Jedro

Tožnica se pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka) po ZUPJS šteje za samsko osebo. Podaljšanje roditeljske pravice namreč ne pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati še preostale člane družine in njihove dohodke. Starša, ki imata podaljšano roditeljsko pravico nad tožnico, je nista dolžna preživljati. Takšne pravne podlage v ZZZDR ni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2013 in sklep št. ... z dne 13. 4. 2012 in zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007, iz katere izhaja, da zakonodajalec istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb, ni vzpostavil enakovredne obveznosti države do njihovega preživljanja, s tem pa je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. Ustavno sodišče RS je odločilo, da obstaja do odprave ugotovljene neskladnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, tj. pred novelo ZZZDR-C (4. tč. izreka ustavne odločbe). Vztraja pri stališču, da ker obveznost države do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb v času odločanja CSD A. še ni bila vzpostavljena, je potrebno izhajati iz 4. tč. izreka navedene ustavne odločbe, da se osnovno preživljanje invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred novelo ZZZDR-C. Iz navedenega izhaja, da je pravilna odločitev CSD A., da je potrebno pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg tožnice upoštevati tudi ostale družinske člane, ki izhajajo iz 1. odstavka 10. člena ZUPJS. Poudarja še, da se od 1. 9. 2014 uporabljajo spremembe in dopolnitve ZUPJS, ki v 7. tč. 11. člena med drugim določajo, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upoštevajo otroci, ki imajo podaljšano roditeljsko pravico. Od navedene spremembe naprej se polnoletne invalidne osebe torej obravnavajo kot samske osebe, kar pa hkrati pomeni, da jih je zakonodajalec pred to spremembo štel v družino, zaradi česar meni, da je odločitev sodišča v izpodbijani sodbi napačna.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe tožene stranke, vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih iz izpodbijane sodbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper sklep Centra za socialno delo A., ki je odločil, da se zavrže tožničina vloga za denarno socialno pomoč in varstveni dodatek. Iz obrazložitve izhaja, da se je skliceval na 10. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami; v nadaljevanju ZUPJS) in zaključil, da ker imajo starši podaljšano roditeljsko pravico nad tožnico, se le-ta šteje kot družinski član svoje primarne družine. Ker tožnica vloge ni dopolnila z navedbo njenih družinskih članov, je CSD zavrgel njeno vlogo.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se tožnica pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev po ZUPJS šteje za samsko osebo oz. ali podaljšanje roditeljske pravice predstavlja okoliščino, zaradi katere je potrebno pri ugotavljanju materialnega položaja tožnice upoštevati še preostale člane družine ter njihove dohodke.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami; v nadaljevanju: ZSVarPre), ZUPJS in Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 15/1976 s spremembami; v nadaljevanju: ZZZDR). Takšno pravno podlago je upoštevalo že sodišče prve stopnje in je tudi pravilno citiralo posamezne določbe, konkretno določbo 3. odstavka 66. člena ZSVarPre, 7. člena ZSVarPre, 1. odstavek 10. člena in 1. točko 2. odstavka 10. člena ZUPJS. Zavzelo je stališče, da je tožnico, ki je v odločbi Centra za socialno delo z dne 13. 4. 2012 navedena kot vlagatelj, potrebno šteti kot samsko osebo že na podlagi gramatikalne razlage 10. člena ZUPJS, ker ne gre za nobeno od v citirani določbi naštetih situacij.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča ne gre za situacijo, da se poleg vlagatelja (tožnice) upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja še zakonca ali izvenzakonskega partnerja ter otroke, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Prav tako ne gre za situacijo, da je vlagatelj otrok, ki so ga drugi dolžni preživljati. Le v tem primeru se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo starši ali eden od njih, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter tudi njihovi dohodki. Drugačen zaključek ni možen niti v primeru, če je vlagatelj eden od staršev.

Po 123. členu ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj (1. točka), nadalje v primerih, če se otrok redno šola, pa tudi, če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26 leta starosti (2. točka 123. člena). Otroka iz prejšnjih odstavkov, ki je sklenil zakonsko zvezo ali živi v izvenzakonski skupnosti, so starši dolžni preživljati le, če ga ne more preživljati zakonec ali zunajzakonski partner (3. točka 123. člena). Pred novelo ZZZDR-C pa so bili starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in ob pomoči družbene skupnosti, tudi otroka, ki je zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti nesposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. S 123. členom ZZZDR je bilo tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ob njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja, ker jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok, kar je zakonodajalec tudi upošteval pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Prišlo je do zamenjave družinske solidarnosti z družbeno. Zakonodajalec je namreč izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva, to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice. To je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 pri presoji skladnosti 123. člena ZZZDR z Ustavo Republike Slovenije izrecno poudarilo in v obrazložitvi navedlo, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznosti preživljanja.

Vse navedeno v konkretnem primeru ne pomeni, da sta starša B.B. in C.C., ki imata podaljšano roditeljsko pravico nad tožnico, njo dolžna tudi preživljati. Takšne pravne podlage ni v ZZZDR, ne 123. členu in ne v drugih členih v noveli C. Glede sklicevanja na ustavno odločbo opr. št. U-I-11/07-45 z dne 13. 12. 2007 in pritožbenega očitka, da je potrebno izhajati iz 4. tč. izreka navedene ustavne odločbe, da se osnovno preživljanje invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR, ker obveznost države do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb v času odločanja CSD A. še ni bila vzpostavljena, pa se pritožbeno sodišče poleg vsega navedenega sklicuje tudi na Predlog Zakona o socialno varstvenih prejemkih z dne 12. 3. 2010 v poglavju 2.2.3., ki se nanaša na varstveni dodatek in nadomestilo za invalidnost. Iz citiranega predloga izhaja, da odpravlja ugotovljene neustavnosti Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, torej neustavnosti, ki so bile ugotovljene s citirano ustavno odločbo. Navedeno pa pomeni, da se preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ne zagotavlja več s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR.

Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnico potrebno šteti kot samsko osebo in odpravilo odločbo in sklep tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v novo odločanje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem socialnem sporu niso odločilnega pomena, prav tako pa tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.