Jedro

Čeprav je bil komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt leta 2007 že plačan, pravice, ki bi mu v tistem času šle zaradi plačanega prispevka (priključitev objekta in uporaba občinske komunalne opreme – npr. uporaba vodovodnega omrežja, cest s pločniki, hidrantnega omrežja – prvi odstavek 71. člena ZPNačrt), očitno niso bile konzumirane. V tem primeru je imel takratni investitor možnost zahtevati vračilo plačanega komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen komunalni prispevek za novogradnjo stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 163/8-del in 158/5, obe k. o. ..., v višini 6.610,50 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da je upravna enota na podlagi zahtevka tožnice kot investitorke vložila zahtevo za odmero komunalnega prispevka za navedeno novogradnjo stanovanjskega objekta (legalizacijo). Odmera je bila opravljena na podlagi priloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja („vodilna mapa čistopis in načrta arhitekture - čistopis) ter Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Po podatkih iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja komunalni prispevek znaša 10.049,35 EUR. Ob upoštevanju že plačanega komunalnega prispevka za obstoječe stanje po odločbi št. 354-1991/2007 z dne 12. 11. 2007 v znesku 3.734,67 EUR, znaša komunalni prispevek 6.314,68 EUR in se poviša še za indeksacijo v obdobju od 20. 4. 2011 do 1. 3. 2013. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo ter v obrazložitvi svoje odločbe med drugim navedel, da investitorka pridobiva gradbeno dovoljenje za stanovanjski objekt, da je komunalni prispevek odmerjen glede na podatke po priloženem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in da na odmero komunalnega prispevka ne vpliva okoliščina, da gre za že obstoječi objekt. Ker pa je prejšnji investitor za nadzidavo in spremembo namembnosti gospodarskega objekta v stanovanjski objekt že poravnal komunalni prispevek v znesku 3.734,67 EUR, je tudi tožničina obveznost za ta znesek nižja, ter da zato ne gre za dvakratno plačilo komunalnega prispevka.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da sta odločbi upravnih organov prve in druge stopnje nesklepčni in da ju ni mogoče preizkusiti. Zavrača pavšalne ugotovitve, ki naj bi brez ustrezne obrazložitve sledile stališču, po katerem naj bi šlo za „oplemenitenje proračuna“ na njen račun. Prvostopenjski upravni organ naj bi odmero neupravičeno visokega zneska komunalnega prispevka opravičeval s povečanjem površine gradbene parcele in izvedeno parcelacijo. Opozarja, da se situacija od leta 2007, ko naj bi bil za isti objekt že odmerjen in plačan komunalni prispevek, ni spremenila, razen v tem, da je bil takrat investitor druga oseba in da je bila izvedena parcelacija. Sklicuje se tudi na dejstvo, da je bilo gradbeno dovoljenje, v katerem je bilo upoštevano, da je bil 20. 11. 2007 komunalni prispevek že plačan, izdano že 28. 2. 2013. Meni še, da gre pri določitvi zneska 6.610,50 EUR za računsko napako, saj znaša razlika med odmerjenim in že plačanim komunalnim prispevkom 6.314,68 EUR, indeksacija pa naj ne bi imela podlage. Sodišču predlaga, naj po zaslišanju tožnice in izvedbi drugih predlaganih dokazov (listin, na katere se sklicuje) na glavni obravnavi „odpravi in razveljavi“ odločbo organa prve stopnje v zvezi z odločbo upravnega organa druge stopnje, toženki pa naloži povrnitev nastalih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo in v odgovoru na pripravljalni spis tožnice ponavlja navedbe iz obrazložitve obeh upravnih odločb in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožnica v pripravljalnem spisu z dne 25. 10. 2013 ugovarja navedbam toženke in poudarja, da naj bi šlo za dvakratno odmero komunalnega prispevka. Dodatno navaja, da je na tožbo odgovoril subjekt, ki ni stranka v postopku. To po tožničinem mnenju pomeni, da se oba upravna organa z njenimi trditvami strinjata, zato meni, da je treba njenemu tožbenemu zahtevku ugoditi.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe in na navedbe v tožničinem pripravljalnem spisu sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na podlagi petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, v upravnem sporu pa ga zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V obravnavanem primeru je torej toženka lokalna skupnost, ki je pravna oseba, in ne njena upravna organa, kot to zmotno meni tožnica.

Tožnica je sicer res že v tožbi kot toženo stranko opredelila oba upravna organa, vendar je sodišče ni pozivalo, naj tožbo popravi, saj že iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da je toženec v primeru izpodbijanja upravnih aktov, ki jih izdajo organi lokalne skupnosti, lokalna skupnost. Glede na to, da je pooblaščenka lokalne skupnosti odgovoru na tožbo priložila ustrezno pooblastilo, so neutemeljeni tudi tožničini ugovori, da v postopku sodeluje oseba, ki ni stranka tega postopka.

V zadevi ni sporno, da je bil komunalni prispevek odmerjen zaradi novogradnje stanovanjskega objekta po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 01/12 BZ, ki ga je januarja 2013 izdelal ... d. o. o., Ljubljana. V zvezi s to gradnjo in na podlagi tega PGD je pred pristojno upravno enoto potekal postopek za izdajo gradbenega dovoljenja. V takem primeru se v skladu s šestim odstavkom 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) komunalni prispevek odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko občina od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Postopek za odmero komunalnega prispevka je torej vezan na konkretni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja, kar sta v obrazložitvah svojih odločb pojasnila tako upravni organ prve kot tudi druge stopnje.

Navedeno pomeni, da se o investitorjevi obveznosti, da mora prispevati k stroškom gradnje komunalne opreme v občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), odloča zaradi načrtovane gradnje, ki bo imela za posledico obremenitev (uporabo) komunalne opreme v občini. S plačanim komunalnim prispevkom si investitor namreč zagotovi priključitev objekta na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek istega člena). Predpogoj za priključitev pa je, da je za objekt izdano gradbeno dovoljenje in da je objekt nato zgrajen (pri tem je nepomembno, ali je objekt – če gre za nezakonito gradnjo – že obstoječ).

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve in iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je toženka v letu 2007 izdala odločbo, s katero je bil odmerjen komunalni prispevek za nadzidavo in spremembo namembnosti gospodarskega objekta v stanovanjski objekt na zemljišču s parc. št. 158/4 k. o. ..., med strankama pa ni sporno, da je bil ta tudi plačan. Da bi bilo za ta objekt izdano tudi gradbeno dovoljenje, iz upravnih spisov ni razvidno, tega tudi tožnica ne zatrjuje, v tožbi se zgolj pavšalno sklicuje na „isti objekt“. Iz kopij projektne dokumentacije, ki so priložene upravnemu spisu, izhaja, da je obravnavana gradnja opredeljena kot novogradnja, tudi iz lokacijskih podatkov vodilne mape (0.8) pa ne izhaja, da naj bi stala na mestu katerega koli obstoječega objekta. S tega stališča je toženka torej ravnala pravilno, ko je na podlagi predloženih podatkov odmerjala komunalni prispevek za novogradnjo.

Čeprav je bil komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt leta 2007 že plačan, pravice, ki bi mu v tistem času šle zaradi plačanega prispevka (priključitev objekta in uporaba občinske komunalne opreme – npr. uporaba vodovodnega omrežja, cest s pločniki, hidrantnega omrežja – prvi odstavek 71. člena ZPNačrt), očitno niso bile konzumirane. V tem primeru je imel takratni investitor možnost zahtevati vračilo plačanega komunalnega prispevka (deseti odstavek 89. člena ZPNačrt). Položaj je torej drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za legalno – na podlagi gradbenega dovoljenja – zgrajen objekt, za katerega je investitor plačal komunalni prispevek.

Ker je bil torej obravnavani komunalni prispevek odmerjen v zvezi z drugim postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja za novogradnjo, po projektni dokumentaciji iz leta 2013, je napačno tožbeno stališče, da naj bi šlo v obravnavani zadevi iz razloga, ker se je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja vodil za isti objekt, za ponovno odločanje o istem komunalnem prispevku oz. za ponovno plačevanje že plačanega komunalnega prispevka. Ker prejšnji investitor vračila ni zahteval, pa je po mnenju sodišča upravni organ že plačani znesek utemeljeno upošteval na način, da je odmerjeni komunalni prispevek zmanjšal za plačanih 3.734,67 EUR. Ne gre torej za to, da izpodbijana odločitev ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se tožnica z njo ne strinja.

Nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na dejstvo, da je bilo tožnici gradbeno dovoljenje izdano pred odmero komunalnega prispevka. To dejstvo namreč samo po sebi ne vpliva na odmero komunalnega prispevka. Šesti odstavek 79. člena ZPNačrt sicer določa 15 dnevni rok za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka, vendar v devetem odstavku istega člena določa, da plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, če o odmeri komunalnega prispevka ni odločeno v prej navedenem roku.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek o računski napaki pri določitvi višine obveznosti in o neobrazloženosti indeksacije. Prvostopenjski organ je pojasnil, da je treba razliko med zneskom odmerjene višine in zneskom že plačanega komunalnega prispevka (6.314,68 EUR) indeksirati. Zato je že iz obrazložitve odločbe prve stopnje razvidno, da pri znesku 6.610,50 EUR ne gre za računsko napako, temveč, da gre za znesek po indeksaciji zneska 6.314,68 EUR.

Napačna je tudi tožbena trditev, da je indeksacija pavšalna in da nima podlage. Res je sicer, da toženka ni navedla pravne podlage, vendar to ne pomeni, da ta ne obstaja. Indeksiranje obračunskih stroškov izrecno določa 21. člen Odloka, pri čemer je izhodiščni datum za to datum uveljavitve Programa opremljanja MOL (drugi odstavek tega člena), upravni organ pa pojasnjuje, da se indeksacija nanaša na obdobje od 20. 4. 2011 do 1. 3. 2013. Kolikor tožnica s tožbenimi navedbami ugovarja pravilnosti indeksacije, gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Tožnica namreč v pritožbi tega dejstva ni navajala in se nanj sklicevala kot na razlog za nezakonitost prvostopenjske odločbe. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).