Jedro

Napačno je stališče, da je mogoče kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice po 253. členu KZ storiti z bančno plačilno kartico tudi z dvigi na bančnem okencu ali nakupom žetonov v kasinoju.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obdolženi F.C. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e , da je z namenom, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist uporabil kreditno kartico, čeprav je vedel, da ob plačilu ne bo imel kritja in si tako pridobil premoženjsko korist na ta način, da je dne 7.10.2005 v R. v igralnici HIT Casino s plačilno kartico opravil nakup žetonov v višini 123.338,00 SIT (514,68 EUR) in nato še v višini 98.710,00 SIT (411,91 EUR), istega dne pa v prostorih ekspoziture DBS v R. z bančno kartico opravil tudi dvig gotovine v znesku 200.000,00 SIT (834,59 EUR), v prostorih ekspoziture DBS v M.S. pa gotovine v znesku 30.000,00 SIT (125,19 EUR), čeprav je vedel, da za takšno obremenitev računa ne bo imel kritja, saj je na račun, ki ga je imel odprtega pri DBS, bilo istega dne položeno le 220.000,00 SIT (918,04 EUR), medtem ko drugih sredstev na računu ni imel, vedel pa je tudi, da ne bo imel drugih prihodkov, saj je bil nezaposlen in si je tako na škodo DBS pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 232.098,00 SIT (968,53 EUR), s čimer naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 7.1.2008 obdolženega F.C. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe bančne ali kreditne kartice po drugem odstavku 253. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Po 50. členu KZ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 253. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Oškodovano DBS je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni obdolženčevi izdatki in izdatki ter nagrada njegovega zagovornika obremenijo proračun. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa odločilo enako kot prvostopenjsko sodišče v predhodni fazi postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno pravnomočno sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru navaja, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti ter da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede kršitve kazenskega zakona pa navaja, da je podano kaznivo dejanje, kot je opredeljeno v pravnomočni sodbi. Podrejeno poudarja, da obdolženčevo ravnanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, podrejeno pa naj ji ugodi tako, da spremeni pravnomočno odločbo glede pravne opredelitve kaznivega dejanja.

4. Obdolženi F.C. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

6. Iz opisa dejanja je razvidno pojmovno nerazumevanje glede opredelitve kartice, ki jo je uporabil obdolženec. Tako je v abstraktnem opisu kaznivega dejanja navedeno, da je obdolženec uporabil kreditno kartico, v dejanskem opisu, da je nakupa žetonov v igralnici HIT Casino opravil s plačilno kartico in bančno kartico uporabil tudi pri dvigih gotovine na bančnih okencih v prostorih DBS v R. in M.S. Iz drugostopenjske sodbe je razvidno (peti odstavek na 2. strani), da sodišče sprejema, da je obdolženec uporabil plačilno kartico, pri čemer se je to sodišče postavilo na stališče, da razlikovanje med bančno plačilno in kreditno kartico nima odločilnega vpliva.

7. Vložnik v zahtevi navaja, da je potrebno razlikovati med uporabo bančne ali kreditne kartice, saj je mogoče kaznivo dejanje z bančno kartico storiti, če so podani tudi ostali zakonski znaki, le z dvigom gotovine na bančnem avtomatu, nikakor pa ne z nakupom žetonov v kasinoju ali z dvigom gotovine na bančnem okencu.

8. Plačilna kartica je splošni izraz za plastični denar, s katerim je možno brezgotovinsko plačevanje blaga in storitev. Terminološko razlago pojma bančne kartice je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 183/2008 z dne 4.9.2008 in v njej pojmu plačilne kartice pripisalo nekoliko drugačen, ožji pomen. Zapisalo je, da so bančne kartice lahko kreditne ali plačilne glede na to, ali banka za transakcijo (dvig gotovine na bančnem avtomatu ali na blagajni banke ali za plačilo kupnine z bančno kartico v trgovini ali drugem prodajnem mestu) takoj obremeni osebni račun imetnika kartice ali pa to stori s časovnim zamikom v skladu s pogodbo z imetnikom bančne kartice (in eventualno s pogodbo z lastnikom prodajnega mesta). Plačilne in kreditne kartice niso nujno le bančne, ker jih lahko izdajajo tudi drugi gospodarski subjekti, zlasti trgovske gospodarske družbe, za plačevanje kupnine v skladu s pogodbami z imetnikom kartice in z banko, pri kateri ima ta osebni račun. Glede na temeljni funkciji obeh kartic (ne glede na to, ali je izdajatelj banka ali drug subjekt) se lahko plačilna kartica zlorabi za dvigovanje gotovine na bančnem avtomatu ali pri banki, izdajatelju kartice ali pri drugih pooblaščenih izplačevalcih gotovine, ali pri nakupu blaga ali storitev, kadar imetnik kartice za prejeto gotovino ali za kupnino na osebnem računu nima kritja (z lastnimi sredstvi in z morebiti odobrenimi sredstvi izdajatelja kartice do določenega zneska - "limita". Kreditno kartico je mogoče zlorabiti za dvig gotovine, pri nakupih blaga in storitev, ko imetnik ve, da ob dospelosti njegovega dolga do izdajatelja kartice ne bo imel kritja na svojem osebnem računu. Razlagi iz citirane sodbe je treba dodati, da med bančne kartice spada tudi posojilna kartica, za katero je značilno, da imetnik te kartice plačuje svoje denarne obveznosti iz obrestovanega posojila, ki ga imetniku take kartice odobri njen izdajatelj. To posojilo se lahko tudi obnavlja do določene vnaprej dogovorjene višine, pri čemer pa se teh posojil ne sme zamenjevati z limiti, ki jih banke odobravajo svojim komitentom pri bančni kartici.

9. Od mogočih zlorab plačilnih (debetnih) kartic, za takšno je v obravnavani zadevi šlo, so v drugem odstavku 253. člena KZ inkriminirani le dvigi gotovine na bančnem avtomatu, če jih storilec opravi z namenom, da sebi ali drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist in pri tem ve, da na tekočem računu nima kritja. Drugi načini zlorab plačilnih kartic v tej določbi niso inkriminirani, lahko pa izpolnjujejo znake kakega drugega kaznivega dejanja, zlasti goljufije po 217. členu KZ. V obravnavani zadevi je obdolženec bančno plačilno kartico uporabil pri nakupu žetonov in dvigih gotovine na bančnem okencu. V materialnem kazenskem pravu zakonska analogija ni dovoljena, zato je stališče, da je ob naštetih pogojih mogoče kaznivo dejanje storiti z bančno plačilno kartico tudi z dvigi na bančnem okencu ali nakupom žetonov v kasinoju, napačno. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z načelom zakonitosti.

10. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da opis dejanja v pravnomočni sodbi vsebuje namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, njeno pridobitev, kot tudi spravljanje v zmoto s prikrivanjem okoliščine v navedbi, da je obsojenec opravil dvig gotovine, čeprav je vedel, da za takšno bremenitev ne bo imel kritja, ter da zato vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

11. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ stori tisti, ki z namenom, da bi sebi ali drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnim prikazovanjem ali prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Iz opisa dejanja je razvidno, da je obdolženec z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist opravil dviga gotovine na bančnih okencih, z vidika kaznivega dejanja goljufije sta relevantna le ta, saj je ob nakupu žetonov imel kritje na svojem transakcijskem računu, čeprav je vedel, da za takšno obremenitev ne bo imel kritja. Iz takega opisa izhaja le, da je obdolženec opravil dviga, ne pa tudi, da je pri tem koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto ali ga v zmoti pustil ter ga tako zapeljal, da je ta ravnal v škodo tujega premoženja. Da bi bil tak očitek in s tem ta zakonski znak kaznivega dejanja goljufije tacite vsebovan v takem opisu kaznivega dejanja, ni mogoče trditi. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da dejanje, tako kot je opisano, ne vsebuje niti zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

12. Zagovorniku obdolženega F.C. je treba pritrditi, da je podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanje, ki ga je storil obdolženec, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 253. člena KZ, pa tudi ne kakšnega drugega kaznivega dejanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obdolženca po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Glede na tak izid postopka je bilo treba spremeniti tudi odločbo o napotitvi oškodovanca na pravdo, ki v takem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP. Odločitev o stroških, kot je razvidna iz izreka, pa temelji na določbi prvega odstavka 96. člena ZKP.