožbenega zahtevka izreči ponovno.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (1. odstavek 165. člena ZPP).