Jedro

Turistična taksa je opredeljena kot namenski vir financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja (občine), zato ne more biti dvoma o tem, da gre pri uvedbi in obračunavanju turistične takse za izvirno pristojnost občine v smislu 67. člena ZLS.

Prekoračitev roka iz 50. člena ZSRT ne vpliva na veljavnost Odloka, saj gre za instrukcijski rok.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Občinska uprava Občine Bohinj je z izpodbijano odločbo toženi stranki odmerila in naložila v plačilo turistično takso za leto 2006 v znesku 183,60 EUR. Podlaga za odmero takse je Zakon o spodbujanju razvoja turizma (Uradni list RS, št. 2/04, v nadaljevanju ZSRT) in na njegovi podlagi izdani Odlok o turistični taksi Občine Bohinj (Uradni vestnik občine Bohinj, št. 9/04, v nadaljevanju OTTOB). Po 24. členu ZSRT so zavezanci za plačilo turistične takse v letnem pavšalnem znesku lastniki počitniške hiše ali počitniškega stanovanja, ki na naslovu objekta nimajo prijavljenega stalnega bivališča, pri določitvi plačila pavšalne turistične takse je bila upoštevana stanovanjska površina objekta, ki meri več ko 60 m2, zato se je na podlagi določb OTTOB določilo 2000 točk. Višina turistične takse se izračuna tako, da se število točk pomnoži z vrednostjo točke, ki jo v skladu z zakonom določi Vlada RS in pomnoži z deležem lastnika. Vrednost tako določene točke znaša 0,0918 EUR, kar skupaj znese 183,60 EUR. Župan občine Bohinj je s svojo odločbo opr. št. ... z dne 13. 4. 2007 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnil. V obrazložitvi navaja, da turistična taksa ni bila odmerjena retroaktivno, saj je bila odmerjena več kot dve leti po objavi in uveljavitvi OTTOB, zato ne gre za prepovedano retroaktivno učinkovanje predpisa. Tožena stranka izpolnjuje pogoje za uvedbo letne turistične takse po 24. členu ZSRT. Zavezanci za plačilo so lastniki počitniških hiš in stanovanj, kar je po določbi 7. odstavka 4. člena ZSRT vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. Občinam upravičenje za uvedbo tovrstne takse daje zakon, zato z očitano odločbo ni bila storjena očitana kršitev 14. člena Ustave RS. Število točk, ki jih je uvedla občina za posamezne vrste počitniških objektov, ima podlago v 24. in 26. členu ZSRT. Pri tem se upošteva vrsto turističnih objektov, možnost bivanja v sezonskem in izvensezonskem obdobju ter obseg ugodnosti in storitev, ki jih občina brezplačno nudi turistom. Nadalje navaja katere ugodnosti in storitve se financirajo iz naslova turistične takse in poudarja, da je potrebno ločevati med dvema oblikama turistične takse in sicer turistično takso za prenočevanje, ki jo plačujejo turisti, ki uporabljajo storitve prenočevanja in pavšalno letno turistično takso, ki jo plačujejo lastniki počitniških hiš in stanovanj. Navedena taksa se plačuje glede na zakonsko domnevo o številu ležišč v objektu glede, na njegovo stanovanjsko površino. Kot izhaja iz priložene spisne dokumentacije je bilo glede na stanovanjsko površino objekta, ki ga uporablja tožeča stranka, ki znaša več kot 60 m2, tožeči stranki pravilno odmerjenih 2000 točk, upoštevajoč določeno vrednost točke je zato izračun plačila pavšalne turistične takse v izpodbijani odločbi pravilen. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je potrebno pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje posredovati v reševanje Ministrstvu za gospodarstvo pa je navedla, da gre v konkretnem primeru za upravno zadevo iz občinske pristojnosti, zato odloča na podlagi 67. člena Zakona o lokalni samoupravi na prvi stopnji občinska uprava, na drugi stopnji pa župan, če ni z zakonom drugače določeno. Glede na navedeno zakonsko določbo ni mogoče pritožbe tožeče stranke posredovati na Ministrstvo za gospodarstvo, saj v tem primeru njegova pristojnost ni podana.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic, bistvene kršitve pravil postopka ter nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev materialnega prava. Očita, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z določiti Zakona o spodbujanju razvoja turizma in Odloka o turistični taksi v Občini Bohinj ter ob nespoštovanju materialno pravnih ter davčnih predpisov ter Ustave RS. Kršena so bila tudi določila Zakona o lokalni samoupravi, zato ker je drugostopno odločbo z dne 13. 4. 2007 izdal stvarno nepristojen organ. Izpodbijano odločbo izpodbija tudi iz razloga, ker se odločbe ne da preizkusiti. Nadalje navaja, da tožena stranka ne bi smela sama odločati o pritožbi, temveč bi jo morala nemudoma poslati pristojnemu Ministrstvu za gospodarstvo, ker ne gre za zadevo iz izvirne občinske pristojnosti, pač pa za preneseno pristojnost občine. Župan, ki je odločal na drugi stopnji nima strokovne izobrazbe, nesprejemljivo pa je tudi to, da o pritožbi na drugi stopnji odloča isti organ, kot je izdal odločbo na prvi stopnji, kar je v nasprotju z 2. členom Ustave RS. V letu 2006 je Ministrstvo za javno upravo RS opravilo inšpekcijski nadzor in ugotovilo številne nejasnosti, o odločanju tožene stranke pa je bilo pismeno obveščeno tudi Ministrstvo za gospodarstvo RS. Upravni organ druge stopnje v svoji obrazložitvi ni odgovoril na ugovore tožeče stranke o izpolnjevanju zakonskih pogojev po 2. odstavku 24. člena ZSRT in ni predložil k odločbi nobenega strokovnega dokaza, da občina izpolnjuje zakonske pogoje na osnovi uradnih, neodvisnih in strokovno zbranih podatkov, ki bi morali biti objavljeni v uradnem glasilu občine, da bi lahko državljan realiziral pravico do pravnega varstva. Nadalje meni, da so bile s spornim odlokom kršene njene ustavne pravice, za kar je 53 pobudnikov vložilo predlog za presojo ustavnosti spornega odloka. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj je sporni odlok neustaven in meni, da bi ga bilo potrebno razveljaviti. V zvezi z navedbami župana, da imajo lastniki počitniških hiš in stanovanj, ki so zavezanci za plačilo turistične takse po 3. odstavku 23. člena ZSRT pravico do nakupa kartice Gost Bohinja kot posebne ugodnosti navaja, da ta navedba ne drži in zato navaja dokaze. Zaračunavanje takse pa je tudi nezakonito zaradi zamude 6-mesečnega roka (torej do 30. 7. 2004) za uskladitev občinskih predpisov z zakonom po 50. členu ZSRT. Zamudo roka pri sprejemu OTTOB je razumeti tako, da se tožena stranka za uvedbo letne turistične takse ni odločila. Glede na to, da je bilo z izpodbijano odločbo kršenih več zakonov in Ustava RS, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo s katero ji je bila zaračunana pavšalna turistična taksa za leto 2006 odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine na naslovu ... v Bohinjski Bistrici, ki meri več kot 60 m2, da na tem naslovu nima prijavljenega stalnega prebivališča in da jo uporablja kot počitniško hišo. Po določbi 2. alinee 2. odstavka 20. člena ZSRT je turistična taksa opredeljena kot namenski vir financiranja spodbujanja razvoja turizma na ravni turističnega območja (občine), zato ne more biti dvoma o tem, da gre pri uvedbi in obračunavanju turistične takse za izvirno pristojnost občine v smislu 67. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 72/93 s spremembami, v nadaljevanju ZLS). Da gre za (izvirno) občinsko pristojnost je stališče ustaljene upravno sodne prakse (tako sodbe tukajšnjega sodišča opr. št. U 1215/2002 z dne 2. 2. 2004, opr. št. U 133/2006 z dne 6. 11. 2007 ter opr. št. U 1885/2008 z dne 25. 3. 2009). Zato je po oceni sodišča podana stvarna pristojnost župana tožene stranke kot pritožbenega organa in ni podlage za odstop zadeve v reševanje Ministrstvu za gospodarstvo. V zadevi tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka zaradi odločanja nepristojnega pritožbenega organa.

Podana pa tudi ni zatrjevana represivna in diskriminatorna uporaba določb ZSRT. Po določbah ZSRT je turistična taksa opredeljena kot pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunajo posebej. Ob taki opredelitvi takse lastniki počitniških hiš in stanovanj po presoji sodišča niso diskriminirani niti v razmerju do oseb, ki imajo stalno prebivališče na območju bohinjske občine, saj imajo ti lahko položaj taksnih zavezancev izven območja občine svojega stalnega prebivališča, niti v razmerju do lastnikov počitniških hiš in stanovanj v turistično nerazvitih občinah, saj slednji takih storitev in ugodnosti niso deležni.

V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo OTTOB pa sodišče ugotavlja, da le ta zaradi prekoračitve roka iz 50. člena ZSRT ni neveljaven. Odlok je bil veljavno sprejet in je začel veljati 15. 1. 2005. Prekoračitev roka na njegovo veljavnost ne vpliva. Gre za instrukcijski rok in ne za prekluzivni rok, kot zmotno meni tožeča stranka. Sicer pa po presoji sodišča pritožbeni organ v tej zvezi pravilno poudaril, da zakon občinam nalaga uskladitev splošnih aktov, s katerimi urejajo turistično takso le, kolikor so ti v nasprotju s tem zakonom. Za uvedbo pavšalne turistične takse, ki je predmet tega upravnega spora, pa zakon občinam roka ne določa, določa le pogoje pod katerimi občine tovrstno takso lahko uvedejo. Odločbe OTTOB so z določbami zakona skladne, sodišče pa tudi ne dvomi v resničnost neprerekanih navedb, s katerimi tožena stranka v odločbi o pritožbi utemeljuje izpolnitev pogojev za uvedbo pavšalne turistične takse iz 2. odstavka 24. člena ZSRT. Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo predlogu tožeče stranke za vložitev zahteve za presojo ustavnosti ZSRT. Tako stališče je sodišče že zavzelo v drugih istovrstnih sporih, ki so se obravnavali pri tem sodišču (sodba opr. št.U 2070/2008 z dne 29. 6. 2009, opr. št. U 1182/2008 z dne 26. 5. 2008 in opr. št. U 1526/2008 z dne 16 6. 2009). Tožeča stranka v tožbi ne izpodbija dejanskega stanja, ki je podlaga za izrečene pavšalne turistične takse za leto 2006, zato je tudi po mnenju sodišča tožena stranka, ob pravilni uporabi materialnega prava, takso pravilno obračunala.

Ker je torej izpodbijana odločba pravilna in materialno zakonita, podane pa tudi niso zatrjevanje (bistvene) kršitve pravil postopka je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06-ZUS-1).

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje v delu bistvenem za odločitev sodišča, med strankama ni sporno.