Jedro

41. člen ZOZP, ki združenju daje pravico, da izplačano odškodnino ali zavarovalnino skupaj z obrestmi in stroški izterja od lastnika vozila in od povzročitelja škode, višine povračilnega zahtevka ne omejuje. Nobene podlage v zakonu pa ni, da bi sodišče določilo 7. člena ZOZP uporabilo smiselno. Regres SZZ je zato neomejen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki 2 izreka, spremeni tako, da: - sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29154/2008 z dne 26. 5. 2008 ostane v veljavi v 1. točki izreka še za preostali del glavnice v višini 8.285,58 EUR in pripadajoče zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 1.985.556,30 SIT od 28. 7. 2004 do 31. 12. 2006, od zneska 8.285,58 EUR pa za čas od 1. 1. 2007 do dne plačila.

II.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 335,36 EUR v petnajstih dneh po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29154/2008 delno obdržalo v veljavi in sicer za znesek v višini 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 1 izreka) ter izvršilne stroške. Glede presežka (razlike do zneska 16.631,43 EUR) je navedeni sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (točka 2 izreka). Toženi stranki je v nadaljevanju naložilo, da tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 75 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka 3 izreka).

(2.) Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sodbe (točka 2. izreka) vložila pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot bistveno navaja, da je 5. odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994, 29/1996, 67/2002, v nadaljevanju ZOZP) veljal za zavarovalnice, medtem ko je podlago za povračilo odškodnin izplačanih iz sklada Slovenskega zavarovalnega združenja (v nadaljevanju SZZ) predstavljal 41. člen tega zakona. Slednji ne vsebuje omejitve višine povračila. Tožeča stranka odškodnine oškodovancu ni plačala na podlagi zavarovalne pogodbe, temveč na podlagi ZOZP in ima zato pravico terjati nazaj vse plačane zneske neomejeno. Pritožbenemu sodišču zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sicer tako, da ohrani omenjeni sklep o izvršbi v celoti v veljavi in toženi stranki naloži plačilo zneska 16.631,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna v obsodilnem delu (točka 1. izreka), saj tožena stranka pritožbe ni vložila. V preostalem delu je bila odločitev preizkušena v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP.

(6.) Pravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru ne predstavljajo določbe Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ) o subrogaciji (predvsem 963. člen OZ), kot to zmotno pojasnjuje v razlogih sodbe sodišče prve stopnje, temveč ZOZP, ki ureja zavarovanje avtomobilske odgovornosti in je v tem pogledu, v razmerju do OZ, specialni zakon. Tudi sicer v konkretnem primeru ne moremo govoriti o subrogaciji, saj le-ta predvideva prehod zavarovančevih pravic na zavarovalnico, v obravnavanem primeru pa je bila škoda povzročena z nezavarovanim vozilom, zato gre za pravi povračilni zahtevek (regres)(1).

(7.) Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je s sklicevanjem na 5. odst. 7. člen ZOZP tožbeni zahtevek nad zneskom 8.345,85 EUR zavrnilo.

(8.) Kot izhaja iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, je tožena stranka 24. 3. 2004 povzročila nesrečo, za katero je tudi sama kriva, z neregistriranim (in nezavarovanim) vozilom, zato je škodo oškodovancu, po ugotovitvi njene višine, plačala tožeča stranka na podlagi 34. člena ZOZP. Sodišče prve stopnje je, po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo tudi, da je skupni znesek nastale premoženjske in nepremoženjske škode s stroški likvidacije škode znašal 16.631,43 EUR in je torej tožeča stranka zahtevek po višini v celoti izkazala. Odškodnina je bila oškodovancu, kot izhaja iz ugotovitev, tudi dejansko plačana. Primere, ko je škoda povzročena z nezavarovanim ali neznanim vozilom in odškodnino izplača SZZ iz škodnega sklada, ZOZP ureja v določbah 38. do 42. člena. 41. člen, ki združenju daje pravico, da izplačano odškodnino ali zavarovalnino skupaj z obrestmi in stroški izterja od lastnika vozila in od povzročitelja škode, višine povračilnega zahtevka ne omejuje. Nobene podlage v zakonu tudi ni, da bi sodišče določilo 7. člena ZOZP uporabilo analogno, saj se le-ta nanaša na zahtevke, ki imajo drugačno podlago. Bistvena razlika med primeri, ki jih obravnava 7. člen in primeri, ki se presojajo po 41. členu ZOZP je v tem, ali je bila zavarovalna pogodba sklenjena ali ne. V kolikor je škoda povzročena z zavarovanim vozilom in so podani nadaljnji pogoji za t.i. regres do zavarovanca, 7. člen ZOZP določa pravico zavarovalnice, ki je oškodovancu namesto svojega zavarovanca plačala škodo, pravico do povračilnega zahtevka zoper zavarovanca ali odgovorno osebo s tem, da omejuje njegovo višino. 41. člen pa se nasprotno nanaša na primere, ko zavaravalna pogodba sploh ni bila sklenjena in bi zato oškodovanec ostal brez odškodnine, če ne bi bili ti primeri v ZOZP posebej urejeni. Ker izplačilo odškodnine iz škodnega sklada v primeru nezavarovanega vozila torej nima podlage v zavarovalni pogodbi, analogna uporaba določbe 7. člena ZOZP ni mogoča. Tožeča stranka ima zato pravico do povračila celotnega plačanega zneska, obresti in stroškov.(2) (9.) Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo in upoštevaje 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, da je odločilo, da sklep o izvršbi ostane v veljavi še za razliko do celotnega vtoževanega zneska in pripadajoče obresti.

(10.) Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni posegalo, saj je že sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči povrne vse njene potrebne pravdne stroške v višini 75,00 EUR. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji je pritožbeno sodišče, upoštevajoč 154. člen v zvezi s 165. členom ZPP, priznalo priglašene stroške pritožbenega postopka, in sicer takso za pritožbo v višini 332,62 EUR in materialne stroške v višini 2,84 EUR in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

(1) Primerjaj z Ristin, G., in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP): s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, komentar 7.člena, str. 68. (2) Takšno stališče je mogoče zaslediti tudi v teoriji, primerjaj z Ristin, G., in drugi, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP): s komentarjem, Slovensko zavarovalno združenje, Ljubljana, 2008, komentar 7. člena, str. 68 in komentar 41. člena, str. 205.