Jedro

Sodišče prve stopnje je o načinu izvršitve denarne kazni odločilo v okviru določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa, da v primeru, če se denarna kazen na da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Stranska denarna kazen je bila torej le prišteta k izrečeni enotni glavni kazni ter v ničemer spremenjena, pa zato v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da pri tem v izreku tudi ni določen način njene izvršitve v primeru njene prisilne neizterljivosti, nima za posledico nezakonitost izreka napadene sodbe, v katerem je odločeno, da se denarna kazen izvrši tako, da se določi 100 dni zapora. Sodišče prve stopnje je odločilo le o načinu izvršitve denarne kazni, za katero je ugotovilo, da je bila izrečena s pravnomočno sodbo, da je obsojenka ni plačala in da se denarna kazen tudi ni dala prisilno izterjati.

Izrek

I. Pritožba obsojene M.L. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo V Kr 40269/2014 z dne 11. 10. 2017 odločilo, da se denarna kazen 1.400,00 EUR, ki je bila obsojeni M.L. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru, III K 51059/2013 z dne 1. 6. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51059/2013 z dne 20. 1. 2016, zaradi neplačila v celoti izvrši tako, da se obsojenki po določilu prvega odstavka 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) določi 100 dni zapora. Če obsojenka plača izrečeno denarno kazen, se izvrševanje kazni zapora ustavi.

2. Proti tej sodbi se je pritožila obsojenka zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in odloči, da se izvršitev zaporne kazni 100 dni ne izreče, naloži pa se ji plačilo denarne kazni na podlagi 130. člena ZKP v zvezi z 47. členom KZ-1. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ki naj izda sklep o plačilu, da se odpravi kršitev 5. točke 47. člena KZ-1. 3. O pritožbi je pritožbeno sodišče odločalo na seji, ki jo je opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP v navzočnosti obsojenke in v odsotnosti državnega tožilca, ki je svojo odsotnost pisno opravičil. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje očita, da je z odločitvijo, razvidno iz izreka napadene sodbe, prekoračilo pravico, ki jo ima sodišče po zakonu, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. Pritožba kršitev utemeljuje s trditvijo, da v sodbi sodišča prve stopnje ni naveden 87. člen KZ-1 ter da odločitev sodišča temelji na sodbi, ki ni več v veljavi.

6. Prva trditev je zmotna, ker je iz izreka napadene sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki je v izreku izrecno navedena. Pri tem je sodišče prve stopnje o načinu izvršitve denarne kazni odločilo v okviru določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki določa, da v primeru, če se denarna kazen na da prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Sodišče prve stopnje navedenega zakonskega okvira ni prekoračilo, pri določitvi števila dni zapora pa je pravilno upoštevalo, da je s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51059/2013 z dne 1. 6. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51059/2013 z dne 20. 1. 2016 bila obsojenki, ob izrečeni kazni 8 mesecev zapora, izrečena še stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 7,00 EUR, torej skupno 1.400,00 EUR denarne kazni, pri čemer je bilo odločeno, da jo obsojenka lahko plača v 10 mesečnih obrokih po 140,00 EUR. Navedena sodba je postala pravnomočna 4. 2. 2016, obsojenka pa izrečene denarne kazni ni plačala, niti se ta ni dala prisilno izterjati, kar je razvidno podatkov kazenskega spisa, na katere se v obrazložitvi napadene sodbe sklicuje sodišče prve stopnje.

7. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje o načinu izvršitve denarne kazni torej odločilo v okviru določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, pri tem pa svojo odločitev oprlo na že citirano pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51059/2013 z dne 1. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51059/2013 z dne 20. 1. 2016. 8. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da navedena pravnomočna sodba ni več v veljavi, kar pritožnica povezuje s tem, da je bila ta sodba upoštevana pri izreku enotne kazni, ki je bila obsojenki izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 40269/2014 z dne 4. 5. 2016, v izreku katere pa ni navedeno, da se v primeru, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, da jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva zneska denarne kazni določilo en dan zapora. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 40269/2014 z dne 4. 5. 2016 je bila obsojenki, z upoštevanjem kazni devet let zapora, ki je bila obsojenki izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 40269/2014 z dne 22. 3. 2016 in kazen osem mesecev zapora, ki je bila obsojenki izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51059/2013 z dne 1. 6. 2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51059/2013 z dne 20. 1. 2016, ki ju je sodišče štelo kot določeni, po pravilih o steku (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), izrečena enotna kazen devet let in šest mesecev zapora. Tej pa je bila v izreku pridružena stranska denarna kazen 200 dnevnih zneskov po 7,00 EUR, to je 1.400,00 EUR stranske denarne kazni. Stranska denarna kazen je bila torej le prišteta k izrečeni enotni glavni kazni ter v ničemer spremenjena, pa zato v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da pri tem v izreku tudi ni določen način njene izvršitve v primeru njene prisilne neizterljivosti, nima za posledico nezakonitost izreka napadene sodbe, v katerem je odločeno, da se denarna kazen izvrši tako, da se določi 100 dni zapora. Sodišče prve stopnje je odločilo le o načinu izvršitve denarne kazni, za katero je ugotovilo, da je bila izrečena s pravnomočno sodbo, da je obsojenka ni plačala in da se denarna kazen tudi ni dala prisilno izterjati. Za vse navedeno je v obrazložitvi napadene sodbe podalo tehtne razloge, katerih pravilnost pritožba s svojimi izvajanji ne more omajati.

9. Obsojenka v pritožbi graja ravnanje sodišča prve stopnje ker to, ko je ugotovilo, da obsojenka zamuja s plačilom posameznega obroka izrečene denarne kazni, obsojenki ni odredilo takojšnjega plačila s sklepom, temveč jo je zgolj pisno pozvalo, da denarno kazen 1.400,00 EUR plača takoj (poziv obsojenki z dne 10. 9. 2016 - list. št. 935). Po določbi petega odstavka 47. člena KZ-1 sodišče namreč v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. Ker je sodišče prve stopnje navedeno storilo s pozivom in ne s sklepom, pritožnica navaja, da ji je bila s tem kršena pravica do pritožbe, kar je njena ustavna pravica. Pri tem istočasno navaja, da denarne kazni niti tedaj, niti sedaj ni bila in ni sposobna plačati, ker je na prestajanju zaporne kazni in prejema le 26,00 - 28,00 EUR mesečnega zaslužka, s čemer pa plačuje odškodninske zahtevke po drugih sodbah. Navedeno pomeni, da tudi v primeru, ko bi sodišče odredilo takojšnje plačilo denarne kazni s sklepom, za kar je imelo podlago v ugotovitvi, da obsojenka denarne kazni ni plačala, denarna kazen pa se ni dala niti prisilno izterjati, kot to izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru I 2382/2016 z dne 5. 5. 2017 (list. št. 1000), to na stvari ne bi spremenilo prav ničesar. Navedena nepravilnost v postopanju sodišča, po presoji pritožbenega sodišča nima vpliva na pravilnost in zakonitost napadene sodbe, s katero je bilo odločeno, da se neplačana denarna kazen izvrši tako, da se določi 100 dni zapora. Za tako odločitev so bili namreč podani vsi zakonski pogoji iz prvega odstavka 87. člena KZ-1, na navedeno zakonsko določbo pa je sodišče prve stopnje tudi oprlo sodbo.

10. Višina izrečene stranske denarne kazni 1.400,00 EUR je bila določena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru III K 51059/2013 z dne 1. 6. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 51059/2013 z dne 20. 1. 2016, v katero ni dovoljeno posegati. Z njo je bila obsojenki izrečena denarna kazen v višini 200 dnevnih zneskov po 7,00 EUR in sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo s pravilno uporabo določbe prvega odstavka 87. člena KZ-1, po kateri se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, določilo zaradi neplačila kazni, da se ta izvrši s 100 dnevi zapora. Pritožnica nima prav, ko se zavzema za uporabo določbe 130. člena ZKP, po kateri se v primeru, če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 42,00 EUR določi en dan zapora. Navedena zakonska določba se nanaša namreč na izvršitev disciplinskih denarnih kazni, izrečenih posameznim procesnim udeležencem ali drugim osebam na podlagi določb ZKP, ne pa na izrek denarnih kazni, izrečenih kot glavnih ali stranskih kazni s sodbo na podlagi določb KZ-1. Zato uporaba predlagane določbe ZKP v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

11. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost napadene sodbe, je bilo o pritožbi odločiti, kot je razvidno iz izreka napadene sodbe (člen 391 ZKP).

12. Pritožbeno sodišče je obsojenko oprostilo plačila sodne takse, ker nima sredstev, s katerimi bi jo lahko plačala (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).